Jedro

Poseg v zračni prostor nad parcelo tožeče stranke predstavlja zanjo oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Tožeča stranka ima zato za svoj zahtevek podlago v 42.členu ZTLR, ki daje lastniku stvari v primeru, ko ga nekdo tretji neutemeljeno vznemirja v njegovi lastninski pravici, legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se zahteva, da vznemirjanje preneha.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se zato sodba sodišča prve stopnje s p r e m e n i tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se zato toženi stranki nalaga, da je dolžna odstraniti betonsko balkonsko ploščo tlorisnih dimenzij 3,55 m x 1,45 m, ki sega v zračni prostor nad parcelo št. 932 k.o. P., v 15-ih dneh. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 59.900,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, stranskemu intervenientu na strani tožeče stranke pa 78.000,00 SIT stroškov prvostopenjskega postopka, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 do plačila, v 15 dneh. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 32.900,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, stranskemu intervenientu pa 15.200,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.5.2003 do plačila, v 15 dneh.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da naj se tožencema naloži odstranitev betonske balkonske plošče, ki sega v zračni prostor parcele št. 932 k.o. P. Sodišče je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da sta toženca sicer balkon zgradila brez dovoljenja in posegla v zračni prostor nad parcelo tožeče stranke, vendar pa tožena stranka zaradi tega posega ne trpi nobene škode. Zato je odločilo, da toženi stranki balkona ni treba odstraniti in odločitev oprlo na 2.odst. 25.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Zoper sodbo se pritožujeta tožeča stranka ter intervenient, oba po pooblaščencih. Tožeča stranka v pritožbi opozarja, da je prvostopenjsko sodišče v postopku zanesljivo ugotovilo, da je tožena stranka s tem, ko je sezidala balkon, posegla v zračni prostor nad parcelo št. 932 k.o. P. ter, da za gradnjo ni imela niti dovoljenja lastnika parcele niti dovoljenja upravnih organov. Poleg tega se je zavedala, da posega v tujo lastnino in da je ta poseg nezakonit. Zato bi moralo tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožena stranka je namreč kršila lastninsko pravico drugega, zato ima lastnik parcele pravico zahtevati odstranitev balkona, ne glede na to, kakšno škodo zaradi izgradnje balkona ima. Vsako drugačno razmišljanje pomeni samovoljo. Poleg tega tudi sodišče ni v obrazložitvi sodbe navedlo dejstva, ki so pravotvorna za uporabo 2.odst. 25.čl. ZTLR, s katerim je utemeljilo svojo odločitev. Po mnenju pritožbe to določilo niti ne pride v poštev, saj govori o gradbenem objektu, kar pa sporni balkon nedvomno ni. Tudi premoženjske razmere tožene stranke v konkretnem primeru niso pomembne, saj je tožena stranka zavestno šla v nedovoljeno gradnjo. Predlaga spremembo tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Intervenient v pritožbi prav tako opozarja, da tožena stranka za izgradnjo balkona ni imela ustreznega dovoljenja. Poleg tega tudi iz odločbe urbanistične inšpekcije z dne 29.04.1993 izhaja, da morata toženca odstraniti betonsko balkonsko ploščo na svoji hiši. Toženca sta sicer zatrjevala, da sta prvo soglasje za gradnjo dobila od takratnega patra, ki naj bi mu bilo ime J., vendar pa je v resnici tako ime šele zdajšnjemu patru J.Š., ki pa nikoli ni dal nikakršnega soglasja za gradnjo balkona. V zvezi s trditvijo tožene stranke, da naj bi si pridobila pisno soglasje Zdravstvene šole P. pa pritožba opozarja, da le-ta ni imela s parcelo nič, ni bila njen lastnik in zato tudi soglasja za gradnjo ni mogla izdati. Nenazadnje je toženi stranki tudi B.P. s spomeniškega varstva sporočil, da mu soglasje ni dano. Toženec je sam povedal, da meje med svojo parcelo in sosednjo, ni nikoli ugotavljal. Tudi ne drži, da gradnji balkona med izvedbo del ni nihče nasprotoval. Tožena stranka je namreč sama povedala, da je betonska plošča stala v štirih urah in da je sedanji pater stranskega intervenienta ob postavljanju ograje pristopil k tožencu in nasprotoval postavitvi celotnega balkona in ne samo ograje, kot je zapisalo sodišče. Sodišče je tudi povsem napačno ocenilo "intenzivnost trpljenja" zaradi toženčevega nedovoljenega posega. Po mnenju pritožbe namreč sporni balkon še kako močno kazi izgled objekta, poleg tega pa je oteženo tudi vzdrževanje njenega objekta, ker je balkon postavljen tik do sosednjega zidu. Uporaba 2.odst. 25.čl. ZTLR v tem primeru ni primerna, saj toženca nista imela nobenih dovoljenj za pričetek gradnje, temveč ravno nasprotno. Pritožbi sta utemeljeni. Med strankama postopka ni bilo sporno, da je bila tožeča stranka Občina P. v času vložitve tožbe imetnica pravice uporabe na parceli št. 932 k.o. P. (ki je tekom pravdnega postopka z odločbo o denacionalizaciji prešla v last stranskega intervenienta na strani tožeče stranke samostana M.) ter da sta toženca z gradnjo balkona, ki sta ga prizidala k svoji stanovanjski hiši, posegla v zračni prostor nad to parcelo. Po izvedenem dokaznem postopku (prebranjem številnih listin in zaslišanju prvega toženca) je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da toženec za ta poseg v zračni prostor ni imel soglasja. Glede zatrjevanega pisnega soglasja Zdravstvene šole P. je bilo ugotovljeno, da le-ta ni imela stvarne pravice nad spornim zemljiščem, glede upravnih dovoljenj pa je bilo ugotovljeno, da je odločba urbanistične inšpekcije skupnosti obalnih občin tožencema naložila, da morata balkonsko ploščo odstraniti, saj za gradnjo nista imela ustreznih upravnih dovoljenj. Toženec se je pri zaslišanju skliceval zgolj na to, da naj bi mu za postavitev balkonske plošče dal ustno soglasje takratni pater samostana M. v P., to je pater J., s katerim naj bi bil v dobrih odnosih. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da taka toženčeva pavšalna navedba (ki pa je tudi v nasprotju z listino v prilogi A2 spisa, s katero je tedanji pater J. Š. takoj obvestil vse pristojne, da je bil dne 08.04.1993 postavljen zidarski oder in plato za balkon) nima na odločitev vpliva oziroma je pravilno zaključilo, da sta toženca balkon zgradila brez dovoljenja. Vendar pa tako pritožba tožeče stranke kot pritožba stranskega intervenienta pravilno opozarjata, da je prvostopenjsko sodišče na tako ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ocenilo, da ni razloga za odstranitev balkona, češ da ta ne moti in ne kazi objekta tožeče stranke in se pri tem naslonilo še na 2.odst. 25.čl. ZTLR. Ne gre namreč za gradnjo na tujem zemljišču, temveč za poseg v zračni prostor nad parcelo tožeče stranke, ki predstavlja za njo oviro pri izvrševanju lastninske pravice. Tožeča stranka ima zato za svoj zahtevek podlago v 42.čl. ZTLR, ki daje lastniku stvari v primeru, ko ga nekdo tretji neutemeljeno vznemirja v njegovi lastninski pravici, legitimacijo za vložitev tožbe, s katero se zahteva, da vznemirjanje preneha. Pritožbeno sodišče je zato pritožbama ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in torej tožencema naložilo, da sta dolžna balkon, zaradi katerega je lastninska pravica tožeče stranke na parceli bila vznemirjena, odstraniti (4.tč. 358.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopno odločbo, je moralo na podlagi 2.odst. 165.čl. ZPP tudi odločiti o stroških vsega postopka. Stroške prvostopenjskega postopka tožeče stranke je pritožbeno sodišče odmerilo na 59.900,00 SIT (sestava tožbe 90 točk, glavna obravnava 45 točk, potni stroški Koper - Piran - Koper 1.000,00 SIT, kar so stroški zastopanja javnega pravobranilca, pristop na narok dne 18.12.2001 200 točk, dve nadaljnji pol uri 100 točk, odsotnost iz pisarne v času potovanja 2 x 20 točk je 40 točk, kilometrina 1.900,00 SIT ter 20% DDV). Stroške stranskega intervenienta pred prvostopenjskim sodiščem je pritožbeno sodišče odmerilo na 78.000,00 SIT (narok dne 02.03.1999 100 točk, dodatna prisotnost na tem naroku 50 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrina 2.000,00 SIT, pripravljalna vloga z dne 24.02.1999 50 točk, vloga 11.05.1999 100 točk, vloga 10.01.2000 25 točk, narok 18.12.2001 100 točk, dodatna prisotnost 100 točk, odsotnost iz pisarne 40 točk, kilometrina 2.000,00 SIT, materialni stroški 2% in 20% DDV). Glede na uspeh tožeče stranke v postopku je pritožbeno sodišče odločilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki in stranskemu intervenientu povrniti prvemu 59.900,00 SIT, drugemu pa 78.000,00 SIT pravdnih stroškov, obema z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.12.2001 do plačila. Tako tožeča stranka kot stranski intervenient sta uspela tudi s svojima pritožbama, zaradi česar je dolžna tožena stranka povrniti tožeči stranki 32.900,00 SIT stroškov pritožbenega postopka (sestava pritožbe 250 točk, poročilo stranki 20 točk, materialni stroški 2 %, DDV 20 %), intervenientu pa 15.200,00 SIT stroškov pritožbenega postopka (sestava pritožbe 125 točk, 2 % materialni stroški in 19 % DDV) obema z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje drugostopne odločbe do plačila.