Jedro

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi se zaradi popravka tožbenega zahtevka moralo šteti, da so bile že ob vložitvi tožbe tožene vse tri toženke. Takšna domneva bi lahko veljala le za vlogo tožnic z dne 24. 10. 2014, ki je bila predmet poprave, ne pa za tožbo. Brez pomena je pritožbeno vztrajanje tožnic, da je bila njuna volja v resnici začetno in ne naknadno sosporništvo na pasivni strani. Tožnici namreč ob vložitvi tožbe takšne volje nista izrazili, saj sta tožbo naperili samo zoper prvotno toženko. Razumljivo je, da se lahko v postopku upošteva le izražena volja procesnih subjektov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje tožnicama ni dovolilo razširitve tožbe na družbi H. P., d. o. o., in H. L. d. o. o.; z izpodbijanim sklepom je tak njun predlog zavrnilo.

2. Pritožnici sta se pravočasno pritožili zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Predlagata razveljavitev izpodbijanega sklepa. Navajata, da sta po sklepu sodišča prve stopnje popravili tožbo tako, da sta zahtevali, da jima v tožbi navedene denarne zneske plačajo vse tri toženke, tj. prejšnji H. L., H. P. in H. L.. Tožnici nikoli nista vložili predloga za razširitev tožbe, o katerem je odločilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Šteje se, da je bila vsebina tožbe že od vložitve takšna, kot izhaja iz popravljenega tožbenega zahtevka. Po volji tožnic gre za začetno sosporništvo na strani tožene stranke in ne za naknadno, kot je sklepalo sodišče prve stopnje. H. P. in H. L. sta univerzalna pravna naslednika prejšnjega H. L.. Vprašanje, ali je bilo nanju ob statusnem preoblikovanju prejšnjega H. L. prenešeno tudi sporno pravno razmerje, iz katerega izvira odškodninska terjatev tožnic, pa je vprašanje stvarne in ne procesne legitimacije toženk. S preuranjeno presojo, da sporna terjatev ni bila predmet prenosa, in z neupoštevanjem popravka tožbe, je sodišče prve stopnje nedopustno poseglo v ustavno pravico tožnic do sodnega varstva ter kršilo ustavna načela in konvencijsko pravico tožnic do poštenega sojenja.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Stališče sodišča prve stopnje, da v tem primeru ne gre za univerzalno pravno nasledstvo, ampak za subjektivno spremembo tožbe oziroma za naknadno sosporništvo na pasivni strani, je materialnopravno pravilno. Dejansko podlago zanj predstavlja jasno in izrecno pogodbeno določilo (točka 8.5.1.a) Pogodbe o oddelitvi in prevzemu v zvezi s premoženjem družbe H. L., d. o. o., z dne 23. 12. 2013), da vsa pravna razmerja, pravice in obveznosti med prenosno družbo (prvotno toženko) in tožnicama ostanejo pri prenosni družbi. Sporno pravno razmerje, iz katerega izvirata terjatvi tožnic, je bilo torej izvzeto iz prenosa na prevzemni družbi (H. P., d. o. o., in H. CB, d. o. o. - zdaj H. L., d. o. o.). Prevzemni družbi sicer solidarno odgovarjata za toženkino obveznost (prvi odstavek 636. člen ZGD-1), nista pa vstopili v sporno pravno razmerje kot njeni univerzalni pravni naslednici (šesti odstavek 623. člena ZGD-1). Tožba bi se zato lahko razširila nanju le, če bi v to privolili (drugi odstavek 191. člena ZPP). Ker sta takšno soglasje odrekli, subjektivna subjektivna sprememba tožbe ni bila dopustna, kot je tožnicama pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje.

6. Jalova je pritožbena trditev, da tožnici nikoli nista predlagali razširitve tožbe. Res je, da takšnega izrecnega predloga nista vložili, vendar si njune vloge z dne 24. 10. 2014, v kateri sta poleg prvotne toženke (z upoštevanjem spremenjene firme) kot toženki označili tudi prevzemni družbi, ni mogoče razlagati drugače, kot da sta tožbo razširili na novi dve toženki. Da sta tožnici zasledovali prav takšen namen, dokazuje njun popravek tožbenega zahtevka, kjer sta, resda šele po pozivu sodišča prve stopnje (v sklepu z dne 5. 1. 2015), dopolnili svoj tožbeni predlog tako, da sta v njem zajeli tudi novi dve toženki. Čeprav bi se izrek izpodbijanega sklepa pravilneje glasil, da se subjektivna sprememba tožbe ne dovoli, pa zavrnitev „predloga“ za razširitev tožbe ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, saj je procesni učinek takšne odločitve enak: na strani tožene stranke lahko v tem sporu sodeluje samo prvotna toženka.

7. Zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi se zaradi popravka tožbenega zahtevka moralo šteti, da so bile že ob vložitvi tožbe tožene vse tri toženke. Takšna domneva bi lahko veljala le za vlogo tožnic z dne 24. 10. 2014, ki je bila predmet poprave, ne pa za tožbo. Brez pomena je pritožbeno vztrajanje tožnic, da je bila njuna volja v resnici začetno in ne naknadno sosporništvo na pasivni strani. Tožnici namreč ob vložitvi tožbe takšne volje nista izrazili, saj sta tožbo naperili samo zoper prvotno toženko. Razumljivo je, da se lahko v postopku upošteva le izražena volja procesnih subjektov.

8. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki o tem, ali je bila privolitev novih toženk sploh potrebna. Tožnici sta namreč razširili tožbo šele potem, ko je prvotna toženka že odgovorila nanjo. Nobenega dvoma torej ne more biti, da je litispendenca v tem sporu nastopila še pred subjektivno spremembo tožbe.

9. Neupravičen pa je tudi pritožbeni očitek sodišču, da se je v izpodbijanem sklepu preuranjeno lotilo presoje stvarne legitimacije. Ta je bila nujna, saj sicer ne bi moglo zanesljivo odgovoriti na vprašanje, ali je potrebna privolitev novih dveh toženk v razširitev tožbe.

10. Pritožbeni preizkus je še pokazal, da v postopku na prvi stopnji ni bilo uradoma upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, medtem ko tožnici drugih kršitev te vrste v svoji pritožbi opredeljeno ne uveljavljata. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, je brez podlage tudi pritožbeno sklicevanje na domnevne kršitve ustavnih načel v postopku ter ustavnih in konvencijskih pravic tožnic.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 2. točke 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep.

12. Tožnici sta s pritožbo propadli in do povračila svojih pritožbenih stroškov nista upravičeni, medtem ko toženka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi o pritožbi. Pravdni stranki morata zato svoje pritožbene stroške kriti sami (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 155. členom ZPP).