Jedro

Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli (Ur.l. RS št. 12/96). Ta določa pogoje, pod katerimi so učenci upravičeni do brezplačnega prevoza v šolo. Navedeno določilo opredeljuje minimalne pravice učencev, ki jim gredo po Zakonu o osnovni šoli. Te morajo biti učencem zagotovljene. Nobene ovire pa ni, da ne bi bile nudene učencem večje ugodnosti, kot jih (kot minimalne) predpisuje Zakon o osnovni šoli. Če je torej tožena stranka z dogovorom o medsebojnih obveznostih pri prevozu učencev, ki obiskujejo osnovne šole na področju SO Litija (priloga A 2), sklenjenim s tožečo stranko, dne 24.10.1990, prevzela večje obveznosti regresiranja prevoza (primerjaj 10. člen ZOR), kot jih določa Zakon o osnovni šoli, je podlaga njeni obveznosti navedeni dogovor in ne Zakon o osnovni šoli.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopno sodišče izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani,opr.št. Ig 97/00113 z dne 21.5.1997 obrdžalo v veljavi v 1. točki za glavnico 88.869,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1997 do plačila in za zakonite zamudne obresti od zneska 60.930,00 SIT za čas od 31.5.1997 do 4.12.1997, za zakonite zamudne obresti od zneska 56.400,00 SIT za čas od 21.5.1997 do 4.12.1997 in v 3. točki za izvršilne stroške (1. točka izreka), navedeni sklep o izvršbi pa zaradi umika tožbe za glavnico 117.330,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 4.12.1997 do plačila razveljavilo in postopek v tem delu ustavilo (2. točka izreka) in toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 42.452,00 SIT (3. točka izreka). Zoper sodbo, v delu v katerem ni uspela (1. in 3. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico. Pooblaščenec tožene stranke se naroka za glavno obravnavo ni udeležil,ker ga tožena stranka z vabilom ni seznanila. Sodišče tudi ni razpisalo prvega pripravljalnega naroka po novem ZPP. Sicer pa meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker pogodba o regresiranju prevozov, ki je podlaga vtoževani terjatvi, ni osnova za tožbeni zahtevek, ki se lahko tolmači le v kontekstu 56. člena Zakona o osnovni šoli. Po določilu 3. odstavka 56. člena tega zakona ima učenec, ki obiskuje osnovno šolo izven šolskega okoliša, v katerem prebiva, pravico do povračila stroškov prevoza v višini, ki bi mu pripadala, če bi obiskoval osnovno šolo v šolskem okolišu, v katerem prebiva. Zaračunani prevozi pa so se vršili iz kraja prebivanja v Ljubljano. Pritožbenih stroškov in priglasila. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Razlog, zaradi katerega pooblaščenec tožene stranke ni pristopil na narok, ne more biti opravičljiv razlog za njegov izostanek, oziroma izostanek tožene stranke same z naroka za glavno obravnavo. Sodišče s pooblastilnim razmerjem med toženo stranko in njenim pooblaščencem ni bilo seznanjeno vse do vložitve napovedi pritožbe zoper sodbo, ki jo je prejelo dne 8.10.1999. Tako je na narok za glavno obravnavo pravilno z vabilom za spor majhne vrednosti (povratnica pri list.štev. 11) vabilo toženo stranko, saj za drugačno postopanje ni imelo podlage v spisovnih podatkih. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da prvostopno sodišče ni razpisalo prvega pripravljalnega naroka po novem ZPP. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99), po katerem je bilo sodišče dolžno postopati, možnosti razpisa pripravljalnega naroka ne daje več. Prvostopno sodišče zato ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve določb ZPP, ker je razpisalo narok za glavno obravnavo v sporu majhne vrednosti, prav tako pa ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve,na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožnik se tudi neutemeljeno sklicuje na določbo 56. člena Zakona o osnovni šoli (Ur.l. RS št. 12/96). Ta določa pogoje, pod katerimi so učenci upravičeni do brezplačnega prevoza v šolo. Navedeno določilo opredeljuje minimalne pravice učencev, ki jim gredo po Zakonu o osnovni šoli. Te morajo biti učencem zagotovljene. Nobene ovire pa ni, da ne bi bile nudene učencem večje ugodnosti, kot jih (kot minimalne) predpisuje Zakon o osnovni šoli. Če je torej tožena stranka z dogovorom o medsebojnih obveznostih pri prevozu učencev, ki obiskujejo osnovne šole na področju SO Litija (priloga A 2), sklenjenim s tožečo stranko, dne 24.10.1990, prevzela večje obveznosti regresiranja prevoza (primerjaj 10. člen ZOR), kot jih določa Zakon o osnovni šoli, je podlaga njeni obveznosti navedeni dogovor in ne Zakon o osnovni šoli. Očitana zmotna uporaba materialnega prava torej ni podana. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka sodbe) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.