Jedro

Ocenjevanje je opravilo strokovne narave in s samo oceno se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožeči stranki, niti se z oceno ne nalaga nobena obveznost. Izpodbijanje neustreznosti šolskih ocen na šoli katerekoli vrste ne sodi v obravnavo v okviru upravnega spora pred upravnim sodiščem.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi 1. točka izreka sklepa Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr.št. U 1487/2002-10 z dne 18.9.2002.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.6.2002 (1. točka izreka izpodbijanega sklepa); zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe (2. točka izreka izpodbijanega sklepa) in tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka izpodbijanega sklepa).

V obrazložitvi k 1. točki izreka izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje citira določbe 1., 2. in 3. odstavka 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Navaja, da se z upravnim aktom odloča o upravnih stvareh, urejenih z materialnimi predpisi z upravnih področij. Odločanje je avtoritativno in odločitev ugotavlja ali ustvarja pravno razmerje.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi pod točko 1. navedla, zakaj je tožniku v spričevalu končnega uspeha 3. letnika opredelila oceno končnega uspeha "neocenjen" in tudi navedla, kdaj bo določen tudi končni uspeh po 10. členu Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja v gimnazijah (Uradni list RS, št. 31/96, 22/97, 15/98, 68/98 in 70/90, v nadaljevanju Pravilnik), hkrati pa obrazložila oceno pri predmetih francoščina in zgodovina, ki sta zapisani v obvestilu o uspehu na podlagi 12. člena Pravilnika.

Sodišče prve stopnje ocenjuje, da izpodbijana odločba nima elementov, s katerimi se z upravnim aktom odloča v upravnih stvareh. Samo ocenjevanje je preverjanje in ocenjevanje znanja (1. odstavek 1. člena Pravilnika) in ga kot takega ni mogoče opredeliti kot avtoritativno odločitev nosilca oblasti oziroma nosilca javnega pooblastila. Upoštevaje besedilo Pravilnika je, po mnenju sodišča prve stopnje, ocenjevanje opravilo strokovne narave in s samo oceno se, po presoji sodišča prve stopnje, ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z njo ne nalaga nobena obveznost. O oceni končnega uspeha pa bo tožena stranka šele odločila na podlagi 10. člena Pravilnika. Zato tudi v tem delu odločbe, po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ni odločeno o kakšni pravici ali koristi tožnika, niti se z njo tožniku ne nalaga nobena obveznost. Po presoji sodišča prve stopnje zato tožbe ni mogoče obravnavati kot tožbe proti upravnemu aktu.

Po presoji sodišča prve stopnje tožbe tudi ni mogoče obravnavati po 3. odstavku 1. člena ZUS. Tožnik v tožbi ne zatrjuje posegov v njegove ustavne pravice. Zato tudi niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožbe po tem odstavku 1. člena ZUS.

Tožnik v pritožbi obširno ponavlja tožbene navedbe. Meni, da ni bil enakopravno obravnavan pri zaključni oceni končnega uspeha predmetov francoščine in zgodovine. V zvezi s poukom je že diskriminiran mesec dni. Neprostovoljni izostanek od pouka je hujša posledica, ki pri zahtevnosti gimnazijskega učnega programa resno ogroža njegove možnosti za uspešno šolanje v 4. letniku gimnazije. Zadeve so se sicer v dobri meri uredile s pomočjo Inšpektorata za šolstvo in šport Republike Slovenije v njegovo korist. Kaže, da bo prišlo do pozitivnega razpleta in s tem do umika tožbe. Poseženo je v njegove ustavne pravice po 14., 23. in 25. členu Ustave Republike Slovenije. Grozi tudi kršitev pravice odločanja v razumnem roku. Napovedal je tudi zahtevek za odškodnino po 26. členu Ustave RS. Navedeni Pravilnik je podzakonski akt, ki ga je mogoče spoštovati ali pa kršiti. Vsekakor je odločeno z izpodbijano odločbo tožene stranke o njegovi pravici in koristi, saj so ocene merska enota uspešnosti šolanja ter pogoj za nadaljnje šolanje. Smiselno predlaga, da pritožbeno sodišče razveljavi izpodbijani sklep ter vrne zadevo sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek, v katerem se bo izjasnilo o svoji pristojnosti, nepristojnosti ter oblikovni ustreznosti oziroma neustreznosti izpodbijane odločbe in pravnega pouka tožene stranke. Predlaga tudi, da ga pritožbeno sodišče oprosti plačila sodnih taks, ker je še dijak.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo strinja s presojo sodišča prve stopnje, da ocenjevanje in preverjanje znanja ni upravni akt ter zato ne more biti predmet tožbe pred sodiščem prve stopnje. Prav tako meni, da ni pogojev za uporabo 3. odstavka 1. člena ZUS kot subsidiarnega sodnega varstva, če ni drugega. Tožnik ima namreč zagotovljeno sodno varstvo. Nadzor nad delom šole opravlja Inšpektorat RS za šolstvo in šport na podlagi Zakona o šolski inšpekciji (Uradni list RS, št. 29/96), ki potem odloči z odločbo, zoper katero je dopustna pritožba na Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport ter nadalje možnost vložitve upravnega spora, ker gre pri tem ministrstvu za upravne akte. Meni, da je tožnikova pritožba brezpredmetna ter predlaga, da jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožnikovo tožbo, na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, ker akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je pravilna in zakonita.

Tudi pritožbeno sodišče se strinja z utemeljenim stališčem sodišča prve stopnje, ki ima podlago v določbah 1., 2. in 3. odstavka 1. člena ZUS, ki jih sodišče prve stopnje citira, da ni mogoče tožbe obravnavati kot tožbe proti upravnemu aktu, saj, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, izpodbijanje neustreznosti šolskih ocen na šoli katerekoli vrste ne sodi v obravnavo v okviru upravnega spora pred upravnim sodiščem.

Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevaje besedilo citiranega Pravilnika, je ocenjevanje opravilo strokovne narave in s samo oceno se, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne odloča o pravici ali koristi, ki bi jo zakon varoval tožniku, niti se z oceno ne nalaga nobena obveznost. Prav tako je utemeljena ugotovitev sodišča prve stopnje, da bo o oceni končnega uspeha tožnika tožena stranka šele odločila na podlagi 10. člena citiranega Pravilnika. Zato tudi v tem delu izpodbijane odločbe tožene stranke ni odločeno o kakšni pravici ali koristi tožnika, niti se z njo tožniku ne nalaga nobena obveznost. Utemeljena je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožbe tudi ni mogoče obravnavati po 3. odstavku 1. člena ZUS, saj tožnik v tožbi ne zatrjuje posega v njegove ustavne pravice, pač pa na splošno navaja, da imajo dejanja tožene stranke elemente maltretiranja, diskriminacije in zlorabe premoči oziroma položaja zoper tožnika s strani tožene stranke. Navajanje kršitev ustavnih pravic v pritožbi pa je le pritožbena novota, ki je ni mogoče dopustiti (1. odstavek 71. člena ZUS). Zato, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje tožbe, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, po 3. odstavku 1. člena ZUS.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano 1. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, na podlagi 73., v zvezi z 68. členom ZUS.

Tožnikov ponovni predlog, da se ga oprosti sodnih taks, ker je še dijak, v pritožbenem postopku ni upošteven, saj o tem odloča sodišče prve stopnje (1. odstavek 169. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99, v zvezi z 16. členom ZUS). Sicer pa je sodišče prve stopnje tožnika že oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka izpodbijanega sklepa) in ta oprostitev velja za vsa nadaljna dejanja v tem postopku, za katera je nastala taksna obveznost.