Jedro

Po presoji sodišča druge stopnje je na podlagi Cenika kreditojemalcu mogoče zaračunati zgolj stroške za prvi in drugi opomin in opomin pred tožbo, torej največ znesek 162,00 EUR, za vsakršne višje stroške pa Cenik, na katerega se sklicuje tožeča stranka in nanj napotuje tudi Kreditna pogodba, ne daje nobene podlage. Banki res ni mogoče odreči pravice, da kreditojemalca, ki je v zamudi s plačilom obveznosti opominja na plačilo, tudi dvakrat mesečno in v trajanju več let, kakor v obravnavanem primeru, vendar mu sme v okviru stroškov opominjanja na podlagi Kreditne pogodbe zaračunati le tiste stroške, ki jih Cenik izrecno predvideva. Tako kot sta prvi in drugi opomin lahko samo prvi in drugi, torej skupaj dva, je lahko tudi opomin pred tožbo zgolj en sam. Če se tožeča stranka oziroma njena pravna prednica po opominu pred tožbo ni odločila za izterjavo neplačane obveznosti s tožbo, pač pa je tožbo (oziroma predlog za izvršbo) vložila po več kot dveh letih, je to njena prosta odločitev, ne more pa banka služiti na račun kreditojemalca z zaračunavanjem stroškov, ki nimajo podlage ne v pogodbi in ne v zakonu. Sankcija za zamudo z izpolnitvijo obveznosti so zamudne obresti, ki jih tožeča stranka v tem postopku tudi uveljavlja in višina katerih, kot že obrazloženo, do vložitve tožbe znaša zgolj dobro četrtino zneska stroškov opominjanja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da sedaj glasi: - „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87148/2015 z dne 23. 7. 2015, ostane v veljavi v delu, s katerim je toženi stranki naloženo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki: - glavnico v znesku 3.582,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 naprej do plačila ter - stroške izvršbe v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi, in sicer od 27. 8. 2015 do plačila.

- II. V preostalem, do višine glavnice v znesku 7.228,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 dalje do plačila, se citirani sklep o izvršbi razveljavi in v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrne.

- III. Pravdni stranki krijeta sami vsaka svoje pravdne stroške.“

II. V preostalem se pritožba zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v višini 117,05 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 87148/2015 z dne 23. 7. 2015 vzdržalo v celoti v veljavi in v skladu s tem toženi stranki naložilo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožeči stranki glavnico v znesku 7.228,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 7. 2015 naprej do plačila ter stroške izvršbe v višini 74,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po prejemu sklepa o izvršbi, in sicer od 27. 8. 2015 do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 643,71 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (II. točka izreka).

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožena stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje sklep o izvršbi razveljavi, podrejeno, da se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico v korist tožene stranke. V pritožbi navaja, da tožena stranka kot porok vnovič poudarja, da ob podpisu pogodbe niti približno ni bila seznanjena z določili pogodbe ter z vsemi dodatki, niti glede morebitnih stroškov, zamudnih obresti in izvršilnimi stroški, saj je takrat bila visoko noseča in je le podpisala pogodbo, medtem ko je banka vse urejala s takrat še njenim možem M.A.. Izpostavlja, da iz dokumentacije, ki jo je predložila tožeča stranka, izhaja, da nista bila plačana zadnja obroka (11. in 12. obrok) v višini 666,64 EUR ter delno 10. obrok v višini 527,82 EUR, vse ostalo do višini 7.228,64 EUR so zamudne obresti, stroški opominov, stroški vodenja kredita. Tožena stranka razume, da v kolikor kreditojemalec ni plačal kredita v celoti, da ga je dolžan vrniti, vendar gre le za 1.861,10 EUR, nikakor pa ne more mimo dejstva, da si je banka zaračunala kar za 3.808,58 EUR stroškov opominov, ki jih je pošiljala dvakrat mesečno in za vsakega obračunala po 81,00 EUR. Tako visoki stroški opomina niso v skladu z zakonodajo, čeprav iz obrazložitve sodbe izhaja, da je sodišče v tem delu v celoti sledilo tožeči stranki, ki je predložila cenik storitev banke in ji poklonilo vero, saj da je zaradi nemožnosti spreminjanja najbolj objektiven in realen dokaz dejanskih okoliščin, kar pa seveda ne drži. Tožena stranka je mnenja, da takšnemu zaključku sodišča ne gre slediti, saj gre očitno za oderuško pogodbo po 119. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), prav tako pa banka na tak način po nepotrebnem otežuje finančno stanje svojih komitentov, ter je potrebno zahtevek tožeče stranke v tem delu zavrniti. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji delno zmotno uporabilo materialno pravo, kar je narekovalo spremembo izpodbijane odločitve.

6. V obravnavani zadevi med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se je tožena stranka kot porok in plačnik zavezala poravnati obveznosti kreditojemalca po Kreditni pogodbi z dne 13. 10. 2011 (v nadaljevanju Kreditna pogodba), sklenjeni med pravnim prednikom tožeče stranke kot kreditodajalcem in G.P. M.A.s.p. kot kreditojemalcem. Prav tako ni bilo sporno, da kreditojemalec po zadevni Kreditni pogodbi ni poravnal vseh obveznosti. Tožena stranka kot solidarni porok pa je ugovarjala višini uveljavljane terjatve, predvsem glede na dejstvo, da od skupnega zneska uveljavljane terjatve v višini 7.228,64 EUR, kar 3.808,58 EUR predstavlja terjatev iz naslova stroškov opominov, ki jih je tožeča stranka pošiljala dvakrat mesečno in za vsakega obračunavala 81,00 EUR. Tožena stranka je menila, da je tožbeni zahtevek iz tega naslova nedopusten, in da gre v tem delu za element oderuške pogodbe.

7. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev sprejelo z obrazložitvijo, da so listinska dokazila tožeče stranke, predvsem Kreditna pogodba in z njo povezan Cenik storitev H. (v nadaljevanju Cenik) verodostojen dokaz za presojo utemeljenosti višine uveljavljane terjatve, ugovorne navedbe o oderuškem elementu pogodbe pa je zavrnilo kot pavšalne.

8. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni izkazala potrebnih okoliščin za presojo, da so v zvezi z zadevno Kreditno pogodbo podani elementi oderuštva v smislu 119. člena OZ, napačna pa je presoja sodišča prve stopnje, da predložene listine tožeče stranke dajejo podlago za presojo, da je terjatev tožeče stranke v celoti utemeljena tudi v delu, ki jo uveljavlja iz naslova stroškov opominov v znesku 3.808,58 EUR.

9. Določbe Kreditne pogodbe in z njo povezan Cenik res predstavljajo relevantno materialno pravo za presojo obravnavanega spornega razmerja, vendar je po presoji sodišča druge stopnje prvostopno sodišče zadevni Cenik napačno razlagalo. Po tem Ceniku je v okviru „Stroški izterjave po kreditih in garancijah“ v zvezi z opominjanjem določeno, da se za prvi opomin plača nadomestilo v višini 27,00 EUR po opominu, za drugi opomin 54,00 EUR po opominu in za opomin pred tožbo 81,00 EUR po opominu. Kot izhaja iz specifikacije zapadlih terjatev - priloga Izpiska odprtih postavk (priloga A7 spisa) tožeča stranka uveljavlja stroške za 47 opominov po 81,00 EUR, kar iz tega naslova pomeni 3.808,58 EUR. Mimogrede, gre za znesek, ki je več kot dvakrat višji od zneska iz naslova dolgovane glavnice in skoraj štirikratnik zneska do vložitve tožbe nateklih zamudnih obresti.

- Po presoji sodišča druge stopnje je na podlagi Cenika kreditojemalcu mogoče zaračunati zgolj stroške za prvi in drugi opomin in opomin pred tožbo, torej največ znesek 162,00 EUR, za vsakršne višje stroške pa Cenik, na katerega se sklicuje tožeča stranka in nanj napotuje tudi Kreditna pogodba, ne daje nobene podlage. Banki res ni mogoče odreči pravice, da kreditojemalca, ki je v zamudi s plačilom obveznosti opominja na plačilo, tudi dvakrat mesečno in v trajanju več let, kakor v obravnavanem primeru, vendar mu sme v okviru stroškov opominjanja na podlagi Kreditne pogodbe zaračunati le tiste stroške, ki jih Cenik izrecno predvideva. Tako kot sta prvi in drugi opomin lahko samo prvi in drugi, torej skupaj dva, je lahko tudi opomin pred tožbo zgolj en sam. Če se tožeča stranka oziroma njena pravna prednica po opominu pred tožbo, ki bi ga naj poslala že 13. 3. 2013 (po datumu iz specifikacije terjatev - priloga A7 spisa) ni odločila za izterjavo neplačane obveznosti s tožbo, pač pa je tožbo (oziroma predlog za izvršbo) vložila šele 22. 7. 2015, torej po več kot dveh letih, je to njena prosta odločitev, ne more pa banka služiti na račun kreditojemalca z zaračunavanjem stroškov, ki nimajo podlage ne v pogodbi in ne v zakonu. Sankcija za zamudo z izpolnitvijo obveznosti so zamudne obresti, ki jih tožeča stranka v tem postopku tudi uveljavlja in višina katerih, kot že obrazloženo, do vložitve tožbe znaša zgolj dobro četrtino zneska stroškov opominjanja.

10. Glede na obrazloženo, ko je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno presodilo vsebino predmetne Kreditne pogodbe, je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožeči stranki iz naslova stroškov opominjanja priznalo le znesek 162,00 EUR (to je za stroške prvega opomina - 27,00 EUR, drugega opomina - 54,00 EUR in opomina pred tožbo - 81,00 EUR), skupno iz naslova glavnice torej znesek 3.582,06 EUR, v preostanku do višine terjatve 7.228,64 EUR pa je sklep o izvršbi razveljavilo in v navedenem obsegu tožbeni zahtevek zavrnilo (peta alineja 358. člena ZPP).

11. Ker je tožeča stranka glede na spremenjeno odločitev dosegla približno polovičen uspeh v postopku, je sodišče druge stopnje glede stroškovne odločitve sprejelo odločitev, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP).

12. Tožena stranka si je z obravnavano pritožbo prizadevala za spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka. Glede na sprejeto odločitev sodišča druge stopnje je v pritožbenem postopku dosegla polovičen pritožbeni uspeh, zato ji je v tem obsegu tožeča stranka dolžna povrniti za pritožbeni postopek potrebne pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona). Kot takšne in v skladu z veljavno odvetniško tarifo je sodišče druge stopnje toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe (500 točk) in 2% materialne stroške, kar znaša skupaj 234,10 EUR. Glede na 50% uspeh s pritožbo ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 117,05 EUR, po preteku izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.