Jedro

Ker v obravnavanem primeru ni prišlo do delitve služeče nepremičnine, je materialnopravno zmotno sklicevanje na določbo drugega odstavka 225. člena SPZ, ki ureja prenos stvarne služnosti za primer delitve služeče nepremičnine. To pomeni, da je odgovor na vprašanje (ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena SPZ in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke) negativen.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da se je služnostna pravica hoje in vožnje v breme vsakokratnega lastnika parc. št. 34 in 203/1 k. o. ... za potrebe nepremičnin, in sicer parc. št. 126 in 203/2 k. o. ..., v obsegu za potrebe odvoza gnoja dvakrat letno, spravila njivskih pridelkov, živalske krme za prašiče, zajce in kokoši ter nastilja, kar je bilo prisojeno s pravnomočno in izvršljivo sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu P 28/2000 z dne 8. 11. 2001, zaradi preštevilčenja parcel prenesla tudi na parc. št. 203/4 k. o. ..., katere solastnice so toženke (in sicer od javne poti in vodi vzdolž celotnega služečega zemljišča, in sicer od glavnega vhoda stanovanjske hiše Ulica 2 do spodnjega vhoda hiše Ulica 4, ki je last tožnika, in sicer v širini 122 cm pri vhodu v stanovanjsko hišo tožnika, merjeno od meje s parc. št. 203/3 k. o. ... v razdalji 5 metrov, nato pa poteka v širini 163 cm do glavne ceste, merjeno od meje s parc. št. 203/3 k. o. ..., vse v skladu s skico izvedenca A. A.). V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev služnosti zavrnilo. Ugodilo je tudi tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da so toženke kot solastnice parc. št. 203/4 k. o. ... po letu 2008 ovirale služnostno pravico tožnika, in sicer tako, da so na delu trase služnostne poti parkirale osebna vozila in razložile cca 2 m³ desk do take mere, da tožnik ni več mogel izvrševati služnostne pravice voženj gnoja, njivskih pridelkov in nastilja, ter prepovedalo bodoče oviranje služnostne pravice.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženk zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje so toženke vložile predlog za dopustitev revizije, ki mu je Vrhovno sodišče ugodilo in revizijo s sklepom II DoR 172/2014 dopustilo glede vprašanja, ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke. Na podlagi omenjenega sklepa (dopuščena revizija; tretji odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) so toženke zoper drugostopenjsko sodbo vložile pravočasno revizijo zaradi revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Poudarjajo, da niso sodelovale v pravdnem postopku pod opr. št. P 28/2000 in da se že zato služnostna pravica, ugotovljena v pravdnem postopku pod opr. št. P 28/2000, ne more avtomatično prenesti na njihovo nepremičnino. Na tretje osebe, ki v pravdnem postopku niso sodelovale, se namreč pravnomočnost ne razteza. Zato sta bili v tu obravnavanem postopku kršena ustavna pravica do kontradiktornega postopka in pravilo o subjektivnih mejah pravnomočnosti. Navajajo, da bi bilo treba v tu obravnavani zadevi izvesti postopek, kakršen se tudi sicer zahteva za ugotovitev obstoja služnostne pravice. Tožnik bi moral postaviti ustrezno trditveno podlago za pridobitev služnostne pravice (npr. na podlagi priposestvovanja) in ponuditi dokaze, s katerimi bi svoje trditve dokazal, vendar tega ni naredil. Zato bi moralo sodišče njegov tožbeni zahtevek (za ugotovitev služnosti) zaradi pomanjkljive trditvene podlage zavrniti. Odločitev sodišč prve in druge stopnje (glede tožbenega zahtevka za ugotovitev služnosti), oprta na 225. člen SPZ, je materialnopravno zmotna, ker v obravnavanem primeru ni prišlo do delitve gospodujočega (pravilno služečega) zemljišča, temveč meja med takratnim zemljiščem C.-ja (sedaj D.-ja) in zemljiščem toženk ni bila določena, služnostna pot pa je očitno delno potekala tudi po parceli toženk. Posledično pa sta neutemeljena tudi tožbena zahtevka za ugotovitev, da so toženke ovirale tožnikovo služnostno pravico, in za prepoved bodočega oviranja služnostne pravice, ker predpostavljata obstoj služnostne pravice, katere sploh ni. V nadaljevanju trdijo še, da (toženke) tožnika pri izvrševanju služnostne pravice niso ovirale in da je podana kršitev 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlagajo, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijani sodbi spremeni tako, da vse tožnikove tožbene zahtevke v celoti zavrne.

4. Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru pravnega vprašanja, glede katerega je bila revizija dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). V obravnavni zadevi je bila revizija dopuščena glede vprašanja, ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena SPZ in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke.

7. Iz dejanskih ugotovitev v pravnomočni sodbi izhaja, da je tožnik na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 28/2000 izposloval v korist svojih parcel št. 126 in 203/2 k. o. ... služnostno pravico v breme parcel št. 34 in 203/1 k. o. ... Potek služnostne poti je bil točno določen v naravi, določeno pa je bilo tudi za kakšne potrebe (odvoz gnoja dvakrat letno, spravilo njivskih pridelkov, živalske krme za prašiče, zajce in kokoši ter nastilja). Tožnik je služnost skladno z navedenim tudi izvrševal. Po pravnomočnosti zadeve P 28/2000, in sicer v letu 2003, je bila na sporni služnostni poti opravljena geodetska meritev oziroma določitev meje med parcelama št. 203/3 in sosednjo parcelo št. 203/4 in ugotovljeno je bilo, da služnostna pot, določena v zadevi P 28/2000, delno poteka (tudi) po parceli št. 203/4, v solasti toženk, delno pa po parceli soseda D.-ja št. 203/3. Služnostna pravica po parceli 203/3(1) , v lasti D.-ja (v času odločanja v zadevi P 28/2000 pa v lasti C.-ja), je bila pravnomočno ugotovljena že leta 2000. 8. Revizijsko sodišče pritrjuje tezi revidentk, da v tu obravnavani zadevi v letu 2003 sploh ni prišlo do delitve služeče nepremičnine (kot sta zmotno sklepali sodišči prve in druge stopnje), temveč do ureditve oziroma določitve meje med parcelama št. 203/3 in sosednjo parcelo št. 203/4 (ki je očitno drugačna od tiste, ki je bila kot „uživalna meja“ pokazana sodišču pri odločanja v zadevi P 28/2000). V času odločanja v zadevi P 28/2000 namreč meja med parcelama št. 34 in 203/1 (takrat v lasti C.-ja, sedaj v lasti D.-ja) in sosednjo parcelo toženk št. 203/4 ni bila urejena v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, državne meje in prostorskih enot (ZENDMPE) in natančen podatek parcelne meje po podatkih katastra ni bil znan ne sodišču ne strankam, ampak je sodišče očitno upoštevalo „uživalno mejo“ (primerjaj 10. točko prvostopenjske sodbe). Ker torej v obravnavanem primeru ni prišlo do delitve služeče nepremičnine, je materialnopravno zmotno sklicevanje sodišč prve in druge stopnje na določbo drugega odstavka 225. člena SPZ, ki ureja prenos stvarne služnosti za primer delitve služeče nepremičnine. To pomeni, da je odgovor na vprašanje (ali se v primeru ureditve meje, na podlagi katere se ugotovi, da služnostna pravica poti, prisojena s sodbo sodišča, ne poteka zgolj po eni parceli, temveč tudi po drugi - sosednji parceli, ki pa v sodbi ni zajeta kot služeča nepremičnina, lahko uporabi določilo 225. člena SPZ in na podlagi te določbe prenese učinek sodbe tudi na to drugo parcelo, čeprav lastniki te nepremičnine v prvotni pravdi niso nastopali kot stranke) negativen. Pravilna pravna podlaga za morebiten nastanek služnosti oziroma potek služnostne poti tudi po parceli toženk št. 203/4 pa je priposestvovanje služnosti (primerjaj 217. člen SPZ).

9. Ker se je torej izkazalo, da (zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča) sodišči prve in druge stopnje trditev pravdnih strank nista presojali na podlagi 217. člena SPZ in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je revizijsko sodišče na podlagi drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji toženk ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da presodi, ali so gleda na trditveno podlago izpolnjeni pogoji za nastanek služnosti (tudi) na parceli toženk št. 203/4, torej za utemeljenost tožnikovega tožbenega zahtevka na podlagi 217. člena SPZ.

10. Odločitev o priglašenih revizijskih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

Op. št. (1): Prej parcela št. 203/1.