Jedro

Tožeča stranka kot pravna oseba, glede na kogentno določilo 4. odstavka 246. člena ZGD, da je član uprave lahko le fizična oseba, ne more biti poslovodja oziroma uprava družbe. Tista določila pogodbe, ki govore o tožeči stranki kot poslovodji, so torej nična.

Izrek

Pritožba zoper dopolnilno sodbo z dne 9. 3. 2009 se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 24. 11. 2006 se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z vmesno sodbo z dne 24. 11. 2006 je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je tožbeni zahtevek glede podlage utemeljen. Z dopolnilno sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi na ugotovitev, da je pogodba o poslovodenju E, sklenjena dne 31. 3. 2000 med E d.d. in T d.o.o. in K. d.o.o., nična.

Zoper obe sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijanih sodb tako, da se „vmesnemu tožbenemu zahtevku ugodi“, vmesno sodbo pa razveljavi oziroma podrejeno, da vmesno in dopolnilno sodbo razveljavi in zadevo pritožbeno sodišče vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovorih na pritožbi je tožeča stranka predlagala zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

Pritožba zoper dopolnilno sodbo ni utemeljena.

Ker je prvostopenjsko sodišče z vmesno sodbo glede na obrambo tožene stranke, ki je uveljavljala neveljavnost oziroma ničnost pogodbe o poslovodenju E (priloga B2, v nadaljevanju: Pogodba), odločalo o vprašanju ničnosti oziroma neveljavnosti pogodbe, kar je bil tudi predmet obravnavanja v dopolnilni sodbi, je pritožbeno sodišče pri presoji pravilnosti slednje obravnavalo tudi pritožbo tožene stranke zoper vmesno sodbo. Razlogi prvostopenjskega sodišča v vmesni sodbi in dopolnilni sodbi se namreč prepletajo in dopolnjujejo.

Protispisen je pritožbeni očitek, da prvostopenjsko sodišče ni raziskalo, ali je imel predstavnik tožene stranke pooblastilo za podpis pogodbe. Sodišče je namreč v izpodbijani vmesni sodbi ugotovilo, da je sporno pogodbo podpisal J.D. dne 31. 3. 2000 in da je tedaj po podatkih sodnega registra še bil zakoniti zastopnik tožene stranke.

Tožeča stranka vtožuje plačilo premije za po njenih trditvah dosežen uspeh na podlagi 4. odstavka 4. člena sporne Pogodbe. Tožbeni zahtevek je uperila zgolj zoper toženo stranko kot enega od naročnikov oziroma ene od nasprotnih pogodbenih strank (drugi naročnik je bil po pogodbi E d.d.). Da je pogoj za veljavnost pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, tudi veljavnost te pogodbe, sklenjene z E d.d., nobena od pravdnih strank ni zatrjevala (kaj takega pa ni razbrati niti iz vsebine sporne Pogodbe). Vprašanje za E d.d. upravičenega podpisnika Pogodbe oziroma veljavnosti naknadne odobritve te pogodbe s strani uprave E d.d. v tem sporu za to ni relevantno in se pritožbenemu sodišču ni bilo treba opredeljevati do pritožbenih navedb v tej smeri.

Pritrditi je pritožniku, da je pogodba, katere predmet je poslovodenje družbe E d.d. po tožeči stranki nična, ker poslovodja oziroma uprava družbe ne more biti tožeča stranka kot pravna oseba glede na kogentno določilo 4. odstavka 246. člena ZGD, da je član uprave lahko le fizična oseba. Tista določila pogodbe, ki govore o tožeči stranki kot poslovodji, so torej nična.

Vendar pa po 106. členu ZOR v primeru, kadar nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga imela pogodbenika pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi sklenila to pogodbo, ko bi vedela za ničnost pogodbe.

Kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, pa je bil namen pogodbe (pogodbena causa) angažiranje ekipe strokovnjakov z različnih poslovnih področij, ki jih pogodba imenuje „izpolnitveni pomočniki“ in ki bi jih zagotovila tožeča stranka. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bil po tožeči stranki izbrani kader tudi imenovan v upravo družbe E d.d. po korporacijskopravnih pravilih. Prvostopenjsko sodišče je nadalje tudi ugotovilo, da je bil predmet in cilj sklenjene pogodbe sanacija E d.d. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopenjsko sodišče zaključilo, da je predmet obveznosti dopusten, ker je pogodbena podlaga dopustna.

Neutemeljeno pritožnik uveljavlja tudi bistveno postopkovno kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe v nasprotju z razlogi sodbe, češ, da sodišče najprej ugotavlja, da pravna oseba ne more biti poslovodja, nato pa zaključi, da predmet pogodbe ni nedopusten. Pri presoji pravne kvalifikacije pogodbe je namreč treba presojati vsebino obveznosti izvajalca, torej tožeče stranke, da bi bilo sploh mogoče ugotoviti, ali je opravljeno delo doseglo končni rezultat, to pa je sanacija E d.d. oziroma kot izhaja iz trditev pravdnih strank, izvedba poslovnega preobrata v družbi E d.d. tako, da bo konsolidirani poslovni izid v drugem letu prestrukturiranja oziroma sanacije pozitiven, nesolventnost odpravljena, E pa pozicioniran za nadaljnjo profitabilno rast v prihodnjih dveh letih. Od dosege tega rezultata pa je bila odvisna tudi višina premije za uspeh. Prvostopenjsko sodišče je zato v tem delu pravno pravilno Pogodbo okvalificiralo kot podjemno pogodbo, katere značilnost je obligacija rezultata, saj izvajalcu pripada plačilo za opravljeno delo le v primeru doseženega rezultata (čeprav ima po presoji pritožbenega sodišča v delu, v katerem se je tožeča stranka zavezala priskrbeti ustrezen kader za imenovanje članov uprave družbe E d.d. Pogodba tudi pravno naravo mandatne pogodbe). Sicer pa med pravdnima strankama tudi ni sporno, da kot predmet Pogodbe ni bilo opredeljeno le poslovodenje, pač pa tudi poslovno svetovanje. Slednje pa pravni osebi ni nedopusten predmet izpolnitve. V opisani luči se tako pokaže kot pravilna trditev same tožene stranke, da so cilj pogodbe, predmet pogodbe in uspeh po pogodbi (ter z njim povezana nagrada za uspeh) v medsebojni logični povezavi. Prav pri podjemni pogodbi sta namreč cilj in predmet pogodbe neločljivo povezana, saj predmet podjemnikove pogodbene obveznosti ni le delo, ki naj ga po pogodbi opravi, pač pa tudi rezultat, ki se ga je zavezal doseči, torej opravljen posel. Čeprav tega prvostopenjsko sodišče ni izrecno zapisalo, pa je iz razlogov sodbe evidentno, da je sporno pogodbo presojalo tudi v smislu 106. člena ZOR. Zato izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev ni podana.

Ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za podjemno pogodbo, katere podlaga in predmet sta tožeči stranki dopustna, se kot neutemeljeno izkaže tudi sklicevanje na določilo 5. odstavka 4. člena ZGD.

Pritožnik tudi neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču, da ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih, ker se ni opredelilo do listinskega dokaza – ekspertnega mnenja dr. Š. I.. Navedeno mnenje je zgolj pravno mnenje o pravni naravi sporne Pogodbe, na katerega pa prvostopenjsko sodišče ni vezano. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč dovolj jasno izhaja, zakaj Pogodba ni nična.

Pritožbene trditve o oderuški pogodbi, o nedopustnem nagibu za sklenitev pogodbe zaradi pridobitve premoženjske koristi, o ničnosti določbe o premiji za uspeh, pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče skladno s 1. odstavkom 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnik ni verjetno izkazal (niti navedel), zakaj jih brez svoje krivde ni mogel navesti pravočasno že v postopku na prvi stopnji. Ne drži namreč pritožbeno stališče, da bi prvostopenjsko sodišče že samo moralo pogodbo presoditi kot oderuško, saj tožena stranka odločilnih dejstev, ki opredeljujejo po 1. odstavku 141. člena ZOR pogodbo kot oderuško, ni niti zatrjevala. Teh dejstev sodišče zato ni bilo dolžno ugotavljati samo, brez ustrezne trditvene podlage.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za neupoštevne, pritožbeno sodišče pa tudi našlo kršitev, na katere je po 2. odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo dopolnilno sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožba zoper vmesno sodbo je utemeljena.

Z vmesno sodbo sodišče lahko po 1. odstavku 315. člena ZPP odloči samo o podlagi tožbenega zahtevka, če je glede podlage stvar zrela za odločbo, tožena stranka pa je izpodbijala tako podlago, kot višino tožbenega zahtevka. Pri presoji, ali je podana podlaga tožbenega zahtevka, pa je prvostopenjsko sodišče presojalo le izrecno po toženi stranki uveljavljano ničnost Pogodbe, torej je presojalo le sklenitveno fazo Pogodbe in njeno veljavnost. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je glede na uveljavljan tožbeni zahtevek na plačilo premije za uspeh prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila sklenjena podjemna pogodba. Podlaga za plačilo po podjemni pogodbi pa je opravljeno delo (600. člen ZOR). Ker je tožena stranka trdila, da delo, za katerega tožeča stranka uveljavlja s tožbenim zahtevkom plačilo, ni bilo opravljeno, prvostopenjsko sodišče pa se v presojo izpolnitvene faze pogodbe doslej ni spuščalo, je dejansko stanje o odločilnem dejstvu glede podlage tožbenega zahtevka ostalo nepopolno ugotovljeno. Ker mora na pravilno uporabo materialnega prava pritožbeno sodišče po 2. odstavku 350. člena paziti po uradni dolžnosti, je ob navedenem preizkusu utemeljeni toženčevi pritožbi ugodilo, izpodbijano vmesno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).