Jedro

Toženka ni prerekala ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, v skladu s katero so delavci upravičeni do povračila teh stroškov na podlagi Pravilnika toženke, na katerega napotuje podjetniška kolektivna pogodba, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.

Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 153,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku plača razliko v stroških prevoza na delo in z dela za september 2020 v višini 54,40 EUR, za oktober 2020 v višini 68,20 EUR, za november 2020 v višini 21,55 EUR, za december 2020 v višini 75,08 EUR, za januar 2021 v višini 45,20 EUR, za februar 2021 v višini 26,80 EUR, za marec 2021 v višini 86,60 EUR, za april 2021 v višini 68,20 EUR in za maj 2021 v višini 86,60 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za terjatev preteklega meseca do plačila (I. točka izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 336,60 EUR (III. točka izreka) in jo določilo kot zavezanko za plačilo sodne takse (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo (pravilno: ugodilni del sodbe) se pritožuje toženka. Trdi, da je sodišče odstopilo od sodne prakse, po kateri je delavec upravičen le do povračila stroškov v višini mesečne vozovnice (Pdp 21/2022). Tožniku pripada le vrednost mesečne vozovnice in ne seštevek dnevnih vozovnic, poleg tega ni dokazal, da se je peljal na delo z javnim prevozom in da bi dejansko plačal vsak dan posamezno vožnjo. Ker je toženka delodajalec po ZSPJS in ZJU, se delavcu ne more dati več pravic kot mu gredo po zakonu. Sodišče bi moralo združiti vseh 13 postopkov glede plačila razlike v nadomestilu za prevoz na delo. Ker tega ni storilo, je kršilo načelo ekonomičnosti ter povečalo stroške postopka. Tožnik je že prejel nadomestilo stroškov za prevoz, in sicer v višini mesečne vozovnice, ki stane 10 EUR. Čeprav je mesečna vozovnica subvencionirana, tožnik ni upravičen do višjega nadomestila, kot znaša dejanski strošek mesečne vozovnice. Strošek prevoza je enak ceni, ki bi jo moral tožnik plačati za mesečno vozovnico. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahteva in priglaša stroške.

3. V obrazloženem odgovoru na pritožbo tožnik prereka navedbe toženke in priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev načela ekonomičnosti postopka, ker sodišče ni združilo predmetnega postopka z ostalimi istovrstnimi zadevami. Skladno s prvim odstavkom 300. člena ZPP lahko senat, ko teče pred istim sodiščem več pravd, v katerih je ista oseba nasprotnik raznih tožnikov ali raznih tožencev, s sklepom združi vse te pravde za skupno obravnavanje, če se s tem pospeši obravnavanje ali zmanjšajo stroški. Zakon torej sodišču omogoča, da združi več pravd v skupno obravnavanje in ne določa, da to mora storiti. Gre za odločitev sodišča v okviru formalnega procesnega vodstva, pri čemer ni vezano na predloge strank. S tem, ko sodišče prve stopnje ni sledilo predlogu toženke in ni združilo pravd, ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prim. sodbo VIII Ips 237/2017).

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je tožnik upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela le v višini mesečne vozovnice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da podjetniška kolektivna pogodba v 130. členu v zvezi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela napotuje na poseben pravilnik toženke, tj. Pravilnik o povračilu stroškov v zvezi z delom z dne 20. 2. 2020 (Pravilnik). Skladno s tem Pravilnikom so delavci, kadar obstaja primestni ali medkrajevni promet, upravičeni do povračila stroška prevoza v višini dnevne vozovnice (65. člen Pravilnika), kadar pa obstaja mestni promet in podaljšane linije mestnega potniškega prometa, pa jim pripada povračilo stroškov v višini mesečne vozovnice (68. člen Pravilnika). Toženka ni prerekala tovrstne ureditve povračila stroškov prevoza na delo in z dela, prav tako ni bilo sporno, da se je tožnik na delo vozil iz kraja oziroma na razdalji, ki sodi v primestni oziroma medkrajevni promet. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje tožniku pravilno priznalo povračilo stroškov prihoda na delo in z dela v višini seštevka dnevnih vozovnic, in sicer za število dni prisotnosti na delu, kot izhaja iz priloženih plačilnih list, pri čemer toženka sami višini prisojenih dnevnih vozovnic ne ugovarja. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o odstopu od sodne prakse oziroma odločitve v zadevi Pdp 21/2022, saj je sodišče prve stopnje za odločitev o povrnitvi stroškov v višini dnevnih vozovnic imelo pravno podlago v Pravilniku toženke.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da je s tem, ko se je tožniku priznalo povračilo dnevnih vozovnic, dobil več pravic kot jih določa zakon. Zakon o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 63/2007 in nasl.), Zakon o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 108/2009) in Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ne določajo višine povračila potnih stroškov. ZDR-1 v 130. členu zgolj določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoza na delo in z dela (prvi odstavek), če višina stroškov ni določena s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti, pa se določi s podzakonskim aktom (drugi odstavek). Kolektivna pogodba za javni sektor ni urejala višine potnih stroškov, Kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti pa je v 42. členu določila pravico do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov javnega prevoza. Toženka tako s tem, ko je s Pravilnikom določila, da v primeru primestnega in medkrajevnega prometa delavcem pripadajo stroški javnega prevoza v višini dnevne vozovnice, v primeru mestnega prometa pa mesečne vozovnice, delavcem ni priznala povračila višjih potnih stroškov, kot je predvideno z zakonom ali s kolektivno pogodbo dejavnosti.

9. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnik ni izkazal, da se je kdaj pripeljal na delo z javnim prevozom in plačal dnevno vozovnico. Pravilnik toženke je treba upoštevati kot določbe o merilu za povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela, torej gre za tehnični predpis, kako se hipotetično izračunava povračilo stroškov prevoza na delo in z dela, in ne gre za povračilo dejanskih stroškov z javnim prevozom, zato jih ni mogoče razumeti tako, da bi moral tožnik dejansko uporabljati javni prevoz in v zvezi s tem predložiti dokazila.

10. Glede na obrazloženo je toženka tožniku v vtoževanem obdobju neutemeljeno izplačevala stroške prevoza na delo in z dela v višini stroška mesečne vozovnice, namesto v višini stroška dnevne vozovnice, zato za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe o subvencionirani ceni mesečne vozovnice in se pritožbeno sodišče do njih ne opredeljuje (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožniku pa je dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) in prvi odstavek 155. člena ZPP tožniku priznalo 250 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 5 točk materialnih stroškov, skupaj 255 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 153,00 EUR. Pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov za posvet s stranko, saj so le ti že zajeti v strošku odgovora na pritožbo.