Jedro

V skladu s 151. členom ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po ZOdvT, temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del stroškovnega izreka spremeni tako, da se dosojenih 217,09 EUR zniža na znesek 208,07 EUR.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožničinemu zahtevku. Odpravilo je zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 7. 11. 2011 in iste opr. št. z dne 4. 3. 2011, tožnico razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 9. 6. 2011 s pravico do dela na drugem delovnem mestu z omejitvijo dvigovanja bremen, težjih od 10 kg in brez vsiljenega tempa ter ritma dela s polnim delovnim časom (I. točka izreka). Tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je zavrnilo (II. točka izreka). Hkrati je toženo stranko zavezalo k povračilu stroškov postopka v znesku 217,09 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

Zoper stroškovni izrek sodbe se pritožuje tožena stranka s predlogom na spremembo v smeri znižanja dosojenega zneska oziroma podrejeno predlaga razveljavitev in vrnitev sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ne strinja se z višino priznanih potnih stroškov tožnice za prihod na glavno obravnavo v znesku 19,98 EUR z DDV in za prihod na osebni pregled k izvedencu v znesku 60,68 EUR z DDV. Meni, da o potnih stroških stranke ni mogoče odločati na podlagi Zakona o odvetniški tarifi in posledično teh stroškov niti povečevati za 22 % DDV. Nadalje poudarja, da je potne stroške v skladu s Pravilnikom o potnih stroških v pravdnem postopku mogoče priznati le v višini stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom in ne višini kilometrine. Tako je tožnica za prihod na obravnavo iz B. v C. in nazaj upravičena le do povračila 3,60 EUR oziroma 7,20 EUR v obe smeri za prevoz z javnim prevoznim sredstvom in za prihod na pregled k izvedencu na relaciji B. - D. le v višini 8,30 EUR v eno oziroma 16,60 EUR v obe smeri.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba pravilno poudarja, da potnih stroškov tožnice ni mogoče priznavati po Zakonu o odvetniški tarifi, praviloma ne v višini kilometrine, niti jih povečevati za stopnjo DDV. Za priznanih 19,98 EUR za prihod na narok na relaciji B. - C. - B. (54 km X 0,37 EUR) in prihod na osebni pregled k izvedencu na relaciji B. - D. - B. (164 km X 0,37 EUR) v znesku 60,68 EUR v sorazmernem znesku glede na uspeh ter povečanih za 22 % DDV, je materialno pravo zmotno uporabljeno.

V skladu s 151. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP) so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi sodnega postopka. Med te stroške seveda štejejo tudi potni stroški stranke za prihod na obravnavo in osebni pregled pri sodnem izvedencu. Vendar pa o njih ni mogoče odločati po Zakonu o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOdvT), temveč ob uporabi Pravilnika o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 15/03 in 32/13; v nadaljevanju Pravilnik).

Po 9. členu citiranega Pravilnika se stroški za prevožene kilometre lahko povrnejo samo za pot, na kateri ne vozi javno prevozno sredstvo. Primarno so tudi stranke glede na 5. in 6. člen istega Pravilnika opravičene le do povračila stroškov za prevoz z javnim prevoznim sredstvom. Torej najcenejšim prevoznim sredstvom in po najkrajši možni poti. Ker na relaciji B. - C. - B. obstajajo javno prevozne povezave z avtobusi, ki vozijo večkrat na dan, je tožnici iz tega naslova za prihod na glavno obravnavo v eni smeri mogoče priznati 3,60 EUR oziroma v obe smeri 7,20 EUR, za prihod na osebni pregled k izvedencu v D. na relaciji B. - D. - B. po ceniku E. d.o.o. pa 8,30 EUR v eni smeri oziroma 16,60 EUR v obe smeri.

Skupaj je tako tožnici iz naslova potnih stroškov mogoče zakonito priznati le 23,80 EUR, namesto 80,66 EUR. Za znesek 80,66 EUR je potrebno posledično zmanjšati skupno odmerjenih 533,82 EUR na 453,14 EUR. Povečanih 453,14 EUR za 22 % DDV tako znaša 552,83 EUR, ena tretjina glede na uspeh pa 184,27 EUR, kar predstavlja stroške nagrade in druge materialne stroške za delo pooblaščene odvetnice. Ker je k temu znesku potrebno prišteti še tožničine stroške prevoza z javnim prevoznim sredstvom na relaciji B. - C. - B. in B. - D. - B. v višini 23,80 EUR, je mogoče toženo stranko k povračilu zakonito zavezati le za 208,07 EUR.

Glede na obrazloženo v prejšnji točki je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi in stroškovni izrek sodne odločbe sodišča prve stopnje na podlagi 3. točke 365. člena ZPP spremeniti tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.