Jedro

Pravdo je izgubila tožena stranka in ne tožnica. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku. Ta je nadomestil primarnega, ki je bil zavrnjen. Kljub temu je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po 1. odst. 154. člena ZPP v pravdi uspela. Zato je upravičena do povračila pravdnih stroškov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi stroške z odgovorom na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah parc. št. 1231/5, vl. št. 1817 k.o. B., do 1/6 (točka 1. izreka). Ugodilo pa je podrednemu tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki plačilo 3.755,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2003 naprej do plačila (točka 2. izreka). Nadalje je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, da obstoji terjatev tožene stranke v višini 2.053.756,90 SIT oziroma 8.570,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.4.2005 naprej (točka 3. izreka). Pravdne stroške v višini 1.784,54 EUR s pripadki je naložilo v plačilo toženi stranki (točka 4. izreka).

Proti sodbi se pritožuje tožena stranka. Izpodbija jo v točkah 2., 3. in 4. izreka. Uveljavlja vse z zakonom predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo zahtevka za plačilo 3.755,63 EUR in s plačilom pravdnih stroškov ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvemu sodišču. Navaja, da je zaradi nenehnega spreminjanja tožbenega zahtevka tožnica zameglila situacijo in povzročila, da je sodišče napačno presodilo dejansko stanje, materialno podlago tožbe in zato absolutno bistveno kršilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Primarno je zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine (stvarnopravni zahtevek), podrejeno obligacijski zahtevek za plačilo 3.755,64 EUR s pripadki na podlagi neupravičene obogatitve. Sodišče ga ni ocenilo. Tožnice ni pozvalo k plačilu takse, ki je zapadla ob vložitvi tožbe. Po eni strani je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ugodilo podrednemu, stroške pa kljub temu v celoti naložilo toženi stranki. Tak izrek je pomanjkljiv in sam s seboj v nasprotju, kar je absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena ZPP. Zmotno je uporabljeno tudi materialno pravo. Ob takem minimalnem uspehu v pravdi tožnici ne gredo stroški, kot jih je priznalo prvo sodišče. Tožnica je uveljavljala dva različna tožbena zahtevka z različnima podlagama in višino. Kumulacija ni dovoljena. Sodišče bi ju moralo ločiti in odločiti o vsakem posebej. Ker je primarnega zavrnilo, bi moralo stroške v zvezi z njim naložiti tožeči stranki ali pa to upoštevati vsaj pri končnem uspehu. Tožena stranka je opozarjala, da prvo sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o podrednem zahtevku. S tem je bistveno kršilo 182. člen ZPP. Podredni zahtevek bi moralo zavreči oziroma ga odstopiti stvarno pristojnemu sodišču. Nadalje mu očita kršitev načela kontradiktornosti, ker se tožena stranka zaradi nesklepčnosti tožbe ni mogla izreči o podrednem tožbenem zahtevku. Sodba je po njenem mnenju obremenjena z nadaljnjo procesno kršitvijo iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih glede podrednega zahtevka. Dejansko stanje je v zvezi z njim nepopolno ugotovljeno, materialno pravo (3. odst. 190. člena Obligacijskega zakonika – OZ) pa zmotno uporabljeno. Tožena stranka ni nikoli prejela preživnine, zato kondikcijski zahtevek za vrnitev zneska ne pride v poštev. Manjkajo razlogi o ključnih vprašanjih, ali je tožena stranka prejela preživnino. Ugotovitve sodišča so neobrazložene in v nasprotju z navedbami strank (absolutna bistvena kršitev po 15. točki 2. odst. 339. člena ZPP). Zaradi nejasnosti tožbenih navedb bi moralo sodišče tožnico pozvati k njihovi dopolnitvi. Z načinom reševanja zadeve, ko lahko tožeča stranka površno podaja zahtevke in nejasne obrazložitve in je toženi stranki prepuščeno, da se mora braniti proti nedoločenim in neobrazloženim zahtevkom, je grobo kršeno načelo kontradiktornosti. Ponovno ugovarja odločitvi o stroških, in sicer po temelju in višini. Tožnica je uspela le z enim zahtevkom, ki je bil po vrednosti manjši od primarnega – zavrnjenega zahtevka. Uspeh v pravdi je napačno ugotovljen. Odločitev o višini ni obrazložena in se je ne da preizkusiti.

Tožeča stranka je odgovorila na vročeno pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče v sodbi ne najde zatrjevanih bistvenih kršitev pravil pravdnega postopka in tudi tistih ne, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Predmet tega postopka je vrnitev preživnine, ki jo je po ugotovitvah prvega sodišča za vse tri skupne mladoletne otroke, ki so ob razvezi zakonske zveze ostali v vzgoji in varstvu pri toženi stranki, tožnica izpolnila za 10 let vnaprej. Trdila in dokazovala je, da je preživninsko obveznost v dogovoru s tožencem izpolnila z nadomestno izpolnitvijo, tako da mu je prepustila v last svoj delež na ugotovljenem skupnem premoženju. Ker so bili otroci v vzgoji in varstvu pri toženi stranki le 45 mesecev oziroma dobra tri leta in pol (do 1. 7. 2003), nato pa so se v sporazumu s strankama vrnili k tožnici, je podlaga za njeno plačevanje preživnine odpadla. Toženec je bil z že prejetim premoženjem kot nadomestno izpolnitvijo obogaten. V tožbi je primarno uveljavljala zahtevek za plačilo denarnega zahtevka, podrejeno pa zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na skupnem premoženju v njeno korist. Glede na ugovor tožene stranke, ki se je branila, da je izjava v zvezi z načinom plačila preživnine nična, je vrstni red uveljavljanja tožbenih zahtevkov zamenjala tako, da je kot primarnega postavila zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine, kot podrednega pa denarnega.

Pritožba ima prav, ko trdi, da sta zahtevka različna. Vendar sta medsebojno povezana. Dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, tožeča stranka lahko uveljavlja z eno tožbo, in sicer tako, da predlaga, naj sodišče ugodi naslednjemu tožbenemu zahtevku, če bo spoznalo, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen (3. odst. 182. člena ZPP). Prav to je storila tožeča stranka (eventualna kumulacija – člen 182/3 ZPP). Ob vložitvi tožbe in ob spremembi vrstnega reda zahtevkov sta bila izpolnjena tudi ostala dva pogoja iz 4. odst. 182. člena ZPP: stvarna pristojnost istega (okrajnega) sodišča in ista vrsta postopka za vsakega od uveljavljanih zahtevkov. Eventualna kumulacija je bila zato dopustna. Zaradi pogojne narave podrednega zahtevka, ki oživi šele, če je primarni v celoti zavrnjen, ločitev pravd v takih primerih ni mogoča (primerjaj: Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003 do 2006, komentar k členu 300 ZPP). Zato je pritožnikovo mnenje, da bi moralo sodišče pravdi ločiti, zmotno.

V obravnavanem primeru se je stvarna pristojnost spremenila šele v teku postopka, ko je Okrajno sodišče na predlog tožene stranke ocenilo vrednost spornega predmeta, in sicer višje, kot znaša vrednost vtoževanega denarnega zahtevka (podredni zahtevek). Hkrati se je izreklo za stvarno nepristojno in celotno zadevo odstopilo okrožnemu sodišču. Temu sklepu pravdni stranki nista ugovarjali, saj je pravnomočen (red. št. 23). Drugačne pritožbene navedbe so torej protispisne. Odločanje okrožnega sodišča o podrednem denarnem zahtevku, ki bi sicer po svoji vrednosti (samostojno) spadal v pristojnost okrajnega sodišča, pa tudi v ničemer ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Zaradi opisanih okoliščin, ko je do spremembe vrednosti spora, ki je vplivala na stvarno pristojnost glede primarnega zahtevka, prišlo med postopkom in ko postopkov zaradi pogojne narave podrednega zahtevka v primeru eventualne kumulacije ni mogoče razdruževati, zatrjevane bistvene kršitve pravil pravdnega postopka po 1. odst. 339. člena v zvezi s 3. in 4. odst. 182. člena ZPP prvo sodišče ni zagrešilo.

V odgovoru pritožbi v zvezi z izpolnjenimi procesnimi predpostavkami za obravnavo podrednega tožbenega zahtevka, češ da zanj ni bila plačana sodna taksa, je treba še dodati, da tudi te navedbe ne držijo. Tožeča stranka je bila k plačilu takse zanj pozvana in jo je tudi plačala (opomin in dokazilo o plačilu na red. št. 7).

Nadalje pritožba neutemeljeno trdi, da je bilo v postopku kršeno načelo kontradiktornosti, češ da je bila tožba nesklepčna, da sodišče tožnice ni pozvalo k dopolnitvi navedb in da je bilo s tem toženi stranki onemogočena pravica do izjave. Uveljavljene absolutne bistvene kršitve po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ne najde. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožeča stranka že v tožbi svoj tožbeni zahtevek temeljila na obogatitveni podlagi ter sporazumu o ugotovitvi skupnega premoženja. Tožba je bila tudi za toženo stranko očitno dovolj jasna, da je nanjo odgovorila s pravno relevantnimi argumenti, v njej najavila pobotni ugovor in ga v naslednji vlogi tudi natančno artikulirala. Nadaljnji podatki spisa kažejo, da je sodišče korektno in v zadostni meri opravilo procesno materialno vodstvo (285. člen ZPP). Tožečo stranko je pozvalo k dopolnitvi navedb (red. št. 34). Pritožbeni očitki, da materialnega procesnega vodstva ni bilo, so povsem protispisni. Tožeča stranka je sodišču sledila. Svoja zahtevka je natančneje opredelila še v pripravljalni vlogi na red. št. 35. Tako kot na vse ostale njene vloge je tožena tudi na to vlogo odgovorila (red. št. 36). Izkaže se, da ji prav v ničemer ni bila kršena pravica do izjave (5. člen ZPP). Ves čas postopka se je lahko prosto izjavljala o vsem procesnem gradivu oziroma o vseh zahtevkih in navedbah tožeče stranke, ki so bili med postopkom tudi dovolj določni in sposobni za obravnavo.

Sodba tudi ni obremenjena z zatrjevanima absolutnima bistvenima kršitvama pravil postopka iz 14. in 15. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Izrek sodbe je popolnoma jasen in v njem ni nikakršnih nasprotij. Ker ni ugodeno primarnemu zahtevku, je oživel podredni zahtevek. O njem je sodišče odločilo tako, da mu je ugodilo. To pa pomeni, da je v pravdi uspela tožeča stranka v celoti: podredni zahtevek je v celoti nadomestil primarnega. Izrek o stroških, ki temelji na načelu uspeha v pravdi (1. odst. 154. člena ZPP), je zato logičen in materialnopravno pravilen.

Sodba ima na straneh 4 do 6 jasne pregledne in popolne razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih glede podrednega zahtevka. Na podlagi notarskega sporazuma SV 624/99 z dne 10. 11. 1999, izjave z dne 10. 11. 1999 in zaslišanja strank je sodišče zanesljivo ugotovilo, da sta se stranki ob razvezi dogovorili za nadomestno izpolnitev preživninske obveznosti, ki jo je imela tožnica do svojih otrok, ki so po razvezi zakonske zveze ostali pri tožencu; da jo je v sporazumu s tožencem izpolnila za 10 let vnaprej in da so se otroci pred potekom te dobe vrnili v vzgojo in oskrbo k njej. Glede na dejanske ugotovitve o nadomestni izpolnitvi, ki jih pritožbeno sodišče sprejema, ni bistveno, ali je pritožnik dejansko prejel plačilo v denarju, na kar opozarja v pritožbi. Tožnica je svojo obveznost poravnala na drug, sporazumno določen način med strankama. Prav to je trdila tudi ves čas postopka (primerjaj tožbene navedbe). Zato v odločitvi prvega sodišča ni v pritožbi grajane protispisnosti. Ker iz nadaljnjih ugotovitev prvega sodišča (ki med strankama niti niso bile sporne) izhaja, da so se na podlagi nadaljnjega sporazuma med strankama otroci vrnili k materi še pred potekom obdobja, za katerega je ta poravnala preživnino, je ocena prvega sodišča, da je s tem odpadla podlaga, po kateri je toženec prejel tožničino vnaprejšnjo izpolnitev, tudi pravno pravilna. Če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla, mora prejeto vrniti po pravilih o neupravičeni pridobitvi (3. odst. 190. člena OZ), ki jih je prvo sodišče povsem pravilno uporabilo. Tožnica je trdila in dokazala, da je zaradi vnaprejšnje izpolnitve svoje obveznosti, ki je kasneje odpadla, prikrajšana, toženec pa je za prejeto obogaten za denarni znesek, ki ga je vtoževala. Zato mu je prvo sodišče upravičeno ugodilo.

Pritožba ne konkretizira svojega pavšalnega nasprotovanja sodbi v delu, ko je zavrnjen pobotni ugovor (točka 3 izreka). V okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je o njem odločeno pravilno v materialnopravnem in procesnem pogledu. Jasnim ter pravilnim razlogom sodbe o tem na strani 6 ni treba ničesar dodati.

Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje tudi odločitvi prvega sodišča glede plačila stroškov. V pravdnem postopku velja temeljno pravilo o plačilu stroškov po uspehu v pravdi. Stroški bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih materialnopravnih pravic nasprotne stranke pa jo je izgubil. V obravnavani zadevi je pravdo izgubila tožena stranka in ne tožnica. Tega dejstva ne spremeni okoliščina, da je bilo ugodeno (šele) podrednemu zahtevku. Kot je bilo že povedano, je ta nadomestil primarnega, ki je bil zavrnjen. Kljub temu je sodba za tožečo stranko ugodilna, kar pomeni, da je po 1. odst. 154. člena ZPP v pravdi uspela. Zato je upravičena do povračila pravdnih stroškov. Prvo sodišče je navedeno pravno pravilo uporabilo pravilno.

V sodbi je vsebinsko pojasnilo, katere stroške je priznalo tožeči stranki in njihovo končno višino. Obrazložitev je povsem zadostna in preverljiva. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP v sodbi ni. Podrobnejša odmera je namreč razvidna iz stroškovnika na list. št. 77 spisa, kar omogoča tako strankam kot pritožbenemu sodišču vsebinsko preveritev pravilnosti končne odločitve, obrazložene v sodbi. Ta pokaže, da so stroški odmerjeni skladno s 155. členom ZPP in veljavno Odvetniško tarifo ob upoštevanju veljavne vrednosti točke v času odločanja. Zato je pritožba tudi v tem delu neutemeljena.

Po povedanem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter nato tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni storilo zatrjevanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbene stroške je priglasila le tožeča stranka z odgovorom na pritožbo. Ker ta ni v ničemer prispeval k odločitvi na drugi stopnji, je pritožbeno sodišče odločilo, naj jih nosi sama (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 155. člena istega zakona).