Jedro

Pogodba o zaposlitvi direktorice je določala obseg pravic, ki gredo tožnici iz naslova opravljanja funkcije direktorice tožene stranke. Potek mandata je določil datum, do katerega je tožnica upravičena do plače direktorice tožene stranke (31. 3. 2007). Po tem času, tudi če tožnica ne bi bila nezakonito razrešena in ji pogodba ne bi bila odpovedana, do plače za delovno mesto direktorice ne bi bila več upravičena. Tožnica je že 17. 6. 2006 s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi, ki je veljala tudi po poteku časa, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 določen za čas trajanja mandata direktorice. Zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej tožnica ni bila upravičena do plače direktorice po prenehanju mandata direktorice (31. 7. 2007), saj je v tem delu kljub razveljavitvi odpovedi prenehala določba, ki je tožnici določala plačo direktorice. Odpoved je vplivala le na to, da je tožnici priznana podlaga za plačilo razlike v plači za čas trajanja mandata. Zato v ravnanju tožene stranke, ki tožnici v času po prenehanju mandata direktorice ni več izplačevala plače za delovno mesto direktorice, ni protipravnosti, ki bi jo lahko šteli kot element odškodninskega delikta.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v skupnem znesku 33.136,12 EUR bruto za mesece od aprila 2007 do vključno maja 2008 v bruto zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe, pri čemer se od navedenih zneskov obračunajo in plačajo davki in prispevki, neto znesek pa je dolžna tožena stranka izplačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. dne v naslednjem mesecu dalje do plačila (točka I izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.707,52 EUR in sicer v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (točka II izreka).

Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite analize odškodninske odgovornosti tožene stranke, da ni upoštevalo določenih ključnih dejanskih in pravnih okoliščin, niti se ni do njih opredelilo, navedeni zaključki pa so nejasni, nelogični in materialnopravno napačni. Sodišče prve stopnje je zmotno upoštevalo, kaj je škodno ravnanje tožene stranke, ki predstavlja podlago odškodninskega zahtevka. Dejansko je šlo za dve dejanji in sicer za nezakonito razrešitev tožnice s funkcije direktorice in za nezakonito odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožena stranka podala dne 18. 5. 2006. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo drugega škodnega dejanja. Po stališču sodišča prve stopnje se škodne posledice nezakonitega odpoklica niso mogle raztezati še po zaključku mandata, določenega s pogodbo z dne 13. 5. 2003. Do kam so mogle segati škodne posledice nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, sodišče ni zavzelo stališča. Tudi o tem, zakaj naj bi po odločitvi sodišča škodne posledice trajale do konca mandata, sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zato je povsem nepotrebno ukvarjanje sodišča z vprašanjem, ali je mogoče toženi stranki očitati še kakšno škodno dejanje iz obdobja po 31. 3. 2007. Nobeno škodno dejanje tožene stranke v tem obdobju ni bilo predmet tožbe in delovnega spora, zato je v procesnem in materialnem pogledu citirano vprašanje povsem nepotrebno. Poudarja, da je bila protipravnost škodnih dejanj tožene stranke izkazana in nesporno dokazana. Navaja, da je šlo tudi v zadevi Pd 522/2006 za isto dejansko stanje, saj je šlo za isti škodni dejanji in glede tega dejansko stanje ni v ničemer drugačno. Škoda, ki je izvirala iz navedenih dveh škodnih ravnanj tožene stranke, je nastajala tudi v obdobju od 1. 4. 2007 do 1. 6. 2008 in je prav tako enaka razliki med plačo, ki je šla tožnici po pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003 in prejeto plačo po pogodbi za delovno mesto samostojne svetovalke. Pravnomočno je bilo šele dne 17. 4. 2008 ugotovljeno, da je bila razrešitev nezakonita, odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003 pa pravnomočno razveljavljena šele 18. 11. 2010. S tem, ko je tožnica po odpovedi prvotne pogodbe o zaposlitvi sprejela novo pogodbo za samostojno svetovalko, ni prekinila vzročne zveze in se s tem tudi ni odpovedala pravici do uveljavljanja škode iz naslova nezakonite razrešitve s funkcije iz naslova nezakonite odpovedi prvotne pogodbe. Na podlagi splošnih načel odškodninske odgovornosti je oškodovanec opravičen do takšnega ekonomskega položaja, kot bi ga imel, če ne bi bilo škodnega dogodka. Zato zakon nalaga storilcu, da vzpostavi stanje, kot je bilo, preden je škoda nastala, pri čemer to tožeča stranka navezuje na dejstvo, da pravnomočna sodna razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi v novembru 2010 sicer ni pomenila, da bi oživela pogodba o zaposlitvi z dne 13. 5. 2003, vendar ta odločitev predstavlja podlago za priznanje takšnega ekonomskega položaja, kot bi ga tožnica imela, če ne bi bilo sporne odpovedi. Tudi okoliščina, da se tožnica nesporno v maju 2007 ni javila na razpis za direktorico, ni odločilno za vprašanje vzročne zveze. Takrat tožena stranka tudi ni kazala volje, da bi tožnico zaposlila kot direktorico. Sodišče prve stopnje je kršilo ustavno pravice do enakosti pred zakonom, do enakega varstva pravic in do pravice do sodnega varstva. Sodišče tudi ni izvedlo predlaganega dokaza z zaslišanjem tožnice, kar predstavlja kršitev iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Ni se ukvarjalo z ugotavljanjem pomembnih dejstev in sicer ali je tožena stranka kot odgovorna oseba kaj storila, da bi vzpostavila prejšnje stanje. Zaradi takšne zmotne presoje ima sodba povsem napačne materialnopravne zaključke. Ta kršitev pa ima tudi za posledico bistveno kršitev določb postopka, saj je zaradi neizvedbe tega dokaza po mnenju pritožbe v tem delu ostalo dejansko stanje v zvezi s prijavo na razpis za direktorja Javnega zavoda A. oziroma tožene stranke zmotno in nepopolno ugotovljeno.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

Ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker naj sodba ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma pravnih okoliščin, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo, oziroma da so zaključki nejasni, nelogični in materialnopravno napačni. Sodišče prve stopnje je sodbo obrazložilo s pravilnim dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki, ki so logični, jasni, in kot je pojasnjeno v nadaljevanju, materialnopravno pravilni. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, mu ni bilo treba zasliševati tožnice. Zaradi tega torej ni mogoče šteti, da tožnici ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem v smislu kršitve določb postopka iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj postopanje sodišča ni bilo nezakonito.

Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s spremembami; v nadaljevanju: ZDR) v 184. členu določa, da mora delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava povrniti delavcu škodo, ki mu je povzročena pri delu ali v zvezi z delom. Po 2. odstavku istega člena pa se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo je delodajalec povzročil delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo določbo 131. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nadaljnji; OZ), ki določa materialno izhodišče za odločanje o odškodninski odgovornosti tožene stranke.

Pri presoji temelja odškodninske odgovornosti tožene stranke je po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo: - da iz tretjega odstavka I. poglavja (uvodne določbe) pogodbe o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 (A1) izhaja, da se delovno razmerje s tožnico na podlagi te pogodbe sklepa za nedoločen čas od 1. 5. 2003 dalje; - da 4. odstavek istega poglavja določa, da je ta pogodba sklenjena za čas štirih let, računajoč od dneva imenovanja, to je od 31. 3. 2003 do 31. 3. 2007 in preneha veljati v primeru, da tožnici preneha njena funkcija (iztek mandata, predčasna razrešitev ipd.).

Sodišče prve stopnje je tudi pravilno povzelo določbo XIV. poglavja Pogodbe o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003, po kateri mandat tožnice po statutu traja štiri leta, opredeljene pa so tudi pravice tožnice v primeru, da po izteku mandata ponovno ne kandidira oziroma ni ponovno izbrana za direktorico. Po drugem odstavku XIV. poglavja ima direktorica, v kolikor po izteku mandata ne kandidira oziroma ni ponovno izbrana za direktorico, pravico do razporeditve na delovno mesto, ki ustreza stopnji njene strokovne izobrazbe za določeno vrsto poklica, znanju in zmožnostim, v kolikor pa takšnega delovnega mesta ni, se zanjo uporabljajo določbe Zakona o delovnih razmerjih, splošnih aktov zavoda in kolektivne pogodbe, ki veljajo za redno odpoved delavcem iz poslovnih razlogov.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da s potekom mandata dne 31. 3. 2007 tožnici ni prenehalo delovno razmerje (ki je bilo sklenjeno za nedoločen čas), v vsakem primeru pa bi ji takrat prenehala funkcija direktorice, na katero je bila imenovana za čas štirih let. Ker je bila tožnica pred potekom mandata nezakonito razrešena, ji je tako od nezakonite razrešitve (od 31. 3. 2006) do rednega poteka mandata po pogodbi o zaposlitvi direktorice (31. 3. 2007) pripadala razlika med plačo, ki bi jo prejemala kot direktorica in plačo, ki jo je na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2006 (B1) prejemala kot samostojna svetovalka. Navedeno izhaja iz pravnomočne sodbe opr. št. Pd 175/2009 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pd 783/2010 (prilogi A4 in A5), kjer se je spor nanašal na reparacijo oziroma plačilo razlike v plači za čas od marca 2006 do vključno marca 2007, torej za čas, ko bi tožnica opravljala mandat direktorice tožene stranke, če ne bi bila pred tem nezakonito razrešena s funkcije.

Bistveno je, da je že pogodba o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 določala obseg pravic, ki gredo tožnici iz naslova opravljanja funkcije direktorice tožene stranke. Zato je zmoten pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, na kateri podlagi naj bi prenehala vzročna zveza oziroma podlaga za izplačilo višje plače tožnici za čas po poteku mandata. Potek mandata je sam po sebi, glede na določbo pogodbe o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003, določil datum, do katerega je tožnica upravičena do plače direktorice tožene stranke (31. 3. 2007). Po tem času, tudi če tožnica ne bi bila nezakonito razrešena in ji pogodba ne bi bila odpovedana, do plače za delovno mesto direktorice ne bi bila več upravičena. Tedaj bi lahko pri toženi stranki v skladu s XIV. poglavjem pogodbe o zaposlitvi direktorice opravljala druga dela, oziroma bila razporejena na drugo ustrezno delo v skladu z zgoraj citirano določbo drugega odstavka XIV. poglavja pogodbe o zaposlitvi direktorice, saj je bila zaposlena za nedoločen čas in bi ji tožena stranka torej ponudila sklenitev druge pogodbe o zaposlitvi. Vendar pa gre zgolj za hipotetično situacijo, saj je tožnica že 17. 6. 2006 s toženo stranko podpisala novo pogodbo o zaposlitvi (B1), ki je veljala tudi po poteku časa, ki je bil v pogodbi o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 določen za čas trajanja mandata direktorice. Zaradi razveljavitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi torej tožnica ni bila upravičena do plače direktorice po prenehanju mandata direktorice (31. 7. 2007), saj je v tem delu kljub razveljavitvi odpovedi prenehala določba, ki je tožnici določala plačo direktorice. Odpoved je vplivala le na to, da je tožnici priznana podlaga za plačilo razlike v plači za čas trajanja mandata.

Ker torej tožnica na podlagi določil pogodbe o zaposlitvi direktorice z dne 13. 5. 2003 ni bila več upravičena do višje plače direktorice, so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo odpovedi kot škodnega dogodka oziroma podlage za prisoditev odškodnine po 184. členu ZDR. Že v pravnomočni sodbi in sklepu opr. št. Pdp 1594/2008 z dne 18. 6. 2009 je pritožbeno sodišče glede višine plače, ki tožnici pripada, pojasnilo, da bo tožnici šla plače direktorice le do časa, ko bi ji prenehal mandat direktorice. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da gre v spornem obdobju od aprila 2007 do junija 2008 za drugačen pravni položaj, kot pred potekom časa, za katerega je imela tožnica sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto direktorice tožene stranke. Le pogodba o zaposlitvi z dne 17. 6. 2006 za delovno mesto samostojne svetovalke je torej lahko podlaga za izplačilo plače tožnici v času, ko bi ji mandat v vsakem primeru prenehal, torej od aprila 2007 dalje. Zato v ravnanju tožene stranke, ki tožnici v času po prenehanju mandata direktorice ni več izplačevala plače za delovno mesto direktorice, ni protipravnosti, ki bi jo lahko šteli kot element odškodninskega delikta. Ker je pravna podlaga za zavrnitev tožbenega zahtevka določena v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 6. 2006, zaslišanje tožnice ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev, saj, kot je bilo pojasnjeno, po prenehanju mandata tožnica ni upravičena do plače direktorice.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, niti tisti na katere je pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v pritožbi zahtevala vrnitev pritožbenih stroškov, ki pa jih ni specificirala, zato je izrek o stroških pritožbenega postopka tožnice odpadel. Odgovor tožene stranke na pritožbo ni bistveno pripomogel k rešitvi zadeve, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).