Jedro

Pri obravnavi leasing pogodbe, ki ima elemente prodajne pogodbe, je sodišče dolžno uporabiti kogentne določbe ZOR o varstvu kupca posameznika pri prodaji na obroke in kogentne določbe ZVPot o varstvu potrošnika pri prodaji na obroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Prvostopno sodišče je odločalo o terjatvi tožeče stranke v zvezi s pogodbo o finančnem leasingu št. 200077/00 z dne 18.1.2000. Ugodilo je zahtevku za plačilo dela obroka za mesec september 2002 v višini 1,23 € z obrestmi od 30.1.2003 dalje (1. točka izreka), zahtevek za plačilo kasneje zapadlih obrokov, stroškov odvzema vozila in odškodnine ter obresti pa zavrnilo (2. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo obveznost plačila 914,83 € pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka).

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe. Sklicuje se na vse tri, z ZPP predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podredno pa predlaga razveljavitev prvostopenjske sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Opozarja, da gre pri sklenjeni pogodbi za inominantno pogodbo civilnega prava, s katero sta stranki medsebojna razmerja v celoti in natančno uredili. Zaradi v obligacijskem pravu sprejetega načela prostega urejanja pogodbenih razmerij in dejstva, da je tožeča stranka v grobem že izpolnila svojo obveznost iz pogodbe (razen prenosa lastninske pravice ob dokončnem plačilu), je treba spoštovati pogodbeno voljo strank (pacta sunt servanda). Dejstvo, da se lastninska pravica na toženca prenese šele po poplačilu vseh obveznosti, jo oddaljuje od v OZ urejene pogodbe o prodaji na obroke, kjer lastništvo preide na kupca že ob sklenitvi pogodbe. Razen tega je pri leasingu v ospredju kreditiranje leasingojemalca, pri čemer leasingodajalec tvega bodočo izpolnitev. V primeru neplačevanja ali nerednega plačevanja obrokov je v slabšem položaju leasiongodajalec, ki na koncu ostane brez pričakovanega zaslužka, ki je bil z njegove strani namen za sklenitev pogodbe. Lastništvo nad predmetom pogodbe predstavlja njegovo edino zavarovanje, ki pa zaradi padanja vrednosti vozila ni zadostno. Stranki sta s pogodbo imeli dogovorjeno povrnitev škode, ki jo zaradi neizpolnitve pretrpi pogodbi zvesta stranka. Učinki razdrte pogodbe se ne presojajo skladno z določili OZ, ampak so urejeni s pogodbenimi določili. Pogodba določa predčasno zapadlost vseh obveznosti leasingojemalca, zato je ni mogoče subsumirati pod katerokoli pogodbo iz OZ in tudi ne pod določila Zakona o varstvu potrošnikov. Ne sprejema ugotovitve, da je neutemeljeno odstopila od pogodbe. Ker gre za finančni leasing, katerega predmet je premična stvar, je zasledovanje te stvari zelo težko in lahko pride celo do tega, da se odtuji vozilo, ki je edino zavarovanje terjatve. Tožena stranka je povsem zavestno vstopila v razmerje s tožečo stranko in podpisala splošne pogoje, ki so sestavni del pogodbe o finančnem leasingu. Po teh pogojih ima leasingodajalec kumulativno dve pravici - pravico odstopa od pogodbe in pravico zahtevati vračilo vozila, ni pa uveljavljanje obeh pogoj. V konkretnem primeru je tožeča stranka ocenila, da je najbolje najprej poiskati vozilo in šele nato odstopiti od pogodbe. S potekom časa so zapadli že vsi obroki (zadnji 18.1.2005), zato pripada tožeči stranki odškodnina zaradi kršitve pogodbe (poslovna škoda), ne glede na datum odstopa od pogodbe. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko samo zaradi datuma odstopa od pogodbe ni priznalo odškodnine za poslovno škodo. Dejstvo, da je tožeča stranka odstopila od pogodbe šele potem, ko je odvzela predmet pogodbe, ne more vplivati na upravičenost tožeče stranke do povračila poslovne škode, ki ji je z ravnanjem tožene stranke nastala.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Soglaša s sodiščem, da je pogodba o finančnem leasingu v nasprotju s prisilnimi predpisi. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je kot pravno podlago za odločanje o spornem razmerju poleg določil obravnavane pogodbe uporabilo tudi določila ZOR o prodaji na obroke in določila ZVPot. Tožeča stranka temu nasprotuje in meni, da sta stranki svoje razmerje dodobra uredili s pogodbo, ki je predvidela tudi sporno situacijo. Nevzdržnost uporabe zgoraj navedenih zakonskih določil utemeljuje s svojim, v pogodbenem razmerju obstoječim neugodnim položajem, ki jo opravičuje, da je svoje pogodbene interese zavarovala s pogodbenimi določili. Meni, da je ta določila nujno spoštovati.

Pogodbeno razmerje je nastalo s sklenitvijo pogodbe o finančnem leasingu dne 18.1.2000, torej v času, ko pozitivni obligacijski predpis (Obligacijski zakonik – OZ) še ni bil v veljavi. Na osnovi 1060. čl. OZ je zato za presojo pogodbenega razmerja strank treba uporabiti v času njegovega nastanka veljaven Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Ta v svojih določilih pogodbe o finančnem leasingu res ne obravnava kot nominantne pogodbe – to pomeni, da razmerje ni sistemizacijsko uvrščeno pod katerega od zakonsko že urejenih pogodbenih tipov. Vsebinsko je to razmerje kot dogovor o kupu rabe stvari, ki se izčrpava, opisano v 550. čl. ZOR, ki določa, da se poleg določil o zakupni pogodbi za tovrstne pogodbe uporabljajo tudi določila o prodaji na obroke.

V pogodbi o finančnem leasingu št. 200077/00 z dne 18.1.2000 (A3), katere sestani del so Splošni pogoji št. 09/99 (A5), je poleg elementov zakupne pogodbe (dajalec leasinga za določen čas prepusti vozilo v uporabo jemalcu leasinga in za to dobiva plačilo) zaznati tudi značilnosti prodajne pogodbe (prevalitev tveganja na leasingojemalca in razbremenitev leasingodajalca). Čas prehoda lastninske pravice, odmaknjen v bodočnost - na katerega pritožnik opozarja s sklicevanjem na 8.1. tč. splošnih pogojev - ni značilnost, ki bi obravnavano pogodbo razlikovala od prodajne oz. odrekala uporabo pravil o prodaji na obroke kot modalitete prodajne pogodbe. Tudi pri sklepanju prodajne pogodbe sta stranki prosti pri določanju časa prehoda lastninske pravice. S 3. odstavkom 60. čl. Stvarnopravnega zakonika je predvidena prav taka izročitev premičnine, kot jo predvideva obravnavana pogodba (brevi manu traditio – izročitev na kratko roko).

Načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij (10. čl. ZOR) pomeni avtonomijo strank pri stopanju v obligacijska razmerja, ne odvezuje pa sodišča, da tudi tista pogodbena razmerja, ki jih je šteti za nenominantna, zaradi presoje pravnih posledic okvalificira in ugotovi njihove značilnosti. To je bilo dolžno storiti in je pravilno storilo sodišče prve stopnje. Izkazalo se je, da je bilo to nujno potrebno, saj je za presojo pravnih posledic med strankama obstoječega razmerja treba uporabiti kogentna določila. ZOR kupcu posamezniku, ki kupuje na obroke, nudi posebno varstvo s tem, da se ne more zavezati strožje od z zakonom predvidene ureditve (2. odstavek 542. in 551. čl. ZOR). Ker gre za razmerje, na eni strani podjetja, ki trži storitev in fizično osebo na drugi strani, je sodišče prve stopnje pravne posledice sklenjenega razmerja pravilno presojalo tudi po določilih Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot – Ur. l. RS, št. 20/1998). Tudi v tem zakonu vsebovana določila glede prodaje na obroke so, kolikor varujejo potrošnika, kogentne narave (2. odstavek 55. člena ZVPot).

Pritožbene navedbe o tožeči stranki kot rizični stranki glede vprašanja izpolnitve imajo določeno težo – gre za finančna tveganja pri izpolnitvi tožnikovega (leasingodajalčevega) primarnega interesa - povrnitve njegovega vložka in dosege dobička. Vendar pa je leasingodajalec do poplačila njegovih terjatev zavarovan s tem, da je lastnik predmeta leasinga, kar ugotavlja tudi pritožnik. Zakonodajalec je v podobnih situacijah zaznal potrebo po zaščiti nasprotnega pogodbenika in posebno varstvo zagotovil kupcu posamezniku (leasingojemalcu) oz. potrošniku (550 čl. ZOR in 56. čl. ZVPot), na katerem so ponavadi vsa tveganja in bremena v zvezi s predmetom leasinga.

Odločitev sodišča prve stopnje temelji na dejstvu, da je bil toženec ob odpovedi pogodbe v zamudi s plačilom manj kot osmino kupnine. Temu dejstvu pritožba ne nasprotuje. Pritožbeno sodišče zato sprejema na osnovi določbe 2. odstavka 546. čl. ZOR temelječ zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni bil upravičen odstopiti od pogodbe zaradi zamude pri izpolnitvi in zato tudi ni upravičen zahtevati z odstopom od pogodbe zvezanih stroškov odvzema in cenitve vozla ter odškodnine za škodo, ki naj bi mu zaradi razveze pogodbe (prenehanja poslovnega razmerja) nastala. Od 2. odstavka 546. čl. ZOR drugačno, za toženca manj ugodno določilo 5. točke splošnih pogojev, je nično (551. čl. ZOR). Primerno je, da je najostrejša sankcija, t.j. odstop od pogodbe, predvidena le za bistvene in znatne kršitve pogodbe, zato je sodišče prve stopnje v obravnavanem pogodbenem razmerju določbi 2. odstavka 546. čl. ZOR upravičeno priznalo kogenten značaj.

Tožnik je uveljavljal odškodnino za škodo zaradi razveze pogodbe, zato je nedovoljena pritožbena novota trditev, da so v plačilo sedaj zapadli že vsi obroki in je tožnik oškodovan, ne glede na datum odstopa od pogodbe (337. čl. ZPP).

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 – 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D – Ur. l. RS, št. 45/08) pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).