Jedro

Ker je izvedenec dopustil možnost, da je obdolženec vozil skozi križišče 10 km/h in je torej v tem primeru zapeljal v križišče pred oškodovancem, obenem pa je tudi dokazano, da je oškodovanec hudo kršil svoje dolžnostno ravnanje s prehitro vožnjo in prehitevanjem stoječih oziroma ustavljajočih se vozil in je bilo torej njegovo ravnanje nepredvidljivo, to pomeni, da obdolženec ni imel objektivne možnosti, da po principu defenzivne vožnje z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja sanira oškodovančevo kršitev. Torej je ravno oškodovančeva kršitev dolžnostnega ravnanja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženca.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega PJ se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi P.J. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i o b t o ž b e , da je kot udeleženec v prometu s kršitvijo 2. odst. 46. člena v zvezi z 8. odst. 119. člena Zakona o varnosti cestnega prometa iz malomarnosti povzročil prometno nesrečo, v kateri je bila ena oseba posebno hudo telesno poškodovana, s tem, da je dne 1.6.2005 ob 19.15 uri pri vožnji osebnega avtomobila znamke Ford Fiesta, reg. št. LJ XXX, po V. cesti v L., v križišču z D. ulico pričel zavijati levo na D. ulico proti Du. cesti tako, da ni pustil mimo vozil, ki so prihajala iz nasprotne smeri in so vozila naravnost in je zaprl pot vozniku kolesa z motorjem znamke Yamaha, reg. št. LJ XXX, M.Š., ki je tedaj pripeljal po V. cesti iz nasprotne smeri in vozil čez križišče naravnost tako, da je med vozilom J. in kolesom z motorjem prišlo do trčenja in je M.Š. ob trčenju vrglo naprej čez osebni avtomobil P.J. tako, da je obležal na kolesarski stezi, v nesreči pa je M.Š. utrpel udarnino možgan v čelno senčnični predel desno, oteklino celih možgan, krvavitev pod čvrsto možgansko ovojnico levo, zlom lobanje senčnično temenskega dela levo, izliv v maksilarni sinus, udarnino levih pljuč, zlom desne pogačice, udarnino in odrgnine glave, zaradi česar je bilo v nevarnosti njegovo življenje in njegova zmožnost za delo za vselej zmanjšana, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena KZ.

Po 1. odst. 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena Zakona o kazenskem postopku, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika proračun.

Obrazložitev

: Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani obdolženega P.J. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po 1. odst. 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štirih mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Na podlagi določbe 4. odst. 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. člena ZKP in odločilo, da je obdolženec dolžan plačati sodno takso.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovna državna tožilka S.P. je v pisnem predlogu, ki ga je podala na podlagi določbe 2. odst. 445. člena ZKP, predlagala, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

Pritožba je utemeljena.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa dejstva pravilno ugotovilo, je pa na podlagi ugotovljenih dejstev napravilo napačen dokazni zaključek, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, zaradi česar je dejansko stanje zmotno ugotovljeno.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo: da je dne 1.6.2005 prišlo do prometne nesreče, v kateri sta bila udeležena obdolženi in oškodovanec in je oškodovanec v njej utrpel posebno hudo telesno poškodbo; da je priča Z. povedal, da je oškodovanec vozil hitro in je po desni strani prehitel avtobus, ki je pred križiščem zaradi prometne signalizacije začel ustavljati; da je priča M. povedal, da je motorist vozil z veliko hitrostjo, avtomobili, ki so vozili iz iste smeri kot oškodovanec, pa so pred prehodom za pešce začeli ustavljati; da iz razpoložljivih podatkov ni mogoče ugotoviti, kakšna luč je gorela v trenutku, ko sta oba udeleženca prometne nesreče zapeljala v križišče; da je izvedenec izpovedal, da bi v primeru, če je bila hitrost obdolženčeve vožnje pri zavijanju v križišče manjša od 21,9 km/h, obdolženec v ožje območje križišča zapeljal pred voznikom mopeda. Izvedenec je ocenil takšno možnost za manj verjetno in je ocenil, da je bila vožnja obdolženca najverjetneje med 25 in 35 km/h, v tem primeru pa je oškodovanec zapeljal v ožje območje križišča približno pol sekunde pred obdolžencem.

Vendar pa je na podlagi izvedenskega mnenja sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je obdolžencu z gotovostjo, ki se zahteva za obsodilno sodbo, dokazano, da je kršil dolžnostno ravnanje in je med njegovo kršitvijo dolžnostnega ravnanja in prepovedano posledico podana vzročna zveza.

Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da je izvedenec na glavni obravnavi dopustil možnost, da je obdolženec vozil s hitrostjo, ki je bila manjša od 21,9 km/h (obdolženec se je namreč zagovarjal, da je vozil skozi križišče zelo počasi, okrog 10 km/h) in je v tem primeru v križišče zapeljal pred oškodovancem. Prav tako pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožnikom, da je sodišče prve stopnje v celoti spregledalo ravnanje oškodovanca, ki je v križišče pripeljal s preveliko hitrostjo (izvedenec je njegovo hitrost ocenil na 60 do 65 km/h, pa tudi priči Z. in M. sta ocenili oškodovančevo vožnjo kot zelo hitro), poleg tega pa je po desni strani prehiteval že stoječa vozila (tako je trdil obdolženec pa tudi priča Z. je povedal, da je oškodovanec prehitel avtobus, ki se je zaradi prometne signalizacije pričel ustavljati). Tudi iz izvedenskega mnenja, ki ga je v tem delu sodišče prve stopnje spregledalo, izhaja, da ni dopustno, da je oškodovanec iz svoje smeri pripeljal v križišče mimo stoječih oziroma ustavljajočih se vozil po desni strani ter da glede na hitro vožnjo oškodovanca in prehitevanje po desni strani, obdolženec ni mogel pričakovati, da bo še tretje vozilo pripeljalo mimo ustavljajočih se vozil. Ker je izvedenec dopustil možnost, da je obdolženec vozil skozi križišče 10 km/h in je torej v tem primeru zapeljal v križišče pred oškodovancem, obenem pa je tudi dokazano, da je oškodovanec hudo kršil svoje dolžnostno ravnanje s prehitro vožnjo in prehitevanjem stoječih oziroma ustavljajočih se vozil in je bilo torej njegovo ravnanje nepredvidljivo, to pomeni, da obdolženec ni imel objektivne možnosti, da po principu defenzivne vožnje z izpolnitvijo svojega dolžnostnega ravnanja sanira oškodovančevo kršitev. Torej je ravno oškodovančeva kršitev dolžnostnega ravnanja vzrok nezgodi, ki izključuje kazenskopravni pomen vzročnega prispevka obdolženca. Sodišče prve stopnje zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob sicer pravilno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno zaključilo, da je obdolžencu dokazano, da je s svojim ravnanjem kršil določilo 2. odst. 46. člena v zvezi z 8. odst. 119. člena ZVCP, kar je imelo za posledico povzročitev prometne nesreče. Zato je pritožbi obdolženčevega zagovornika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca po določilu 3. točke 358. člena ZKP obtožbe oprostilo.

Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, potrebna pa je bila samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali pa ponovitev že izvedenih dokazov, je ravnalo po določilu 5. odst. 392. člena ZKP in samo spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker je bil obdolženec oproščen obtožbe, je sodišče druge stopnje odločilo, da stroški kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika bremenijo proračun (1. odst. 96. člena ZKP).