Jedro

Tožnik je domnevno lastništvo na etažnem stanovanju dokazal že s predloženo kupoprodajno pogodbo z dne 21.10.1991. Etažni lastniki so po zakonu solastniki zemljišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka dolžna izprazniti in izročiti v posest tožniku del parc. št. 4023/1, vpisane v vl. št. 951, k.o. S. in sicer tisti del, ki leži med stavbo večnamenske stanovanjske hiše v S. in stavbo na parc. št. 6692, k.o. S. - bivši K.S. Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik zahteval, da je tožena stranka dolžna odmakniti novozgrajeni objekt iz dela parc. št. 4023/1, k.o. S. med bivšim objektom K.S. in K.k. za 1,5 m od stene hiše K.k., da bo prost dostop do stene te hiše in da izročiti tožniku. Tožniku je naložilo, da je dolžan toženi stranki plačati stroške tega postopka v znesku 1.310,73 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od šestnajstega dne po prejemu sodbe dalje. Ugotovilo je, da je po zemljiškoknjižnih podatkih lastnica parc. št. 4023/1, k.o. S., O.S. in ne tožnik. Tožnik je na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 21.10.1991 kupil od O.S. stanovanje v večnamenski stanovanjski hiši na parc. št. 4023/1, k.o S. z naslovom S. , ni pa poskrbel za vpis etažne lastnine v zemljiško knjigo. Na podlagi kupoprodajne pogodbe pa ni po sili zakona postal solastnik spornega dela parc. št. 4023/1, k.o. S., kot je navajal tekom tega postopka. Na spornem delu je pravni prednik tožene stranke v letu 1992 zgradil prizidek v površini približno 8 m2 in to na zemljišču, ki je bilo predvideno delno kot javno parkirišče, delno pa kot Ulica S., kot je bilo opredeljeno v ureditvenem načrtu Sežana center. Tožnik zato ne more uspešno zahtevati niti odstranitev, niti odmaknitev tega prizidka, saj nima aktivne legitimacije za takšen zahtevek.

Zoper sodbo je vložil tožnik pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sta oba zahtevka utemeljena že na podlagi dejstva, da je kupil stanovanje v večstanovanjski hiši na parc. št. 4023/1, k.o. S. z naslovom S., od O.S. Spisovni podatki dokazujejo, da je tožnik lastnik etažnega stanovanja na prejšnji parceli 96/1, ki je bila preoštevilčena v parc. št. 6678 in tožniku neznano kdaj v sedanjo parc. št. 4023/1, k.o. S. Geometer je na kraju samem 13.10.1993 jasno povedal, da sporni trikotnik, ki ga je zasedel pravni prednik tožene stranke, pripada parc. št. 96/1, k.o. S. oziroma sedaj parc. št. 4023/1. Ta objekt se naslanja na hišo, katere solastnik je tožnik. Priča A.P., ki je bil upravnik bivšega K.S. od 15.1.1977 do leta 1991, je povedal, da so imeli ta prostor v najemu. Po vloženi tožbi je stopil v veljavo Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) in Stvarnopravni zakonik (SPZ). Družbene lastnine ni več, zato je lastninska pravica prešla v last fizičnih oseb, ki imajo na nepremičnini pravico uporabe. Po 3. odst. 105. čl. SPZ so skupni deli stavbe last etažnih lastnikov, skupna last pa ni samo zemljišče, ki ga pokriva objekt, ampak tudi zemljišče okoli hiše. Tožnik je takoj, ko se je začela gradnja na spornem zemljišču, zahteval odstranitev izvršenega dela. Dejstvo, da je pravda tekla toliko časa, ne more biti v njegovo škodo. Predlastnik tožene stranke ob posegu v tožnikovo lastnino ni bil lastnik parc. št. 6692, k.o. S., ampak najemnik, zato tudi ni mogel pridobiti nobenih stvarnih pravic. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških. Stroški predlastnika, ki je zapadel v stečaj, ne morejo iti v korist sedanjega toženca in ne v breme tožnika. Stroški izvedenca D.D. pa so bili nepotrebni in tudi ne morejo bremeniti tožnika. Nenavadno je tudi, da je sodnik fizično poklical pričo L.Č. na obravnavo in gre tudi v zvezi s tem za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga spremembo sodbe tako, da se ugodi primarnemu in podrejenemu zahtevku, ki ga je uveljavljal. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo. V odgovoru navaja, da iz kupoprodajne pogodbe na katero se tožnik sklicuje ne izhaja, da bi kupil tudi ustrezen del funkcionalnega zemljišča. Kot lastnica je na tem zemljišču vpisana v zemljiški knjigi O.S. Ta pa je pravnemu predniku tožene stranke dovolila graditi pomožni objekt, ki spada k njeni stavbi na parc. št. 6692 k.o. S. Tudi pritožba proti odločbi o stroških ni utemeljena, saj je tožena stranka morala vstopiti v to pravdo. Predlaga zavrnitev pritožbe in povrnitev takse za odgovor na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je kot lastnica parc. št. 4023/1 vpisana v zemljiški knjigi O.S. Tožnik je bil imetnik stanovanjske pravice na stanovanju v stavbi na tej parceli, ki ga je kupil po privatizacijskih določbah Stanovanjskega zakona (SZ) iz leta 1991 s kupoprodajno pogodbo z dne 21.10.1991. Po določbi 118. člena SZ/91 so s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe po tem zakonu kupci prevzeli vse pravice in obveznosti, kot so jih imeli lastniki stanovanj. Zakon je izhajal iz dejstva, da večina stanovanj v času privatizacije še ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Tožnik je zato domnevno lastništvo na etažnem stanovanju dokazal že s predloženo kupoprodajno pogodbo z dne 21.10.1991. Držijo pritožbene navedbe, da so etažni lastniki po zakonu solastniki (in ne skupni lastniki, kot navaja pritožba) zemljišča. Zemljišče je namreč v razmerju etažne lastnine nujni temelj, na katerem se ta sploh oblikuje. Za preteklo stanje, ko se je v naravi že oblikovala etažna lastnina, ni pa ta še pravno urejena, pa solastništvo zemljišča, ki pripada stavbi v etažni lastnini, ni tako enostavno, kot skuša prikazati tožnik. Pojem funkcionalnega zemljišča nima lastninskega pomena. Ta pojem je bil glede na preteklo zakonodajo bistvenega pomena za določitev imetnika pravice uporabe zemljišča v družbeni lastnini, ki je bila ob lastninjenju podlaga za pridobitev lastninske pravice. V primeru, ko se ni uredilo funkcionalno zemljišče stavbe, so v dvomu, kot je v konkretni zadevi, ko stavba še ni vpisana v zemljiški knjigi kot etažna lastnina, etažni lastniki po zakonu vsekakor solastniki zemljišča, na katerem stavba stoji, ali pripada stavbi večji obseg zemljišča, pa bi moral tožnik glede na okoliščine tega primera dokazati. Iz kupoprodajne pogodbe, ki jo je predložil, to ne izhaja, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ki je zato tudi pravilno odločilo, da tožnikov zahtevek zaradi pomanjkanja aktivne legitimacije ni utemeljen.

Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločbo o stroških postopka. Tožnik je v pravdi propadel, zato je dolžan povrniti toženi stranki vse stroške tega postopka, vključno s stroški predlastnika tožene stranke zoper katerega je najprej vložil tožbo. Do subjektivne spremembe tožbe je prišlo na podlagi tožnikove vloge z dne 28.1.2006 (l.št. 119 spisa), v kateri je sporočil, da je pravni naslednik tožene stranke S. z.k.b. d.d. Sedanji naziv tožene stranke pa je samo posledica spremenjene firme (l.št. 126 spisa). Pritožbeno sodišče tudi v zvezi z zaslišanjem oz. prihodom priče L.Č., ki jo je predlagal tožnik, ni ugotovilo kakšne kršitve postopka, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker se tako pokaže pritožba v celoti kot neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).

Tožnik s pritožbo ni uspel, tožena stranka pa ni dokazala, da bi plačala sodno takso za odgovor, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da krijeta stranki vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.