Jedro

Za odmero komunalnega prispevka je (poleg pravne podlage) odločilnega pomena, kako je gradnja opredeljena v projektni dokumentaciji.

Ker pri obravnavanem objektu ne gre za spremembo namembnosti že obstoječega objekta ali za rekonstrukcijo objekta, temveč za izgradnjo novega objekta, za katerega je moral tožnik pridobiti tudi novo gradbeno dovoljenje, je tožnik zavezanec za plačilo komunalnega prispevka.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Mestna občina Ptuj tožniku odmerila komunalni prispevek za novogradnjo mizarske delavnice na zemljišču parc. št. 4100/1 v višini 6.896,51 €. V obrazložitvi odločbe prvostopni organ navaja, da se zemljišče, za katerega se odmerja komunalni prispevek, nahaja na območju urejanja prostora v naselju k.o. ... Ker gre za poseg v prostor, je investitor dolžan plačati komunalni prispevek. Komunalni prispevek je bil odmerjen v skladu z 82. členom Zakona o prostorskem načrtovanju, 210. členom Zakona o graditvi objektov ter na podlagi 5. člena Odloka o programu opremljanja zemljišč za gradnjo na območju Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 9/07, 14/07, v nadaljevanju Odlok) in sicer glede na neto tlorisno površino objekta, določno v projektni dokumentaciji. Pri tem se sama parcela v izračunu ni upoštevala, saj se šteje, da je za opremljanje parcele komunalni prispevek že bil poravnan ob izdaji gradbenega dovoljenja za obstoječe objekte na tej nepremičnini. Pri odmeri višine komunalnega prispevka so tako bili upoštevani podatki o lokaciji novogradnje (območje cone I), cene opremljanja zemljišč za gradnjo po 5. členu Odloka ter neto tlorisna površina objekta 207 m2. Po formuli, določeni v četrtem odstavku 5. člena Odloka izračunani komunalni prispevek znaša 6.896,51 €. Prvostopno odločbo je potrdil tudi župan Mestne občine Ptuj z odločbo št. 354-222/2008-2 z dne 12. 3. 2009. V zvezi s pritožbenimi ugovori tožnika navaja, da je v Odloku o komunalnem prispevku Mestne občine Ptuj (Uradni vestnik Mestne občine Ptuj, št. 9/2007, 14/2007, v nadaljevanju Odlok o komunalnem prispevku) določena pravna domneva, na podlagi katere so plačila komunalnega prispevka v določenem obsegu oproščeni tisti zavezanci, ki so za stavbe pridobili gradbeno dovoljenje pred uveljavitvijo Odloka (drugi odstavek 4. člena). Gradbeno dovoljenje z dne 24. 4. 2001, na katerega se sklicuje tožnik, res še velja, vendar zgolj veljavnost gradbenega dovoljenja ni dovolj za izpolnitev predpostavk navedene pravne domneve. Stavba, za katero je tožnik sicer pridobil gradbeno dovoljenje, v naravi ni bila zgrajena, s tem pa je nemogoče vzpostaviti pravno domnevo iz omenjene določbe Odloka o komunalnem prispevku. Za neizgrajeno stavbo v preteklosti namreč ni nastal moment obveze plačila komunalnega prispevka, zato tudi ni mogoče priznati resničnosti dejstvu, ki bi ga naj postavila pravna domneva. Prav tako je po ugotovitvah tožene stranke upravni organ ravnal pravilno, ko je za neto tlorisno površino objekta povzel celotno površino nameravane novogradnje, ne glede na veljavnost oziroma obstoj gradbenega dovoljenja.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo v zadevi napačno odločeno, da ne gre za nov poseg v prostor, temveč gre za spremembo namembnosti iz skladišča v mizarsko delavnico s povečano površino za cca. 71m2 v zvezi z gradbenim dovoljenjem z dne 24. 4. 2001. Na podlagi navedenega gradbenega dovoljenja je tožnik pridobil pravico graditi skladišče v velikosti 15,75 m x 9,4 m, nadstrešnico 13,5m x 6 m in poslovni del objekta v velikosti 13,5 m x 12,6 m z izkoriščenim podstrešjem. V tistem postopku so bila pridobljena vsa soglasja komunalnih organizacij za objekt „poslovni objekt s skladiščem“, iz navedenih soglasij pa izhaja, da priključki obstajajo in bodo zadoščali potrebam razširitve, oziroma v primeru neobstoja je potrebno poravnati prispevke za priključitev. Za del objekta je tožnik tudi že pridobil uporabno dovoljenje dne 10. 5. 2002. V postopku spremembe namembnosti skladiščnega objeta v mizarsko delavnico s povečanjem površine objekta je bila izdelana projektna dokumentacija z dne oktober 2008, dopolnjena z dne januar 2009, ki jo je izdelal projektant A. d.o.o. Sestavni del navedene dokumentacije so soglasja pristojnih organov kot upravljavcev javne gospodarske infrastrukture, iz katerih nedvoumno izhaja, da objekt ne zahteva izvedbe novih komunalnih priključkov oziroma da ti na dani lokacij obstajajo. Priključki pa so obstajali še pred pridobitvijo enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 24. 4. 2001. Mestna občina Ptuj pred 11. 8. 2008 namreč Odloka o komunalnem prispevku ni imela, zato ni mogoče razpolagati z dokumentacijo o plačanem komunalnem prispevku. Zaradi navedenega je tožnik prepričan, da je zaradi že pridobljenega upravnega dovoljenja za gradnjo poslovnega objekta in skladišča zadoščeno določbi točke 2.4. člena Odloka o komunalnem prispevku, zato bi morala tožena stranka tožnika obravnavati, kot da je do uveljavitve Odloka že plačal komunalni prispevek, za objekt mizarske delavnice pa upoštevati le razliko neto tlorisne površine napram skladišču, kakor tudi dejstvo, da novi objekt ne zahteva novih komunalnih priključkov, ker le-ti na dani lokaciji že obstajajo. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da so bili pri odmeri komunalnega prispevka upoštevani osnovni podatki, in sicer neto tlorisna površina objekta, lokacija objekta na območju cone I ter cene opremljanja zemljišč, določene v 5. členu Odloka. V postopku je bilo ugotovljeno, da želi tožnik še nezgrajeni sprojektirani objekt spremeniti v takšni meri, da je potrebno novo gradbeno dovoljenje, saj se bo iz pokritega skladišča spremenila namembnost v mizarsko delavnico, prav tako se bo povečala površina. Predvidena nova gradnja ni nadaljevanje gradnje po že izdanem enotnem gradbenem dovoljenju z dne 24. 4. 2001, saj bo moral tožnik za predvideni poseg pridobiti novo gradbeno dovoljenje. Iz projektne dokumentacije pa je tudi razvidno, da bo tožnik objekt priključil na javno infrastrukturo, razen na kanalizacijsko omrežje. Po določbi 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta in spreminja njegovo namembnost. Iz projektne dokumentacije je nedvomno razvidno, da so pri tožniku navedeni pogoji izpolnjeni, zato je tožena stranka utemeljeno odmerila plačilo komunalnega prispevka za novogradnjo. Ugovor, da gre v zadevi le za spremembo namembnosti, je torej v nasprotju s projektno dokumentacijo. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne ter tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 80. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (Uradni list RS, št. 33/2007, ZPNačrt) je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo, ali ki povečuje neto tlorisno površino objekta ali spreminja njegovo namembnost. Tudi Odlok o komunalnem prispevku določa, da je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor oz. lastnik objekta, ki se na novo priključuje na komunalno opremo. V skladu z navedenimi določbami je torej odmera komunalnega prispevka vezana na objekt in ne na zemljišče gradnje, zato niso relevantni tožnikovi ugovori, da je parcela, na kateri bo stal sporni objekt, v celoti komunalno opremljena.

Za odmero komunalnega prispevka je razen pravne podlage odločilnega pomena, kako je gradnja opredeljena v projektni dokumentaciji. V obravnavanem primeru je iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja iz oktobra 2008, dopolnjenega januarja 2009, jasno razvidno, da gre v zadevi za gradnjo novega objekta in sicer mizarske delavnice z nadstrešnico. Iz vsebine PGD je namreč razvidno, da namerava investitor (tožnik) na parc. št. 4100/1 k.o. ... zagraditi mizarsko delavnico velikosti 11,30 m x 19,40 m. Objekt bo pritličen z delno izkoriščeno mansardo. Med predvideno mizarsko delavnico in obstoječo poslovno stavbo bo postavljen nadstrešek v velikosti 13,50 m x 9,30 m. Mizarska delavnica bi se naj izvedla na jugozahodni strani obstoječega objekta, in sicer kot podaljšek, nadstrešek pa bi naj povezoval predvideno delavnico in obstoječo poslovno stavbo. Iz PGD je tudi razvidno, da je potrebno za izvedbo navedenega objekta še nezgrajeni sprojektirani objekt (iz gradbenega dovoljenja z dne 24. 4. 2001) spremeniti v takšni meri, da je potrebno novo gradbeno dovoljenje. Iz navedenega torej izhaja, da skladišče, katerega gradnja je bila dovoljenja z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 24. 4. 2001, po tem dovoljenju ni bilo postavljeno. V zadevi tako torej ne gre za spremembo namembnosti že obstoječega objekta ali rekonstrukcijo objekta, temveč za izgradnjo novega objekta, za katerega je moral tožnik pridobiti tudi novo gradbeno dovoljenje. Ker gre torej za gradnjo novega objekta, je tudi po presoji sodišča tožnik v skladu z določbo 80. člena ZPNačrt ter 2. člena Odloka o komunalnem prispevku zavezanec za plačilo komunalnega prispevka.

Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da v obravnavanem primeru niso izpolnjeni pogoji za domnevo iz drugega odstavka 4. člena Odloka o komunalnem prispevku. Po navedeni določbi se šteje, da so lastniki vseh zgradb, zgrajenih pred letom 1967 in vseh zgradb, ki jim je bilo gradbeno dovoljenje izdano do uveljavitve tega odloka, plačali komunalni prispevek za vso infrastrukturo, zgrajeno na lokaciji. Ker v obravnavanem primeru gradnja mizarske delavnice ni bila dovoljenja že z enotnim gradbenim dovoljenjem z dne 24. 4. 2001, torej pred uveljavitvijo odloka, saj gre za gradnjo novega objekta, za katerega je moral tožnik pridobiti novo gradbeno dovoljenje, je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da v tem primeru ne gre za situacijo v smislu citirane določbe Odloka o komunalnem prispevku.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Sodišče je tudi zavrnilo zahtevek tožene stranke za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temeljni na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.