Jedro

Organ je pravilno zaključil, da za izdajo dopolnilne odločbe niso izpolnjeni pogoji. Ugotovil je, da so nepremičnine po vrsti rabe vikendi oziroma funkcionalna zemljišča k že prej obstoječim planšarskim kočam oziroma apartmajskim in gostinsko apartmajskim objektom, kar je vse tudi v lasti različnih fizičnih oseb oziroma vpisano na A. z.o.o., zaradi česar so podane za vračilo navedenega premoženja v naravi ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen (po tej določbi premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb) in drugega odstavka 32. člena ZDen (po tej določbi pa se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil predlog tožnice za izdajo dopolnilne odločbe, da se v skupno last in posest tožnici oziroma njenim članom vrnejo parcele št. 1035/45, 1038/33, 1038/34, 1038/35, 1038/36, 1038/37, 1038/38, 1038/39, 1038/40, 1038/41, 1038/42, 1038/43, 1038/44, 1038/45 in 1038/46, vse k.o. …, in še odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka za izdajo te odločbe. V obrazložitvi je navedel, da je tožnica vložila predlog za izdajo dopolnilne odločbe. V postopku denacionalizacije je bil zaradi odmere funkcionalnih zemljišč izdelan elaborat, v katerem so bile opredeljene tudi novo nastale parcele, pri vsaki novo nastali parceli pa je bila navedena tudi vrsta objekta, ki dejansko stoji na parceli oziroma ki mu predstavlja funkcionalno zemljišče, ter dejanski investitor oziroma uporabnik objekta. V zvezi z v predlogu opredeljenimi parcelami je organ že odločil in zahtevo za vračilo zavrnil z odločbo z dne 29. 8. 2008, ki je postala pravnomočna 22. 12. 2009, ker na podlagi tretjega odstavka 16. člena in 2. in 4. točke prvega odstavka 19. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) obstajajo ovire za njihovo vračilo v naravi. Ugotovil je še, da so bili na parc. št. 1038/33, 1038/41, 1038/42, 1038/43, 1038/44, 1038/45 in 1038/46 na novo zgrajeni le vikendi, ostale parcele pa predstavljajo funkcionalno zemljišče k že prej obstoječim objektom v lasti različnih fizičnih oseb. Iz podatkov spisa še izhaja, da ti objekti niso bili del premoženja pašne skupnosti oziroma niso v skupni lasti vseh njenih članov, temveč je bila pogodbena stranka posamezna fizična oseba. Organ je torej ugotovil, da vračilo ni možno zaradi navedenih ovir (tretji odstavek 16. člena in 32. člen ZDen), dodal je še, da se dejansko in pravno stanje po izdaji dopolnilne odločbe z dne 29. 8. 2008 ni spremenilo, zato je tudi iz tega razloga treba predlog zavrniti. Zadnje navedena odločba pa je bila tudi predmet presoje pred drugostopnim organom in pristojnimi sodišči, ki so odločitev potrdili.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnice in še dodal, da bi morala tožnica izrecno vložiti predlog za uporabo izrednega pravnega sredstva v zvezi z odločbo z dne 29. 8. 2008, česar pa po podatkih spisa ni storila.

3. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker vsebinsko ni pravilna zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega predpisa. Tožnica je tekom postopka predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjem prič, ki bi vedele potrditi, da so objekte na obravnavanih zemljiščih gradile kot člani tožnice ali njene pravne prednice. Izvedba tega dokaza bi potrdila, da so predmetni objekti del premoženja tožnice in njenih članov, torej v njeni lasti, in da ni izkazana ovira za vračilo teh zemljišč v naravi. Glede na neusklajeno zemljiškoknjižno stanje z dejanskim stanjem bi ravno izvedba tega dokaza podala odgovor na to, kdo je graditelj objektov in kdo je lastnik. Ker so objekti gradili člani pašne skupnosti, gradnji ni nasprotovala formalna z.k. lastnica A. z.o.o., ker je pričakovala, da bodo zemljišča vrnjena tožnici. Tožnica ni zemljiškoknjižna lastnica zemljišč na Krvavcu, ki so bila vrnjena v naravi, lastniki so njeni člani. Kljub temu pa gre za zemljišča, ki so del premoženjskopravne sfere tožnice, katere člani združujejo premoženje za namene paše živine. V primeru pašnih skupnosti je treba termin iz 32. člena ZDen ''objekt v lasti upravičenca'' tolmačiti širše. Toženka bi z izvedbo dokaza z zaslišanjem članov tožnice lahko ugotovila, da člani tožnice štejejo vse objekte, ki stojijo na predmetnih zemljiščih ali pa so predmetna zemljišča funkcionalna zemljišča k tem objektom, za premoženje tožnice, da navedene priče kot fizične osebe in kot člani tožnice ne nasprotujejo vrnitvi teh nepremičnin v naravi tožnici. Z vrnitvijo v naravi pravni položaj teh oseb ne bi bil prizadet, zato toženka ne more zavrniti zahteve s sklicevanjem na 32. člen ZDen. Do teh argumentov se drugostopni organ ni posebej opredelil, saj je izpostavil, da je bila zahteva za vrnitev teh nepremičnin že zavrnjena z odločbo z dne 29. 8. 2008. Po stališču tožnice predstavlja zavrnitev zahteve za vrnitev v naravi očitno hujšo kršitev materialnega predpisa, zato je podana pravna podlaga za uporabo izrednih pravnih sredstev, ne le izredne razveljavitve dopolnilne odločbe z dne 29. 8. 2008, temveč tudi za izrek odločbe z dne 29. 8. 2008 za nično. Ker pa prvostopni organ ni zavrgel zahteve tožnice, bi glede na to drugostopni organ moral obravnavati predlog za izdajo dopolnilne odločbe kot izredno pravno sredstvo. Če ta predlog ne zadosti procesnim predpostavkam za izredno razveljavitev odločbe, pa zagotovo zadosti procesnim predpostavkam za izrek dopolnilne odločbe z dne 29. 8. 2008 za nično. Če bi toženka tako ravnala, bi lahko ugotovila, da z zavrnitvijo predloga ustvarja pravno neizvršljiv položaj, saj s tem, ko ne vrača fundusov oziroma funkcionalnih zemljišč tožnici in jih pušča v lasti A., ločuje sicer pravno neločljivo stavbo in zemljišče potrebno za njeno redno rabo. Tako je za izrek ničnosti odločbe z dne 2.9 8. 2008 izkazan tudi razlog iz 3. točke 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnica je predlagala, da sodišče tožbi ugodi, prvostopni odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njenih stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se zato, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je prvostopni organ navedel v svoji odločitvi, ki jim je pritrdil tudi drugostopni organ s še dodatnimi razlogi (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

7. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o zavrnitvi predloga tožnice – agrarne skupnosti za izdajo dopolnilne odločbe za vračilo navedenih nepremičnin.

8. Po tretjem odstavku 8. člena ZPVAS se za stvarne in pravne ovire za vračanje premoženja smiselno uporabljajo določbe od 16. do 33. člena zakona o denacionalizaciji in predpisov, ki urejajo režime gospodarjenja z nepremičninami, ki so predmet vračila po tem zakonu.

9. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno zaključil, da za izdajo dopolnilne odločbe niso izpolnjeni pogoji. Uvodoma je treba izpostaviti, da je bilo o obravnavanih nepremičninah (razen o parc. št. 1035/45 kot o delu podržavljenega premoženja pravne prednice tožnice) že pravnomočno odločeno z dopolnilno odločbo prvostopnega organa, št. 321-188/1993-117 z dne 29. 8. 2008, in sicer je organ zavrnil zahtevo za njihovo vračilo v naravi. V tem postopku pa je kljub že izdani odločbi ponovno izvedel ugotovitveni postopek glede na podani predlog. Ugotovil je, da so nepremičnine parc. št. 1038/33, 1038/41, 1038/42, 1038/43, 1038/44, 1038/45 in 1038/46 po vrsti rabe vikendi, nepremičnine parc. št. 1038/44, 1038/45, 1038/36, 1038/37, 1038/38, 1038/39, 1038/40 in 1035/45 (slednja nepremičnina pa tudi nikoli ni bila del premoženja tožnice) pa funkcionalna zemljišča k že prej obstoječim planšarskim kočam oziroma apartmajskim in gostinsko apartmajskim objektom, kar vse je tudi v lasti različnih fizičnih oseb oziroma vpisano na A. z.o.o., zaradi česar so podane za vračilo navedenega premoženja v naravi ovire po tretjem odstavku 16. člena ZDen (po tej določbi premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb ali civilnih pravnih oseb) in drugega odstavka 32. člena ZDen (po tej določbi pa se podržavljena zazidana stavbna zemljišča (gradbene parcele) ne vračajo, razen če je na njih zgrajen trajni objekt v lasti upravičenca). Tožnica zato ne more uspeti z ugovorom, da gre dejansko za objekte v njeni lasti, ker so jih gradili člani pašne skupnosti, ki jih tudi štejejo za objekte v lasti tožnice, zaradi česar bi bilo treba za njihovo vračilo uporabiti citirano določbo drugega odstavka 32. člena ZDen, saj to iz podatkov spisa ne izhaja. Na drugačno odločitev v zadevi zato tudi ne bi moglo vplivati zaslišanje predlaganih prič (ki bi, kot izhaja iz tožničinega predloga, izpovedali, da gre za objekte, ki so del premoženja pašne skupnosti in ne torej za objekte v lasti posameznih fizičnih oseb), ne glede na neusklajeno zemljiškoknjižno stanje z zatrjevanim dejanskim stanjem (vpis kmetijske zadruge na vseh nepremičninah, razen na parc. št. 1038/46, kjer je vpisana fizična oseba). Tožnica namreč ne more svoja zatrjevana lastninska upravičenja uveljaviti na tak način v upravnem postopku (torej z zaslišanjem prič), lahko pa njeni člani s tožbo v rednem sodnem postopku (ali izvensodno s sklenitvijo dogovora med formalnim lastnikom in njimi) dosežejo vpis svoje lastninske pravice na objektih oziroma nepremičninah, če bodo za to izpolnjeni pogoji, in potem prenesejo svoja upravičenja na tožnico, če menijo enako kot tožnica, torej da gre za premoženje sedanje pašne skupnosti. Zato pa tudi ni možno tolmačenje 32. člena ZDen na način, kot ga tolmači tožnica, saj bi to pomenilo spregled oziroma kršitev drugih veljavnih predpisov, npr. SPZ (načini pridobitve lastninske pravice na nepremičninah).

10. Če pa tožnica meni, da so (bili) podani pogoji za uporabo izrednih pravnih sredstev v zvezi z odločbo z dne 29. 8. 2008, pa bi morala vložiti ustrezni predlog oziroma zahtevo. Zgolj navedba na ustni obravnavi, da okoliščina (da gre za objekte v pašni skupnosti, kar predstavlja hujšo kršitev materialnega predpisa) opravičuje razveljavitev denacionalizacijskih odločb v delu, ki se nanašajo na obravnavane parcele z izrednimi pravnimi sredstvi, še ne pomeni, da bi moral prvostopni organ (oziroma drugostopni organ) predlog tožnice za izdajo dopolnilne odločbe (kot ga je tožnica izrecno naslovila, temu pa je ustrezna tudi njegova vsebina) obravnavati (tudi) kot predlog za uporabo katerega izmed izrednih pravnih sredstev po ZUP - oziroma kot sedaj v tožbi natančneje opredeli tožnica - kot predlog za izredno razveljavitev odločbe in/oziroma kot predlog za izrek ničnosti po 3. točki 279. člena ZUP. Uporaba izrednega pravnega sredstva ničnost odločbe pa ni časovno omejena, zato lahko tožnica tovrstno zahtevo še vedno vloži. 11. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnice zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

12. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnice temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.