Jedro

Tožniku je prvi dan nastanka brezposelnosti (1. 12. 2020) pripadalo denarno nadomestila po 70. členu ZUTD, vendar pa to ne pomeni, da mu kasneje, ko do nadomestila po ZUTD ni bil več upravičen (in še vedno v času razglašene epidemije), ne bi moglo biti priznano začasno denarno nadomestilo po ZIUPOPDVE. Določba 97. člena ZIUPOPDVE določa obdobje, ko je oseba lahko upravičena do začasnega denarnega nadomestila. Vendar pa zakon ob upoštevanju jezikovne in namenske razlage ne določa, da bi oseba pogoj, da ni upravičena do denarnega nadomestila po ZUTD, morala izpolnjevati prav na prvi dan nastanka brezposelnosti, temveč lahko ta pogoj izpolni tudi kasneje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 5. 2021 in odločbo Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje (v nadaljevanju: Zavod) št. ... z dne 15. 1. 2021 ter tožniku priznalo pravico do začasnega nadomestila zaradi izgube zaposlitve v višini 513,64 EUR bruto mesečno od 10. 12. 2020 do 2. 5. 2021. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka in da bo o višini stroškov postopka odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da med strankama dejansko stanje ni sporno, zavzeta materialnopravna stališča sodišča prve stopnje pa so zmotna, saj ni podlage za uporabo razlagalnih metod. Poudarja, da priznanje instituta začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve ni odvisno od pridobljene zavarovalne dobe in ni v korelaciji s pravico do denarnega nadomestila med brezposelnostjo, ki je pravica, priznana na podlagi vključitve v obvezno zavarovanje za primer brezposelnosti. Določba prvega odstavka 97. člena Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19 (v nadaljevanju: ZIUPOPDVE)1 kot enega od pogojev za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila določa, da oseba po izgubi zaposlitve ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nadomestila za brezposelnost po določbah Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD)2. In tega pogoja tožnik ne izpolnjuje, saj je po izgubi zadnje zaposlitve (z dnem 30. 11. 2020) izpolnjeval pogoje za prejemanje preostalega (sorazmernega) dela pravice do denarnega nadomestila po 70. členu ZUTD. Sorazmerni del mu je bil priznan v času razglašene epidemije. Do ukrepa začasnega denarnega nadomestila po ZIUPOPDVE ne more biti upravičen. Odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na namenski razlagi je nepravilna, saj je določba 97. člena ZIUPOPDVE jasna, določna in nedvoumna in je zanjo treba uporabiti jezikovno razlago. Pogoj, ki ga je treba upoštevati, velja ne glede na to, ali preostali del pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo traja samo en dan ali pa več mesecev. Začasno denarno nadomestilo plače zaradi izgube zaposlitve se prizna brezposelni osebi od prvega dne nastanka brezposelnosti. Prvi dan nastanka tožnikove brezposelnosti, 1. 12. 2020, je bil tožnik že upravičen do pravice po ZUTD. Ni pravilno stališče sodišča prve stopnje, da ZIUPOPDVE ni uredil situacije, ko brezposelna oseba od nastanka brezposelnosti od 18. 10. 2020 dalje izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do denarnega nadomestila po ZUTD, vendar le v sorazmernem, predhodno še neizkoriščenem obdobju. Ne gre za pravno praznino, ki jo je treba ustrezno zapolniti. V času trajanja epidemije, po izgubi zaposlitve, je bil tožnik do pravic po ZUTD upravičen, pa četudi le v sorazmernem delu. V kolikor bi obveljalo stališče sodišča prve stopnje, bi tudi osebe, ki so ohranile preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila npr. v trajanju desetih mesecev, lahko uveljavljale začasno denarno nadomestilo po njenem izteku, pa čeprav bi to morda že presegalo datum, do katerega so veljali ukrepi po ZIUPOPDVE (15. 6. 2021). Odločitev, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje zavarovance postavlja v neenak položaj, odvisen od trajanja preostalega dela neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo. Tožena stranka predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba sodišča prve stopnje pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožene stranke. V zvezi s pogojem v 97. členu ZIUPOPDVE, ki predpisuje, da oseba ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nadomestila za brezposelnost po ZUTD, opozarja na rabo sedanjika. Vlogo za priznanje pravice je bilo na podlagi drugega odstavka 97. člena ZIUPOPDVE možno vložiti še 30 dni po koncu epidemije za nazaj, kar pomeni, da je organ moral presojati, ali vlagatelj pogoje za začasno nadomestilo izpolnjuje v tistem obdobju, za katero je nadomestilo zahteval. Zavzemanje tožene stranke za jezikovno razlago, kot izključno metodo razlage zakonskega besedila, je neutemeljeno in predstavljala kršitev tožnikovih ustavno varovanih pravic v 2., 3., 14., 22. ter 50. členu Ustave RS. Tožnik je bil brez ustavno sprejemljivega razloga postavljen v neenakopraven položaj v razmerju do prejemnikov začasnega nadomestila po ZIUPOPDVE. Tožena stranka mu je odrekla pravico do začasnega nadomestila za celotno trajanje epidemije, ker je po 18. 10. 2020 devet dni prejemal preostanek nadomestila po ZUTD. Druge osebe, ki po 18. 10. 2020 niso prejemale plačil po ZUTD, so lahko začasno nadomestilo po ZIUPOPDVE prejemale v celotnem trajanju epidemije in bile v tem času vključene v obvezna socialna zavarovanja kot brezposelne osebe. Smisel začasnega denarnega nadomestila po ZIUPOPDVE je, da v času trajanja razglašene epidemije nudi socialno varnost osebam, ki so zaradi epidemije izgubile zaposlitev. Predlaga, da se pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)3, pazi po uradni dolžnosti. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 5. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 15. 1. 2021, ki jo je izdal Zavod. Ta je odločil, da se zahtevek tožnika za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve zavrne.

7. V zadevi je sporno, ali tožnik izpolnjuje predpisane pogoje za priznanje pravice do začasnega denarnega nadomestila plače zaradi izgube zaposlitve po 97. členu ZIUPOPDVE.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je tožniku po prenehanju delovnega razmerja pri delodajalcu A. d. o. o. pripadala pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo od 17. 3. 2020 do 16. 6. 2020. Tožnik se je pred potekom tega obdobja zaposlil pri delodajalcu B. d. o. o., zato mu je pravica do denarnega nadomestila z dnem 7. 6. 2020 prenehala. Ko je tožniku z dnem 30. 11. 2020 delovno razmerje iz poslovnega razloga odpovedal delodajalec B. d. o. o., mu je bil v obdobju od 1. 12. 2020 do 9. 12. 2020 priznan preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila (70. člen ZUTD).

Tožnik je pri Zavodu 4. 1. 2021 vložil vlogo za uveljavljanje pravice do začasnega denarnega nadomestila na podlagi 97. člena ZIUPOPDVE. Vlogi je priložil redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri delodajalcu B. d. o. o. Zavod je njegovo zahtevo z odločbo z dne 15. 1. 2021 zavrnil, ker je bil tožnik ob nastanku brezposelnosti, tj. 1. 12. 2020, prejemnik nadomestila za brezposelnost po ZUTD. Tožena stranka je sledila odločitvi Zavoda in z izpodbijano dokončno odločbo z dne 18. 5. 2021 pritožbo tožnika zavrnila.

9. ZIUPOPDVE, ki je začel veljati 31. 12. 2020, je med drugim uzakonil pravice brezposelnih oseb v času drugega vala epidemije COVID-19 za nazaj (tj. od 18. 10. 2020 dalje). Zakon v 97. členu tako določa, da se začasno denarno nadomestilo plače zaradi izgube zaposlitve prizna brezposelni osebi od prvega dne nastanka brezposelnosti in največ za čas trajanja razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19 osebi, ki ji je od 18. oktobra 2020 dalje prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, in je bila pred 18. oktobrom 2020 na podlagi delovnega razmerja vključena v obvezna socialna zavarovanja v Republiki Sloveniji, pri čemer ne izpolnjuje pogojev za pridobitev nadomestila za brezposelnost po določbah ZUTD (prvi odstavek). Nadomestilo brezposelna oseba uveljavlja pri Zavodu z vlogo, oddano najpozneje v 30 dneh po objavi preklica epidemije bolezni COVID‑19 v Uradnem listu Republike Slovenije, ki se ji priloži odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas (drugi odstavek). Nadomestilo se prizna v višini mesečnega zneska 513,64 EUR bruto. V času priznanja nadomestila je oseba vključena v obvezna socialna zavarovanja kot brezposelna oseba, ki je prejemnik denarnega nadomestila za primer brezposelnosti (tretji odstavek).

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je potrebno določbo 97. člena ZIUPOPDVE razlagati tako, da se zaščiti osebe, ki so v času razglašene epidemije ostale brez zaposlitve. Navsezadnje to izhaja že iz samega naziva zakona, ki je bil sprejet zaradi omilitve posledic drugega vala epidemije, ki je bila razglašena v času od 18. 10. 2020 do 15. 6. 2021, ne pa nasprotno, da se brezposelni osebi določijo kriteriji, ki takšno nadomestilo onemogočajo. Brezposelna oseba v primeru zavrnitve začasnega denarnega nadomestila po ZIUPOPDVE ne ostane zgolj brez slednjega, temveč tudi brez obveznih socialnih zavarovanj (tretji odstavek 97. člena ZIUPOPDVE).

11. Skladno s 1. členom ZIUPOPDVE je bil namen zakonodajnih sprememb zagotovitev pomoči pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19. S tem namenom je zakonodajalec uvedel začasno denarno nadomestilo za brezposelnost za osebe, ki niso izpolnjevale pogoja za pridobitev denarnega nadomestila za brezposelnost po ZUTD, zaposlitev pa so izgubile v posledici ponovnega zaprtja dejavnosti z razglasitvijo epidemije v mesecu oktobru 2020.4 Ne samo, da so posamezniki v času epidemije zaradi omejevalnih ukrepov hitreje izgubili zaposlitev, temveč so se zaradi pomanjkanja potreb po novih zaposlitvah, tudi težje zaposlili.

12. Tožena stranka v pritožbi z razlago prvega odstavka 97. člena ZIUPOPDVE postavlja v neenak položaj osebe, ki jim v času epidemije denarno nadomestilo po ZUTD pripada zgolj kratko časovno obdobje, v primerjavi z osebami, ki jim ZIUPOPDVE priznava pravico do začasnega denarnega nadomestila ves čas razglašene epidemije. Iz 14. člena Ustave RS izhaja splošno načelo, ki sodišče zavezuje, da pri odločanju bistveno enake položaje obravnava enako, v bistvenem različne položaje pa ustrezno različno. Tožnik bi ob upoštevanju stališča tožene stranke v obdobju razglašene epidemije po devetih dneh prejemanja denarnega nadomestila po ZUTD, ostal brez kakršnegakoli nadomestila in tudi brez obveznih socialnih zavarovanj. Interpretacija tožene stranke tako odstopa od namena pomoči pri omilitvi posledic epidemije COVID-19. Določbo 97. člena ZIUPOPDVE je potrebno razlagati namensko in to tako, da se zmanjšajo posledice epidemije. Nasprotna razlaga bi pomenila neenakopravno obravnavo brezposelnih oseb v času epidemije ter prekomeren poseg v z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti (50. člen Ustave RS).

13. Drži, da je tožniku prvi dan nastanka brezposelnosti (1. 12. 2020) pripadalo denarno nadomestila po 70. členu ZUTD, vendar pa to ne pomeni, da mu kasneje, ko do nadomestila po ZUTD ni bil več upravičen (in še vedno v času razglašene epidemije), ne bi moglo biti priznano začasno denarno nadomestilo po ZIUPOPDVE. Določba 97. člena ZIUPOPDVE določa obdobje, ko je oseba lahko upravičena do začasnega denarnega nadomestila. Vendar pa zakon ob upoštevanju jezikovne in namenske razlage ne določa, da bi oseba pogoj in sicer, da ni upravičena do denarnega nadomestila po ZUTD, morala izpolnjevati prav na prvi dan nastanka brezposelnosti, temveč lahko ta pogoj izpolni tudi kasneje.

14. V obrazložitvi k Predlogu ZIUPOPDVE je navedeno, da so do denarnega nadomestila upravičene osebe, ki bodo pogoj za pridobitev začasnega denarnega nadomestila izpolnjevale v času od razglasitve epidemije do preklica epidemije (tj. od 18. 10. 2020 do 15. 6. 2021). Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi ob sprejemanju stališča sodišča prve stopnje tudi osebe, ki so ohranile preostali del neizkoriščene pravice do denarnega nadomestila npr. v trajanju desetih mesecev, lahko uveljavljale začasno denarno nadomestilo po njenem izteku, pa čeprav bi to morda že presegalo datum, do katerega so veljali ukrepi po ZIUPOPDVE. Zakon namreč jasno omejuje pravico do začasnega denarnega nadomestila za čas trajanja razglašene epidemije nalezljive bolezni COVID-19. 15. Ključno je, da se v času razglašene epidemije nadomestili za brezposelnost po ZUTD in ZIUPOPDVE ne prekrivata. S takšno razlago se tako zagotavlja pravica do enakopravne oziroma nediskriminacijske obravnave brezposelnih oseb, zagotovljena v 14. členu Ustave RS. Osebi, ki v času razglašene epidemije ostane brez nadomestila za brezposelnost po ZUTD, ob izpolnjevanju ostalih dveh z zakonom določenih pogojev, pripada nadomestilo po ZIUPOPDVE.

16. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je besedilo zakona jasno in tudi da ne gre za pravno praznino, kot to utemeljuje sodišče prve stopnje.

17. Tožniku je 30. 11. 2020 (torej po 18. 10. 2020) prenehala pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, pri čemer je bil pred nastankom brezposelnosti (tj. 1. 12. 2020) na podlagi delovnega razmerja obvezno zavarovan. Ker od 10. 12. 2020 dalje denarnega nadomestila za brezposelnost po ZUTD ni prejemal, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je od tega dne dalje, pa vse do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi (2. 5. 2021) upravičen do začasnega denarnega nadomestila po ZIUPOPDVE.

18. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

19. Ker tožena stranka ni uspela s pritožbo, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT)5 odločilo, da je tožniku dolžna povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo, 7 točk za materialne stroške in 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 203/2020 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 4 Tako v Predlogu ZIUPOPDVE; EVA: 2020-1611-0140 z dne 20. 12. 2020 (v predlogu zakona je sporna določba uvrščena v 96. člen ZIUPOPDVE). 5 Ur. l. RS, št. 2/2015 s spremembami.