Jedro

Res sicer določa ZTVCP, da se mora pešec na zaznamovanem prehodu za pešce, na katerem je promet pešcev urejen s svetlobnimi prometnimi znaki za pešce, ravnati po teh znakih (prvi odstavek 108. člena).

Toda ta zakonska določba ne pomeni, da se mora pešec, ko se zelena luč spremeni v rdečo, ustaviti na prehodu za pešce ali se vrniti, marveč sme nadaljevati pot in tako prehoditi cesto do konca. Če bi bil na obravnavanem prehodu za pešce otok zanje, bi se seveda morala tožnica ustaviti na njem, če bi se ji med prečkanjem do njega ali na njem prižgala rdeča luč. Toda takšnega otoka nižji sodišči nista ugotovili. Pri otoku za pešce gre namreč za dvignjeno ali kako drugače zaznamovano površino na vozišču, ki je namenjena za začasen postanek za pešce, ki prečkajo vozišče (23. točka 10. člena ZTVCP). Šlo je le za zaznamovan prehod za pešce z označbami na vozišču in z enim semaforjem za pešce. Ker torej otoka ni bilo, je tožnica smela nadaljevati prečkanje, čeprav se je spremenila luč, in je pri tem ni smel nihče ovirati, torej tudi ne vozila, katerim se je ta čas prižgala luč za nadaljevanje vožnje. Zakon je namreč jasen: če je promet na zaznamovanem prehodu za pešce urejen s svetlobnimi prometnimi znaki, ne sme voznik, ki mu na takšnem prehodu dani znak dovoljuje prehod, ovirati pešcev, ki so že stopili nanj (prvi odstavek 100. člena ZTVCP in ne 105. člena). Iz te zakonske določbe izhaja dvoje: da mora v takšnih primerih voznik počakati, preden zapelje čez prehod za pešce, da ga le-ti izpraznijo, in da sme pešec nadaljevati s prečkanjem vozišča kljub rdeči luči zanj, če je pred tem že stopil na prehod.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v zavrnilnem delu spremeni tako, da se njen izrek v celoti glasi: Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 3,399.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1993 dalje do plačila v 15 dneh.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 263.700,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1993 dalje do plačila v 15 dneh.

Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 101.780,00 SIT pritožbenih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 9.12.1994 dalje do plačila v 15 dneh." Tožena stranka mora plačati tožeči stranki 69.085,00 SIT revizijskih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.3.1997 dalje do plačila v 15 dneh.

Obrazložitev

V tej odškodninski pravdi v zvezi s prometno nesrečo 6.2.1990, ki se je pripetila na semaforiziranem prehodu za pešce, je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku in toženki, pri kateri je bil odgovornostno zavarovan avtomobilist, ki je trčil v tožnico kot peško, naložilo, naj plača tožnici 1,366.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.10.1993 dalje od zahtevanih 3,999.000,00 SIT. Vso odgovornost obeh strank za nastalo škodo je ugotovilo v razmerju 50:50; za telesne bolečine je priznalo 800.000,00 SIT od zahtevanih 1,000.000,00 SIT, za strah zahtevanih 400.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 1,200.000,00 SIT od zahtevanih 1,666.666,00 SIT in zahtevanih 333.000,00 SIT zaradi skaženosti.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnice delno ugodilo tako, da je prisojeni znesek zvišalo na 2,239.766,00 SIT in prisojene stroške na 162.295,40 SIT. Zavzelo je stališče, da je potrebno vprašanje odgovornosti presoditi po tretjem odstavku 177. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) zaradi česar je tožničin prispevek k nastanku nezgode le 30 %. Tožnici gre v celoti vtoževani znesek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1,666.666,00 SIT, ne pa kaj več, kot ji je bilo priznano za telesne bolečine. V zavrnilnem nespremenjenem delu je potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti temu delu sodbe je vložila revizijo tožeča stranka iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj vrhovno sodišče spremeni prvostopno sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, sicer pa vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje. Sodbi očita, da nima razlogov za 30-odstotni delež prispevka tožnice, po drugi strani pa je nepravilno uporabilo določbo prvega odstavka 103. člena zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (Ur. list SFRJ, št. 55/88, 63/88, 80/90, 29/90 in 11/91 - ZTVCP), saj prepovedanost tožničinega ravnanja ni nikjer določena. V zvezi z zavrnjenim delom zahtevka za telesne bolečine je sodišče premalo upoštevalo zaplete ob zdravljenju, ki je bilo dolgotrajno, med katerim je prestala tri operacije, dva meseca mavca na nogi, sedem mesecev hoje z berglami, upoštevati pa bi bilo potrebno tudi bodoče bolečine.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, pristojni javni tožilec pa se o njej ni izjavil. Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka neutemeljeno očita, da je sodišče druge stopnje kršilo procesne predpise, ker da izpodbijana sodba nima razlogov za odločitev o deljeni odgovornosti strank za škodo. V obrazložitvi sodbe je pojasnjeno, da je sodišče upoštevalo tožničin prispevek k nastanku škode, ki naj bi bil v njenem krivdnem ravnanju, ker je nadaljevala hojo po prehodu za pešce navzlic temu, da se je sredi prehoda zanjo prižgala rdeča luč. Razlogi, ki jih je sodišče navedlo s to poglavitno okoliščino so vsekakor zadostni, da je mogoče sodbo preizkusiti s tega vidika. Ali je pri tem materialno pravo pravilno uporabilo, je drugo vprašanje. Ne gre torej za očitano kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP). Za takšno kršitev ne gre niti v zvezi z obrazložitvijo prisojene višine odškodnine za negmotno škodo zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, v zvezi s čimer revizija ne pove, v čem naj bi bila nasprotja med vsebino listin in obrazložitvijo sodbe. Sicer pa tudi, če bi šlo za takšno kršitev, je sodišče ne bi upoštevalo, ker je pritožbeno sodišče tožnici priznalo odškodninski zahtevek iz tega naslova v celoti, zaradi česar nima revidentka pravnega interesa izpodbijati sodbo v tem delu (drugi odstavek 389. člena ZPP). Očitanih procesnih kršitev torej ni in tudi ne tiste, na katero pazi vrhovno sodišče po uradni dolžnosti (10. točka drugega odstavka 354. člena in 386. člen ZPP).

Res pa pritožbeno sodišče ni v vsem pravilno uporabilo materialnega prava. Zakon o obligacijskih razmerjih določa v zvezi z oprostitvijo odgovornosti imetnika nevarne stvari, da je ta deloma prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek 177. člena). Da se v tem smislu upošteva ravnanje oziroma dejanje oškodovanca, mora biti le-to v vzročni zvezi z nastalo posledico in mora biti nedopustno. Gre za splošna pogoja civilnega delikta, ki morata biti podana, če naj se upošteva krivda oziroma prispevek oškodovanca. Gre torej tudi za njegovo odgovornost do samega sebe. Da je v obravnavanem primeru podana vzročna zveza med tožničinim ravnanjem in nastalo posledico, med strankama ni bilo sporno. Pojavilo pa se je vprašanje, ali je bilo njeno ravnanje protipravno. Res sicer določa ZTVCP, da se mora pešec na zaznamovanem prehodu za pešce, na katerem je promet pešcev urejen s svetlobnimi prometnimi znaki za pešce, ravnati po teh znakih (prvi odstavek 108. člena in ne 103. člen, kot ga pomotoma navaja pritožbeno sodišče, očitno še iz zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, Ur. list SFRJ, št. 4/81 in 53/85, ki pa v času obravnavane nesreče ni več veljal). Toda ta zakonska določba ne pomeni, da se mora pešec, ko se zelena luč spremeni v rdečo, ustaviti na prehodu za pešce ali se vrniti, marveč sme nadaljevati pot in tako prehoditi cesto do konca. Če bi bil na obravnavanem prehodu za pešce otok zanje, bi se seveda morala tožnica ustaviti na njem, če bi se ji med prečkanjem do njega ali na njem prižgala rdeča luč. Toda takšnega otoka nižji sodišči nista ugotovili. Pri otoku za pešce gre namreč za dvignjeno ali kako drugače zaznamovano površino na vozišču, ki je namenjena za začasen postanek za pešce, ki prečkajo vozišče (23. točka 10. člena ZTVCP). Šlo je le za zaznamovan prehod za pešce z označbami na vozišču in z enim semaforjem za pešce. Ker torej otoka ni bilo, je tožnica smela nadaljevati prečkanje, čeprav se je spremenila luč, in je pri tem ni smel nihče ovirati, torej tudi ne vozila, katerim se je ta čas prižgala luč za nadaljevanje vožnje. Zakon je namreč jasen: če je promet na zaznamovanem prehodu za pešce urejen s svetlobnimi prometnimi znaki, ne sme voznik, ki mu na takšnem prehodu dani znak dovoljuje prehod, ovirati prešcev, ki so že stopili nanj (prvi odstavek 100. člena ZTVCP in ne 105. člena). Iz te zakonske določbe izhaja dvoje: da mora v takšnih primerih voznik počakati, preden zapelje čez prehod za pešce, da ga le-ti izpraznijo, in da sme pešec nadaljevati s prečkanjem vozišča kljub rdeči luči zanj, če je pred tem že stopil na prehod. Tožnica po povedanem ni kršila predpisa in tako njenega ravnanja ni mogoče upoštevati kot razloga za delno oprostitev odgovornosti povzročitelja oziroma njegove zavarovalnice. Ob obravnavani nesreči se sicer ponuja misel, da tožnica le ni dovolj previdno ravnala saj iz zakona, zlasti iz XIX. poglavja prometnih pravil - hoja pešcev (103. do 109. člen ZTVCP) izhaja, da morajo ti ravnati zelo previdno, da zavarujejo svoje zdravje in življenje. Toda spričo dejstva, da je tožnica nadaljevala prečkanje in da so ji pri tem dajala prednost vozila na levih dveh pasovih ceste, gledano v smeri povzročiteljeve vožnje, in da je le-ta tožnico zadel, ko je imela še meter do pločnika oziroma do konca skoraj 20 metrov dolgega prehoda za pešce, nikakor ni mogoče njej pripisati prispevka k škodi v smislu tretjega odstavka 177. člena ZOR in tako pri povrnitvi škode ni mogoče govoriti o deljeni odgovornosti (205. in 192. člen ZOR). Revizija je utemeljena tudi v delu, kjer spodbija zavrnilni del sodbe, ki se nanaša na uveljavljano odškodnino za telesne bolečine. Zakon priznava oškodovancu pravično odškodnino ne le za pretrpljene telesne bolečine (prvi odstavek 200. člena ZOR), marveč tudi za bodoče takšne bolečine, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda (konkretno: bolečine) trajala tudi v bodočnosti (203. člen ZOR). Odškodnino za bodoče bolečine je tožnica uveljavljala in sodišče prve stopnje jih je na podlagi njene izpovedi in zlasti izvedenskega mnenja, ki ga je sprejelo v celoti, tudi ugotovilo. Poškodovanec, zlasti v hujših primerih, ne trpi le telesnih bolečin v ožjem pomenu te besede, marveč še številne druge nevšečnosti med zdravljenjem, večkrat bolj neprijetne od samih bolečin, saj nevšečnosti navadno ni mogoče odpraviti ali olajšati z lajšili. Neugodnosti med zdravljanjem sodna praksa, če so dovolj intenzivne, vselej priznava znotraj odškodninskega zahtevka za telesne bolečine. Tožnica je svoj zahtevek iz tega naslova gradila tudi na nevšečnostih med zdravljenjem, ki so bile v dokaznem postopku ugotovljene (254 dni hospitalizacije, tri operacije, 28-krat rentgenizirana, 6 dni privezana na posteljo, 2 meseca mavca na nogi, dren pri enem izmed vijakov - če naštejemo le največje), in zato ji gre odškodnina ne le za pretrpljene telesne bolečine marveč tudi za bodoče in za nevšečnosti med zdravljenjem v zahtevanem skupnem znesku 1,000.000,00 SIT.

Reviziji je zato sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo (prvi odstavek 395. člena ZPP) tako, kakor je razvidno iz izreka te odločbe, skratka tako, da je ugodilo postavljenemu tožbenemu zahtevku v celoti, kar je seveda narekovalo tudi spremembo v stroškovnih izrekih sodb prve in druge stopnje ter naložitev revizijskih stroškov toženi stranki (prvi odstavek 154. člena in drugi odstavek 166. člena ZPP). Vsi stroški so odmerjeni po zakonu o sodnih taksah in odvetniški tarifi.