Jedro

Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku po vsebini in je ugotovilo, da ni dokazano, da tožnica ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika oziroma da je brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Na podlagi take ugotovitve je presodilo, da ni dokazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz šeste alinee prvega odstavka 111. člena ZDR.

Za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe zadošča ugotovitev sodišč, da sploh ni bilo razloga za izredno odpoved in je ugotavljanje, ali so bili izpolnjeni tudi še drugi predpisani pogoji, nepotrebno.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki in je bila od 15. 1. 2003 dalje v bolniškem staležu. S strani tožene stranke pooblaščena družba je dne 17. 1. 2003 opravila kontrolo bolniškega staleža in ugotovila, da tožnice ni doma. Na podlagi pojasnil tožnice in poizvedb v zdravstvenem domu je tožena stranka štela, da je tožnica ravnala v nasprotju z navodili lečečega zdravnika, zato ji je na podlagi šeste alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 - ZDR) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je odpoved nezakonita, in da tožnici zato delovno razmerje ni prenehalo in ji še traja, zato jo mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico in plačati nadomestilo plače z vsemi davki in prispevki. Sodišče je presodilo, da tožnici pred odpovedjo ni bil omogočen zagovor, s čimer je tožena stranka storila postopkovno kršitev, zaradi katere je odpoved nezakonita. Po ugotovitvah sodišča je tožnica poziv na zagovor prejela 3. 2. 2003, zagovor pa naj bi potekal že naslednji dan 4. 2. 2003, iz česar naj bi bilo očitno, da tožnici zagovor ni bil omogočen. Tožnica je 4. 2. 2003 zahtevala, da se o nameravani odpovedi obvesti sindikat, s čimer naj bi očitno pokazala, da želi, da jo v postopku zastopa sindikat, oziroma, bi tožena stranka lahko predvidevala, da bo sindikat podal mnenje, zaradi česar bi morala počakati vsaj 8 dni od vročitve obvestila sindikatu. Tožnici ni mogoče očitati, da se povabilu na zagovor ni neopravičeno odzvala, saj je v opravičilo predložila dve zdravniški listini takšne narave, da je tožnici verjeti, da se vabilu na zagovor ne more odzvati. Poleg tega je odpoved nezakonita tudi zato, ker tožena stranka ni dokazala, da tožnica ni spoštovala navodil lečečega zdravnika s tem, ker je bila dne 17. 1. 2003 odsotna od doma, pa ni bila pri zdravniku ali na terapiji. Iz potrdila tožničine zdravnice izhaja, da so bili tožnici svetovani krajši sprehodi, torej med bolniškim staležem ni bila dolžna ostajati doma. Tudi iz sklepa imenovanega zdravnika pri ZZZS izhaja, da ji je bilo dovoljeno gibanje v kraju prebivališča. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s stališčem prvostopnega sodišča o kršitvi pravice do zagovora, ki jo uzakonja drugi odstavek 83. člena ZDR. Pri tem se sicer ni strinjalo z ugotovitvijo, da je tožnica z zahtevo o obvestitvi sindikata pokazala željo, da jo sindikat zastopa v postopku. Štelo pa je, da je tožena stranka kršila postopek odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker je odpoved podala še preden je potekel rok 8 dni, ki ga ima na podlagi drugega odstavka 84. člena ZDR sindikat za podajo mnenja. Ker je tožena stranka kršila postopek za odpoved, se po presoji sodišča druge stopnje, sodišču ni bilo potrebno obravnavati zadeve tudi po vsebini.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta sodišči sprejeli odločitev na podlagi listinskih dokazov in nato obširno povzema vsebino teh listin oziroma dejansko stanje, kot naj bi izhajalo iz teh listin. Po stališču revizije je trditev v izpodbijani sodbi, da tožnici zagovor ni bil omogočen, v nasprotju z listino z dne 3. 2. 2003 iz katere je razvidno, da je bila tožnica pozvana na zagovor. Drugo pa je vprašanje, ali je bil enodnevni rok za zagovor prekratek in ali je bila tožnica z zagovora odsotna opravičeno ali neopravičeno. Sodba o teh vprašanjih nima razlogov, zaradi česar je tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Posebej izpodbijana sodba tudi ni odgovorila na pritožbene navedbe, da je ocena opravičenosti odsotnosti tožnice z zagovora odvisna od ocene vsebine dveh predloženih zdravniških potrdil. Stališče o nezakonitosti odpovedi zato, ker je bila izdana pred iztekom roka za podajo mnenja sindikata, pomeni nepravilno uporabo materialnega prava. Določba prvega odstavka 85. člena ZDR daje delodajalcu možnost odpovedati pogodbo kljub nasprotovanju sindikata, le učinek odpovedi (torej prenehanje delovnega razmerja delavca) se odloži do poteka roka za sodno varstvo. Tožena stranka je zaradi nasprotovanja sindikata in na podlagi zahteve tožnice ravnala v skladu z navedeno zakonsko določbo. Sodišči nista upoštevali določb ZDR o 15-dnevnem roku za izredno odpoved, ki ga ne bi bilo mogoče spoštovati, če bi moral delodajalec upoštevati vsaj 8 dnevni primerni rok za zagovor in počakati 8 dni na mnenje sindikata. Tožena stranka je v pritožbi izpodbijala tudi zaključek sodišča prve stopnje, da očitana kršitev bolniškega staleža ni dokazana. Sodišče druge stopnje na te pritožbene navedbe ni odgovorilo in se o teh okoliščinah ni izreklo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Zatrjevani revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podan, kolikor pa se navedbe tožene stranke nanašajo na ugotovljena dejstva in na dokazno oceno obeh sodišč, torej na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Sodišče prve stopnje je odločilo o tožbenem zahtevku po vsebini in je ugotovilo, da ni dokazano, da tožnica ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika oziroma da je brez odobritve pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije odpotovala iz kraja svojega bivanja. Na podlagi take ugotovitve je presodilo, da ni dokazan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz šeste alinee prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka se je pritožila zoper prvostopno sodbo v celoti iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi navedla razloge, zaradi katerih naj bi bila vsebinska odločitev napačna. Sodišče druge stopnje o pritožbenih razlogih v tem delu res nima posebne obrazložitve, temveč le potrdi kot pravilno in popolno dejansko stanje ugotovljeno pred sodiščem prve stopnje in ob tako ugotovljenem dejanskem stanju potrdi pravilnost uporabe materialnega prava (stran 3 izpodbijane sodbe). S tem je sodišče druge stopnje potrdilo izkazanost odločilnih dejstev iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje, zato ni mogoče govoriti, da izpodbijana sodba takih razlogov sploh nima. Z zavrnitvijo pritožbe kot neutemeljene je sodišče druge stopnje kot take zavrnilo tudi navedbe pritožbe glede vsebinske odločitve. Tudi po presoji revizijskega sodišča pritožbene navedbe za odločitev niso bile odločilne, saj je sodišče v drugih dokazih imelo dovolj podlage za odločitev o tistih dejstvih, ki so za presojo v tej zadevi edino pomembni: ali tožnica res ni spoštovala navodil pristojnega zdravnika oziroma ali je brez njegove odobritve odpotovala iz kraja svojega bivanja (opravljanja pridobitnega dela v času bolniškega staleža ji ni bilo očitano). Pri tem revizijske navedbe, da sodišče o navodilih v zvezi z zdravljenjem ni izvajalo dokazov sploh ne drži. Sodišče prve stopnje je na 5. strani obrazložitve svoje sodbe obširno obrazložilo, katere dokaze je izvedlo in dokazno oceno. Glede na dejansko stanje kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo tudi sodišče druge stopnje, je materialno pravno pravilna odločitev, da tožena stranka ni dokazala (utemeljenega) razloga, zaradi katerega je izredno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi.

Izpodbijana sodba sicer utemeljuje odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi s kršitvijo - kot jih opredeljuje - postopkovnih pravil, predpisanih v drugem odstavku 83. člena in drugem odstavku 84. člena ZDR in zato meni, da sodišču prve stopnje ne bi bilo potrebno obravnavati zadeve tudi po vsebini.

ZDR res navaja kot opredelitev vsebine 83. člena, da gre za "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi zagotovili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi obligacijskih pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji sta tudi zagotovitev zagovora in sodelovanje sindikata.

Za odločitev o nezakonitosti odpovedi pogodbe zadošča ugotovitev sodišč, da sploh ni bilo razloga za izredno odpoved in je ugotavljanje, ali so bili izpolnjeni tudi še drugi predpisani pogoji, nepotrebno. Zato se tudi revizijskemu sodišču v tem primeru ni bilo potrebno opredeljevati do navedb v reviziji glede zmotne uporabe določb drugega odstavka 83. člena in drugega odstavka 84. člena ZDR.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 371. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.