Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pritožnik ni verjetno izkazal, da je bil ob izročitvi vozila v dobri veri glede odsvojiteljeve razpolagalne sposobnosti in zato tudi ni verjetno izkazana utemeljenost zahtevka.
Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, po katerem je toženec (1) dolžan tožniku v 8 dneh izstaviti listino, na podlagi katere bo lahko podaljšal registrsko dovoljenje za vozilo Volkswagen Passat Comfortline s številko šasije …, številko motorja … zrcalno srebrne kovinske barve (1. točka), (2) ne sme odtujiti ali obremeniti navedenega vozila, in (3) mora za kršitev iz 1. točke plačati 50 EUR denarne kazni za vsak dan kršitve.
2. V pritožbi zoper navedeni sklep tožnik uveljavlja razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bil ob nakupu in izročitvi vozila v dobri veri. Dobra vera pomeni, da pridobitelj ne sme vedeti ali morati vedeti, da prenosnik ni sposoben razpolagati s stvarjo. Sam ni vedel, da prodajalec ni imel pravice razpolagati s stvarjo. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožnik fizična oseba, ki je kupil vozilo od pooblaščenega prodajalca, za katerega ni imel prav nobenih razlogov, da mu ne bi verjel, da bo s plačilom in izročitvijo vozila postal lastnik. Prav iz razloga, ker se je želel izogniti zapletom, je vozilo kupil pri pooblaščenem prodajalcu in ne pri nepooblaščenem prodajalcu ali celo pri fizični osebi. Tožnik je verjel direktorici prodajalca, da je z nakupom postal lastnik, formalen prepis v prometnem dovoljenju, ki ne pomeni prenosa lastninske pravice, pa bo opravljen naknadno. Ob prevzemu vozila ni vedel, kdo je lastnik vozila, vpisan v prometnem dovoljenju. Da A.M. d.o.o. ne bi smel razpolagati z vozilom, pa mu ni bilo znano vse do prejema toženčevega dopisa 3. 4. 2012. Od fizične osebe ni mogoče utemeljeno pričakovati, da natančno pozna pogoje in pravila, na podlagi katerih se lahko proda vozilo, ki je dano v leasing. Glede na navedeno pritožnik meni, da je terjatev verjetno izkazana. Še posebej opozarja na stališče sodne prakse, da je dokazni standard za izdajo začasne odredbe znižan na stopnjo verjetnosti in da mora biti temu prilagojena tudi dokazna ocena (tako sklepi VSL IV Cp 2243/2012, I Cp 1740/2009 in I Cp 850/2011). Pritožnik predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Ob nadaljnjih predpostavkah, določenih v drugem odstavku 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek 272. člena ZIZ).
6. Pritožnik je utemeljeval svoj zahtevek za ugotovitev lastninske pravice glede vozila Volkswagen Pasat s trditvami, da jo je pridobil z izročitvijo vozila v posest s strani pooblaščenega prodajalca vozil te znamke in s plačilom dogovorjene kupnine. Izpodbijani sklep zavzema pravilno stališče, da tožnik utemeljuje svoj zahtevek na določbi 64. člena SPZ, po kateri se lastninska pravica na premičnini pridobi, tudi če prenosnik ni imel pravice razpolagati s stvarjo, če je pridobitelj v trenutku izročitve v dobri veri, če je pridobil stvar na podlagi odplačnega pravnega posla, če so izpolnjeni drugi pogoji iz 40. člena tega zakona in če prenosnik daje v okviru svoje dejavnosti takšne premičnine v promet. 7. Pravilno je tudi nadaljnje stališče izpodbijanega sklepa, da pritožnik ni verjetno izkazal, da je bil ob izročitvi vozila v dobri veri glede odsvojiteljeve razpolagalne sposobnosti in da zato tudi ni verjetno izkazana utemeljenost zahtevka. Tožnik je namreč med dokazi predložil kopijo prometnega dovoljenja, v katerem je kot lastnik vozila naveden toženec – in ne A. M. d.o.o., ki je tožniku izročil vozilo in ki ga je tožnik – upoštevaje njegove navedbe – štel za prodajalca vozila. Glede na to ni verjetno izkazano, da ni mogel vedeti, da A. M. d.o.o. ob izročitvi ni imel pravice razpolagati z vozilom. Okoliščine, ki jih v pritožbi izpostavlja pritožnik, verjetno izkazujejo njegovo pričakovanje, da bo v kratkem času po izročitvi vozila postal lastnik, ne pa tudi, da je to postal že ob izročitvi.
8. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).
9. Odločitev o stroških bo sestavni del končne odločitve v zadevi.