Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča ni v neskladju določilo v polici o doplačilu premije za rent-a-car, z izrecnimi in jasnimi določbami splošnih pogojev AK-95 o zavarovanju samo tiste škode, ki je neodvisna od zavarovančeve ali voznikove volje. Prepričanje tožeče stranke, da je z doplačilom premije rent-a-car zavarovala vozilo tudi za primer, če najemnik (protipravno) ne vrne vozila v skladu z najemno pogodbo, nima podlage v sklenjeni zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji AK-95.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zavarovalnine iz kasko zavarovanja.

V pravočasni pritožbi je tožeča stranka uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa njeno spremembo. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožničin očitek, da ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, zaradi katerih bi se je ne dalo preizkusiti. Iz ugotovitev prvostopnega sodišča jasno izhaja zaključek o neutemeljenosti tožbenega zahtevka po dveh podlagah:

1. Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri toženi stranki sklenila zavarovalno pogodbo za polno kasko zavarovanje rent-a-car vozila in ocenilo, da polno kasko zavarovanje za rent-a-car po Splošnih pogojih za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-95 (v nadaljevanju AK-95) ne vsebuje zavarovanja nevarnosti za tatvine (tretji odstavek na drugi strani izpodbijane sodbe).

2. Glede na trditve tožeče stranke je ugotovilo, da v konkretnem primeru voznik, ki je zavarovano vozilo najel po sistemu rent-a-car, tega ni vrnil. Ocenilo je, da tudi v primeru, če polno zavarovanje vsebuje zavarovanje nevarnosti tatvine (in smiselno tudi vlomske in roparske tatvine oziroma protipravnega odvzema vozila z namenom, da se uporabi za vožnjo), zavarovalni primer ne nastane, če to dejanje stori zavarovanec ali voznik sam (četrti odstavek na drugi strani izpodbijane sodbe). Pri tem se je oprlo na določbo prvega odstavka 3. člena AK-95, ki se glasi: "Polno zavarovanje avtomobilskega kaska krije škodo zaradi uničenja, poškodovanja ali izginitve zavarovanih stvari, ki nastanejo kot posledica presenetljivih in od zavarovančeve ali voznikove volje neodvisnih dogodkov". Zato je zaključilo, da v konkretnem primeru ni prišlo do zavarovalnega primera, za katerega je tožena stranka ponujala zavarovanje.

Po oceni pritožbenega sodišča se razlogi, s katerimi je prvostopno sodišče utemeljilo zavrnitev zahtevka dajo preizkusiti, zaradi česar ni storjena očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato v nadaljevanju pritožbeno sodišče odgovarja na očitano kršitev zmotne uporabe materialnega prava.

Pravno razmerje med pravdnima strankama opredeljuje zavarovalna polica za avtomobilsko zavarovanje št. X z dne 7.8.1998 (A2). V tej polici je A.B. označen kot sklenitelj-zavarovanec. Določen je predmet, obseg in trajanje zavarovanja. Posebej je določeno, da se zavarovanje sklepa po pogojih AK-95 (kasko zavarovanje) z označbo D - za rent-a-car. V tem delu police je izračunana tudi premija, za katero je prvostopno sodišče ugotovilo, da je od premije polnega zavarovanja ostalih osebnih vozil povečana (za 150%) zaradi oddajanja vozila v najem po sistemu rent-a-car.

Po oceni pritožbenega sodišča ni v neskladju določilo v polici o doplačilu premije za rent-a-car, z izrecnimi in jasnimi določbami AK-95 o zavarovanju samo tiste škode, ki je neodvisna od zavarovančeve ali voznikove volje (peti odstavek 902. člena ZOR).

Prepričanje tožeče stranke, da je z doplačilom premije za rent-a-car zavarovala vozilo tudi za primer, če najemnik (protipravno) ne vrne vozila v skladu z najemno pogodbo, nima podlage v sklenjeni zavarovalni pogodbi, katere sestavni del so splošni pogoji AK-95. Tožeča stranka pa med postopkom ni zatrjevala, da s splošnimi pogoji AK-95 ni bila seznanjena (tretji odstavek 902. člena ZOR); zato jo ti zavezujejo (prvi odstavek 142. člena ZOR). Pri tem pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljen pritožničin očitek, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev na ugotovitev, da vozilo ni bilo ukradeno, čeprav naj bi med pravdnima strankama nikoli ne bilo sporno, da je zavarovano vozilo izginilo in da je bila izginitev prijavljena policiji. Tožeči stranki ni mogoče pritrditi, da je tožena stranka priznala nastanek zavarovalnega primera. Trditvi tožeče stranke, da je nastopil zavarovalni primer je namreč tožena stranka nasprotovala v odgovoru na tožbo z dne 3.3.2000 s trditvijo, da so osebe, katerim se prepusti vozilo po kasko zavarovanjih sozavarovane osebe in se njihovo ravnanje šteje enako kot zavarovančevo ravnanje (tč. II). Iz istega razloga (poleg drugih) je tožena stranka tožeči stranki zavrnila odškodninski zahtevek, ko je v dopisu z dne 14.1.1999 zapisala, da "vozilo, ki je s ključi in prometnim dovoljenjem predano najemniku, nikakor ni ukradeno" (A3).

Iz navedenega sledi, da je sodišče prve stopnje na podlagi dokazne ocene sprejelo za odločitev o tožbenem zahtevku tiste relevantne trditve in dokaze tožene stranke, s katerimi je ta uspela izpodbiti trditve in dokaze tožeče stranke. Zato se ni bilo več dolžno ukvarjati z ostalimi trditvami pravdnih strank, ki za odločitev niso bile relevantne. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da tudi v primeru, če bi se izkazalo, da je doplačilo premije vsebovalo zavarovanje tatvine, to dejstvo za rešitev konkretne zadeve ne bi bilo relevantno, ker tožeča stranka ni zatrjevala, da je vozilo, dano v najem, ukradel oziroma protipravno odvzel najemniku nekdo tretji, niti da je tatvino prijavil najemnik. V tem smislu je treba razlagati tudi določilo splošnih pogojev, da se šteje, da je vozilo izginilo, če ga ne najdejo v 45 dneh od dneva, ko je bila izginitev prijavljena policiji, na katerega se pritožnica neuspešno sklicuje v pritožbi. S tem pa se izkaže, da ni podan očitan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene druge kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena ZPP.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna sama nositi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP).