Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da otroka zaupa v vzgojo in varstvo materi, upoštevalo krajše obdobje trajanja življenjske skupnosti udeležencev, nepredelanost partnerskega odnosa, slabo medsebojno komunikacijo in oddaljenost bivališč, ki onemogoča pogosto prehajanje otrok od enega do drugega starša. Ker imata po ugotovitvi sodne izvedenke oba starša nekoliko slabše, a še ustrezne starševske sposobnosti, noben od omenjenih kriterijev ne predstavlja ovire skupnemu starševstvu.

Ker se skupno starševstvo v praksi izvaja na različne načine, tudi tako, da otroci preživijo več časa z enim od staršev, pri katerem imajo dom (rezidenčni roditelj), ter z drugim izvajajo čimbolj pogoste stike glede na logistične možnosti, oddaljenost prebivališč ne vpliva na odločitev o možnosti skupnega starševstva, temveč le na njegovo izvedbo.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi in se sklep:

-v I. točki izreka tako spremeni, da se mld. A., EMŠO: ..., in mld. B., EMŠO: ..., zaupata v skupno vzgojo in varstvo materi C., EMŠO: ..., in očetu D., EMŠO: ..., ter se stalno prebivališče otrok določi na naslovu matere, kamor se vročajo tudi pošiljke za otroka;

-v IV. točki izreka tako spremeni, da se datuma začetka plačevanja preživnine 10. 6. 2022 in 1. 11. 2022 nadomestita z dnem 3. 11. 2023 ter se zahtevek za plačilo preživnine od 1. 7. 2023 do 2. 11. 2023 zavrne, odločitev o plačilu preživnine za obdobje od 10. 6. 2022 do 30. 6. 2023 za mld. A. in za obdobje od 1. 11. 2022 do 30. 6. 2023 za mld. B. pa razveljavi;

sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II.Predlagatelj krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mld. hčerki udeležencev A. in B. zaupalo v vzgojo in varstvo materi C. (I. točka izreka) ter z očetom D. uredilo stike (II. in III. točka izreka sklepa). Predlagatelju je naložilo, da je dolžan od 10. 6. 2022 do 7. 12. 2023 za preživljanje mld. A. plačevati mesečno preživnino v znesku 170 EUR ter od 8. 12. 2023 v znesku 240 EUR, za preživljanje mld. B. pa od 1. 11. 2022 do 7. 12. 2023 v znesku 100 EUR, od 8. 12. 2023 dalje pa v znesku 200 EUR, z upoštevanjem že odtegnjenih zneskov po sklepu sodišča II N 139/2022-93 z 8. 12. 2023 (IV. točka izreka). Odločilo je še o izpisu A. iz vrtca X Novo mesto (V. točka izreka) in o nadomestitvi soglasja predlagatelja za vpis obeh deklic v vrtec Y v Ljubljani (VI. točka izreka). V preostalem delu je predloga udeležencev zavrnilo (VII. točka izreka), delno pa je ugodilo njunima ugovoroma zoper sklep o začasni odredbi o izvajanju stikov, tako da ti potekajo, kot je določeno v II. in III. točki izreka tega sklepa (VIII. točka izreka). Odločilo je še, da udeleženca krijeta svoje stroške postopka in polovico skupnih stroškov, nastalih zaradi izvedbe dokaza z izvedencem, ki sta jih v znesku 1.163,41 EUR dolžna plačati na račun Okrožnega sodišča v Novem mestu (X. točka izreka).

2.Zoper sklep vlaga pritožbo predlagatelj iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1), s predlogom, da ga pritožbeno sodišče glede odločitve o zaupanju v vzgojo in varstvo spremeni, tako da določi skupno skrbništvo obeh staršev nad obema hčerkama in da se poleg že določenih stikov vsak drugi vikend v mesecu in stikov med tednom določi stik še en vikend v mesecu, upoštevajoč postopnost širitve stikov za mld. B., ter da se stiki med počitnicami določijo enakomerno za oba starša. Predlaga tudi, da se plačevanje preživnine določi od 10. 11. 2023, ko je bil podan predlog, in sicer v znesku 170 EUR za A. in 100 EUR za B., ter da skupne stroške dokaza z izvedencem v celoti krije nasprotna udeleženka, oziroma se mu naložijo v obročno plačilo.

Uvodoma opozarja na dolgotrajnost izdaje izpodbijanega sklepa. Graja odločitev sodišča, da ni pogojev za skupno starševstvo, ter se sklicuje na novejšo sodno prakso. Razdalja med udeležencema ne sme predstavljati razloga za njuno neenakopravno obravnavanje. Enako velja za konflikten odnos in nezmožnost komunikacije, ker mora po sodni praksi to oviro sodišče premostiti s podrobno ureditvijo starševske skrbi. Določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da morata starša čas enakovredno preživeti z otrokoma, temveč način izvrševanja skupnega starševstva opredeli sodišče glede na okoliščine primera. Sodišču očita, da ga v postopku ni obravnavalo enakopravno, ter navaja okoliščine, ki to potrjujejo.

Sodišče je z izpodbijanim sklepom omejilo stike, določene v začasni odredbi, saj zdaj zajemajo le dva in ne več treh vikendov v mesecu. To je glede na navezanost A. na očeta premalo. Iz ugotovitev sodne izvedenke izhaja, da oče z deklicama aktivno preživlja čas, kar jima ustreza, poleg tega gibanje v predšolskem obdobju omogoča intenzivno formuliranje nevronskih povezav, kar je eden ključnih dejavnikov za razvoj intelektualnih sposobnosti otroka. Nepretrgano preživljanja časa s spanjem preko vikenda po kvaliteti ni enako stiku med tednom v trajanju nekaj ur.

Nasprotna udeleženka je predlog za plačilo preživnine podala šele 3. 11. 2023, vročen pa mu je bil 10. 11. 2023, zato sodišče ni imelo podlage za določitev preživnine za predhodno obdobje. Izpoved nasprotne udeleženke o potrebah otrok je neutemeljeno štelo kot del trditvene podlage, pri čemer predlagatelja o višini preživnine ni zaslišalo. Preživninske potrebe obeh hčera ne morejo znašati 1.100 EUR, za A. te ne presegajo 350 EUR, za B. pa ne 300 EUR. Prehrana doma ne dosega 150 EUR, nerealno so ocenjeni stroški igrač, obutve, lekarne in bivanja. Sodišče ni upoštevalo, da A. veliko časa preživi z očetom, ki takrat poskrbi za njene potrebe.

3.Nasprotna udeleženka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Udeleženca sta starša dveh hčera, štiriletne A. in dveletne B. Glede na vsebino pritožbe je predmet pritožbene presoje odločitev sodišča o zaupanju otrok v vzgojo in varstvo materi, ureditev stikov, plačilo preživnine in stroškov postopka.

O zaupanju otrok v vzgojo in varstvo

6.Izhajajoč iz ustavnih določil v 54. členu Ustave Republike Slovenije (Ustava RS), da imajo starši (v enaki meri) pravico in dolžnost svoje otroke vzdrževati, izobraževati in vzgajati in da se ta pravica in dolžnost staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon, katerim je sledilo tudi načelo enake odgovornosti staršev do otrok iz 135. člena Družinskega zakonika (DZ), mora sodišče prvenstveno presojati, ali je mogoče otroka zaupati v skupno vzgojo in varstvo, z uravnoteženimi pravicami in dolžnostmi obeh staršev. Pri tem mora zasledovati načelo otrokove koristi (7. člen DZ).

7.Kot pravilno opozarja pritožnik, raziskave kažejo, da je skupno izvajanje varstva in vzgoje koristno za otrokov razvoj, zato si je treba tudi po razpadu družine prizadevati, da za otroke skrbita oba starša ter temu skladno uporabiti določilo 138. člena DZ. Le kadar sodišče ugotovi, da skupna vzgoja in varstvo otroku ne bi bila v korist, ga lahko zaupa v vzgojo in varstvo le enemu od staršev. Pri tem je sodna praksa že zavzela stališče, da zgolj slabša komunikacija med staršema ne more predstavljati ovire skupnemu starševstvu, temveč od sodišča terja, da podrobneje uredi način izvrševanja starševske skrbi1.

8.Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da otroka zaupa v vzgojo in varstvo materi, upoštevalo krajše obdobje trajanja življenjske skupnosti udeležencev, nepredelanost partnerskega odnosa, slabo medsebojno komunikacijo in oddaljenost bivališč, ki onemogoča pogosto prehajanje otrok od enega do drugega starša. Ker imata po ugotovitvi sodne izvedenke oba starša nekoliko slabše, a še ustrezne starševske sposobnosti, noben od omenjenih kriterijev ne predstavlja ovire skupnemu starševstvu. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da sta obe deklici navezani na oba starša in oba starša znata poskrbeti za njune potrebe ter sta naklonjena izvajanju stikov. Čeprav po ugotovitvah izvedenke partnerskega odnosa še nista predelala, kar se odraža tudi v medsebojni komunikaciji, je dokazni postopek pokazal, da sta sposobna izmenjati informacije o življenju otrok in se dogovoriti glede načina zadovoljevanja njunih potreb. Dejstvo, da se nista uspela dogovoriti glede kraja obiskovanja vrtca, ne more predstavljati ovire skupnemu starševstvu. Gre za pomembno odločitev, ki presega vprašanje dnevnega življenja, in za katero bi bilo tudi v primeru zaupanja otrok le enemu od staršev potrebno soglasje drugega starša.

9.Ker se skupno starševstvo v praksi izvaja na različne načine, tudi tako, da otroci preživijo več časa z enim od staršev, pri katerem imajo dom (rezidenčni roditelj), ter z drugim izvajajo čimbolj pogoste stike glede na logistične možnosti, oddaljenost prebivališč ne vpliva na odločitev o možnosti skupnega starševstva, temveč le na njegovo izvedbo. Pritožbeno sodišče soglaša, da razdalja med Novim mestom in Ljubljano ne omogoča ureditve, pri kateri bi otroka enakovredno izmenjaje bivala pri obeh starših. To bi namreč predstavljalo preveliko obremenjenost z vsakodnevnimi vožnjami v vrtec in šolo. Zato je v konkretnem primeru ustrezna ureditev, po kateri imata otroka prebivališče pri enem od staršev in pogoste stike z drugim. Kot je razvidno iz pritožbenih navedb, to ureditev sprejema tudi pritožnik, saj ne graja več odločitve, da A. obiskuje vrtec v Ljubljani, temveč se zavzema le za večji obseg stikov preko vikendov.

10.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi predlagatelja v izpodbijani I. točki izreka sklepa ugodilo, tako da je obe deklici zaupalo v vzgojo in varstvo obema staršema, pri čemer je stalno prebivališče in naslov za vročanje določilo na naslovu matere kot rezidenčnega starša.

O stikih:

11.Sodišče je pri ureditvi stikov upoštevalo priporočilo sodne izvedenke in določilo pogoste stike med predlagateljem in hčerkama, tako da ti preko tedna, v času, ko ni vikend stika, potekajo dvakrat tedensko ob torkih in četrtkih od 15. do 19. ure, in v tednu, ko je vikend stik, ob sredah od 15. do 19. ure, uredilo pa je tudi vikend stike, ki se izvajajo prilagojeno starosti posameznega otroka, s končnim ciljem, da bosta obe deklici preživljali čas z očetom vsak drugi vikend od petka po vrtcu do nedelje do 18. ure.

12.Predlagatelj se zavzema za dodaten vikend stik, tako da bi s hčerkama preživel tri zaporedne vikende. Ker gre za čas, ki ga lahko starša neobremenjeno preživita z otrokoma in se jima tudi aktivneje posvetita, je po oceni pritožbenega sodišča pravilno, da so vikendi med staršema enakomerno porazdeljeni. To bo predlagatelju dopuščalo, da še vedno ohrani dodatno zaposlitev varnostnika in jo organizira v času, ko stikov ne izvaja.

13.Sodišče ni poseglo v izvajanje stikov med poletnimi počitnicami. Ureditev v izpodbijanem sklepu pritožniku omogoča, da s hčerkama ne glede na tedenske stike preživi strnjeno obdobje, v dolžini, prilagojeni starosti otrok, tako v mesecu juliju kot avgustu. V preostalem obsegu se stiki izvajajo po siceršnji strukturi, saj se nasprotna udeleženka zoper odločitev ni pritožila.

O preživnini

14.Po določilu 196. člena DZ se preživnina določi v mesečnem znesku za naprej, zahteva pa se lahko od dneva vložitve tožbe ali predloga za določitev preživnine. Pritožnik utemeljeno opozarja, da je nasprotna udeleženka predlog za določitev preživnine podala šele 3. 11. 2023, zato je odločitev sodišča o obveznosti plačila zapadlih zneskov preživnine za predhodno obdobje materialnopravno napačna. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu pritožbi ugodilo ter odločitev iz IV. točke izreka sklepa delno spremenilo, tako da je predlog nasprotne udeleženke za plačilo preživnine od 1. 7. 2023 do 2. 11. 2023 zavrnilo. Za obdobje od 10. 6. 2022 do 30. 6. 2023 (za mld. A.) ter od 1. 11. 2022 do 30. 6. 2022 (za mld. B.) je odločitev o plačilu preživnine iz IV. točke izreka sklepa razveljavilo, saj je sodišče v tem delu predlog nasprotne udeleženke prekoračilo (357. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15.Nasprotna udeleženka je trditve o preživninskih potrebah otrok podala v predlogu z 2. 11. 2023, ki mu predlagatelj ni konkretizirano nasprotoval. Sodišče je predlog presojalo v luči njene izpovedi, upoštevajoč koristi obeh deklic in splošno znane življenjske stroške. Ocena potreb mladoletnih deklic v višini 600 EUR in 500 EUR mesečno ne odstopa od ocene potreb otrok primerljive starosti, zato jo pritožbeno sodišče sprejema. Pri tem je bistveno, da gre za oceno celotnih potreb, ki jih zadovoljujeta oba starša, in ne le za stroške, ki z njimi nastanejo nasprotni udeleženki.

16.Predlagatelj neutemeljeno nasprotuje stroškom prehrane v višini 150 EUR in bivanja v višini 100 EUR za vsako od deklic, saj teh dejstev, navedenih v predlogu za določitev preživnine, v dosedanjem postopku ni zanikal in se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP). Pritožbeno sodišče sprejema tudi druge s strani sodišča prve stopnje ocenjene stroške. Znesek 100 EUR mesečno za obutev je sicer visok, po drugi strani pa ocena zneska za oblačila v višini 20 EUR nedvomno ne pokrije vseh potreb otroka v obdobju hitre rasti. Skupna ocena potreb za obleko in obutev se tako izkaže za ustrezno. Enako velja za strošek igrač v višini 20 EUR mesečno, ki zajema tudi darila ob rojstnih dnevih, prostočasne dejavnosti ter športne rekvizite, pri čemer je po izpovedi udeležencev le kolo za A. stalo preko 500 EUR. Udeleženca torej potrebe otrok zadovoljujeta tudi z nadstandardnimi izdelki, zato pritožbeno sodišče njihovo skupno oceno sprejema ne glede na morebitno odstopanje ocene posamezne potrebe o dejanskega stroška. Kot pravilno izhaja iz 11. točke obrazložitve sklepa, gre zgolj za oceno potreb, ki se spreminjajo iz meseca v mesec ter so različne glede na življenjsko obdobje otroka, in ne za natančen izračun posamičnih izdatkov.

17.Kljub temu, da ima predlagatelj višje mesečne dohodke od nasprotne udeleženke, mu je sodišče naložilo le kritje 40 % vrednosti potreb v denarju. S tem je v zadostni meri upoštevalo, da določen del potreb pokrije naturalno, v času, ko za deklici skrbi sam.

O stroških postopka s postavitvijo izvedenke klinične psihologije

18.Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi stroške dokaza z izvedenko klinične psihologije morala v celoti kriti nasprotna udeleženka. Izvedbo tega dokaza sta predlagala oba udeleženca in je bil nedvomno potreben za ugotavljanje njunih starševskih sposobnosti. Zato je pravilna odločitev, da ta strošek krijeta udeleženca vsak do ene polovice.

Sklepno

19.Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbi predlagatelja delno ugodilo in izpodbijani sklep zaradi napačne uporabe materialnega prava v I. in IV. točki izreka spremenilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe (peta alineja 358. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

20.Po določilu 101. člena ZNP-1 o stroških postopka v postopku za varstvo koristi otrok odloča sodišče po prostem preudarku. Glede na delen uspeh predlagatelja s pritožbo in naravo postopka je pritožbeno sodišče odločilo, da krije svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1Sklep VS RS II Ips 8/2023.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Družinski zakonik (2017) - DZ - člen 7, 135, 138, 196 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.