Jedro

Presoja dovoljenosti revizije glede na višino denarne terjatve.

Izrek

Revizija A. O. se zavrže, v ostalem delu (revizija mld. M. O. in V. O.) pa se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi moral toženec tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 402.534,00 SIT. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi svoje sodbe ni presodilo navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). Zato te sodbe ni mogoče preizkusiti. Razlogi, ki se nanašajo na oceno izpovedi tožnic, niso prepričljivi. Toženec je bil tisti, ki je bil v svojih izpovedbah neverodostojen. Praktično je nemogoče, da bi obe tožnici nenadoma skočili pred kolesarja. Kršitev cestnoprometnih predpisov, ki jo je storil toženec, je v vzročni zvezi z dogodkom in poškodbami, ki sta jih utrpeli tožnici. Toženec je vozil sem in tja po cesti in pred trčenjem ni zaviral. Tudi luči na kolesu ni imel prižganih. Ker je pred seboj videl skupino otrok, bi jih moral opozoriti z zvočnim signalom.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni dovoljena, kolikor jo vlaga tožnik A. O., v ostalem delu pa ni utemeljena.

Kot izredno pravno sredstvo je revizija v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, odvisna od vrednosti spornega predmeta izpodbijanega dela pravnomočne sodbe (drugi odstavek 382. člena ZPP). Tožbo na plačilo odškodnine so tožniki vložili dne 6.3.1991, ko je od 21.4.1990 dalje glede dopustnosti revizije veljala določba zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravdnem postopku (Ur. list SFRJ, št. 20/90), po kateri je dopustnost revizije bila pogojena z zneskom, ki bi presegal 8.000,00 tedanjih din (sedanjih SIT). Tožnik A. O. pa je od toženca vtoževal znesek 2.534,00 din (SIT), kasneje pa tega zneska ni zviševal. Tudi izpodbijana sodba se glede tega tožnika glasi le na omenjeni znesek. Vrednost spornega predmeta torej v navedenem obsegu ne presega v zakonu predvidenega limita kot pogoja za dovoljenost revizije. Zato je revizijsko sodišče postopalo v skladu z določbo 392. člena ZPP in revizijo glede tožnika A. O. zavrglo.

V ostalem delu pa revizija ni utemeljena. V ponovljenem postopku je bilo dejansko stanje ugotovljeno zelo izčrpno in v podrobnostih.

Hitrost toženega kolesarja ob zadetju v tožnici ni presegla 20 km/h. Ugotovljeno je tudi, da pred trčenjem ni zaviral. Dogodek se je odigral na desni strani ceste, gledano v smeri gibanja udeležencev. Med pomembne dejanske ugotovitve je treba prišteti tudi premik tožnic od leve na desno stran tik pred trčenjem. Navedene, v sodbi sodišča prve stopnje natančno obrazložene ugotovitve, je sodišče druge stopnje sprejelo in torej do drugačnih pritožbenih stališč zavzelo odklonilno stališče. S tem pa se je opredelilo tudi do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP). V tej smeri v reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ne drži. Tožeča stranka v reviziji ponovno ponuja dokazno oceno, po kateri bi tožencu ne bilo mogoče pokloniti vere. Revizijska graja s stališča procesnih nepravilnosti pravzaprav pomeni očitek zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka nakazana kršitev po določbi 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki naj bi jo storilo sodišče druge stopnje, ni obrazložena, revizijsko sodišče pa je v razlogih izpodbijane sodbe tudi sicer ne najde.

Pravna presoja v izpodbijani sodbi temelji na opisanih dejanskih ugotovitvah. Ugotovljena kolesarjeva hitrost in dejstvo, da ni zaviral, po stališču sodišča druge stopnje zaradi ravnanja tožnic ni v vzročni zvezi z nastalo nesrečo. Tudi to je pretežno dejanska ugotovitev, ki ne more biti predmet revizijske presoje. Kolikor pa gre v tem obsegu za uporabo materialnega prava (prvi odstavek 154. člena zakona o obligacijskih razmerjih), pa obvelja, da je bilo načelo subjektivne odgovornosti (toženca) z obrnjenim dokaznim bremenom upoštevano. Dejstva, ki jih je toženec zatrjeval, so sprejeta. Deklici sta tik pred njim prešli iz leve na desno stran, po kateri je pravilno vozil. Očitek izostanka zvočnega signala (na cesti so bili otroci) ni utemeljen. Vsi udeleženci so se po dejanskih ugotovitvah pravočasno zaznali (izjava deklic, da sta slišali toženčevo vpitje). Zato v tem okviru pade tudi tehtnost sicer nespornega dejstva, da je kolesar v jutranjem mraku vozil brez luči. Ob ugotovitvi, da "zaradi ravnanja tožnic toženec, čeprav bi vozil počasneje, kolesa ne bi mogel več ustaviti in trčenja preprečiti", tožencu krivde in odškodninske odgovornosti za škodo ni mogoče utemeljeno očitati.

Izpodbijana sodba torej nima niti napak, ki jih ji očita revizija, niti tistih nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.