Jedro

Če je stranka prostovoljno s pogodbo prenesla pravico uporabe na drugega uporabnika, ne gre za prisilni odvzem iz posesti in ni podlage za denacionalizacijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo pritožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.12.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 3.2.2003, s katero je bil postopek v zvezi z zahtevkom za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč parc. št. 15 in 16, obe k.o. ..., ki danes predstavljata parc. št. 15 k.o. ..., ki je bila v lasti tožnika, ustavljen (točka 1 izreka prvostopenjske odločbe), medtem ko je upravni organ zahtevek tožnika za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč parc. št. 15 in 16 k.o. ..., ki danes predstavljata parc. št. 15 (del) in 16 (del), obe k.o. ..., zavrnil (točka 2 izreka prvostopenjske odločbe). V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz pogodbe z dne 11.8.1959 in odločbe OLO ... z dne 21.10.1959 izhaja, da je tožnik Stanovanjski zadrugi "H.g." brezplačno odstopil v posest in trajno uživanje zemljišči parc. št. 15 in 16 k.o. ... Stanovanjski zadrugi je bila z odločbo z dne 21.10.1959 dovoljena uporaba teh parcel za gradnjo enonadstropnega stanovanjskega dvojčka na podlagi 40. člena Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ, Ur.l. FLRJ, št. 52/58). Iz zapisnika z dne 15.10.2002, sestavljenega pri Upravni enoti Ljubljana, pa je tudi razvidno, da je tožeča stranka kot član zadruge za uslugo pridobila nadzor pri gradnji stanovanjskih hiš, ki jih je gradila stanovanjska zadruga. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da ni izkazana pravna podlaga za denacionalizacijo navedenih zemljišč, ki sta bili sicer formalno podržavljeni, vendar pa odvzem iz posesti ni bil izveden s strani državnih organov, ampak je tožnik Stanovanjski zadrugi zemljišči odstopil v posest in trajno uživanje na podlagi pogodbe. Izkazan torej ni prisilni odvzem zemljišč iz posesti tožeče stranke.

Tožnik vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je zemljišči kupil na podlagi pogodbe z dne 20.4.1956 in zanju plačal visoko kupnino. Za zemljišči je pridobil lokacijsko dovoljenje z dne 3.12.1959, in sicer za gradnjo enostanovanjske hiše. Obe zemljišči sta bili podržavljeni z odločbo OLO ... z dne 11.5.1959, z odločbo istega organa z dne 21.10.1959 pa sta bili dani Stanovanjski zadrugi "H.g." v uporabo za gradnjo stanovanjskega dvojčka. Z zadnje navedeno odločbo sta mu bili torej nepremičnini vzeti iz posesti. V uporabo je dobil nato le polovico obeh podržavljenih parcel za gradnjo dvojčka, za ostanek pa je upravičen do odškodnine. Poudarja, da je bila pogodba, ki jo je sklenil s Stanovanjsko zadrugo 11.8.1959, sklenjena na podlagi 1. odstavka 39. člena ZNNZ, po katerem je stranka prenesla zemljišče samo v brezplačno uživanje, dokler je bilo v njeni posesti, ali pa ga je za ta čas za plačilo ali brezplačno dala v uživanje komu drugemu. Zato je jasno, da sta bili zemljišči iz posesti odvzeti z odločbo OLO z dne 21.10.1959. Navaja tudi, da iz zapisnika o zaslišanju strank z dne 15.10.2002 izhaja, da je kot član zadruge za uslugo pridobil nadzor pri gradnji stanovanjskih hiš. To dejstvo pa ni resnično in bi ga moral prvostopenjski organ bolj natančno raziskati, zato tudi predlaga zaslišanje priče. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije in Slovenska odškodninska družba na pritožbo niso odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07-sklep US). Ta v 1. odstavku 107. člena določa, da se glede pravnih sredstev zoper izdane odločbe sodišča uporabljajo določbe ZUS-1, če ni s posebnim zakonom drugače določeno. Pritožbeno sodišče torej o pritožbah, vloženih pred uveljavitvijo ZUS-1, ki glede na določbo 2. odstavka 107. člena ostanejo pritožbe, odloča po ZUS-1. V 3. točki 1. odstavka 75. člena ZUS-1 je določeno, da je dopustna pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vendar je sama pritožba dopustna le tedaj, kadar je upravno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje ter ga ugotovilo drugače, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, in je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt, ali če je odločilo o sporu iz 66. člena ZUS-1 (kršitev ustavnih pravic). V drugih primerih torej uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po ZUS-1 ni dopustno. Prav tako uveljavljanje tega pritožbenega razloga ni bilo dopustno po prej veljavnem ZUS (5. odstavek 72. člena ZUS), razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopno sodišče samo. Ker po presoji vrhovnega sodišča v pritožbi v upravnem sporu ni mogoče uveljavljati razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, razen če je dejansko stanje ugotavljalo prvostopenjsko sodišče samo, česar pa v tem primeru ni storilo, se vrhovno sodišče do pritožbenih navedb v zvezi z zmotno in nepravilno ugotovitvijo dejanskega stanja ni opredeljevalo.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Lastninska pravica na zemljiščih parc. št. 15 in 16 k.o. ... je bila tožniku kot lastniku odvzeta na podlagi ZNNZ, torej na podlagi predpisa, ki je naveden v 9. točki 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Za odločanje o upravičenosti do denacionalizacije pa je pomembno, na kakšni podlagi je bilo podržavljenje dejansko izvršeno. Na to kaže že sama izvedba podržavljenja stavbnih zemljišč v letu 1958. Po določbah ZNNZ je lastninska pravica na nezazidanih stavbnih zemljiščih z dnem uveljavitve tega zakona (25.12.1958) res prenehala na podlagi ugotovitvenih upravnih odločb, vendar so prejšnji lastniki zemljišča imeli na takem zemljišču pravico uživanja oziroma uporabe do izdaje odločbe o izročitvi zemljišča v posest občini ali drugemu uporabniku. Dejansko podržavljenje je bilo torej končano z izročitvijo zemljišča občini ali drugemu uporabniku. Če do take izročitve ni prišlo na podlagi ZNNZ, ni mogoče več šteti, da podlaga za denacionalizacijo izhaja iz 9. točke 3. člena ZDen.

V obravnavanem primeru pa tožniku pravica uporabe oziroma uživanja na predmetnih nepremičninah ne samo, da ni bila odvzeta na podlagi akta državnega organa, temveč je tožnik z navedeno pravico svobodno razpolagal, saj je na podlagi pogodbe z dne 11.8.1959 obe zemljišči izročil v takojšnjo posest in trajno uživanje Stanovanjski zadrugi "H.g.", s tem, da je pridobil pravico, da zgradi vrstno standardno hišico v sklopu stanovanjske zadruge. Nobenega dvoma torej ni, da je posest na zemljiščih prešla na Stanovanjsko zadrugo na podlagi pogodbe, ne glede na to, da se v pogodbi navaja določba 1. odstavka 39. člena ZNNZ. Po tej določbi prejšnji lastnik nacionaliziranega nezazidanega gradbenega zemljišča obdrži pravico brezplačnega uživanja zemljišča s trajnimi nasadi na njem vse dotlej, dokler je v njegovi posesti ali pa ga za ta čas za plačilo ali brezplačno da v uživanje komu drugemu v skladu z veljavnimi predpisi o oddajanju kmetijskega zemljišča v zakup. Tožnik je na podlagi navedene pogodbe izgubil pravico brezplačnega uživanja zemljišča, saj ga je s pogodbo oddal v posest stanovanjski zadrugi. Odločba Občinskega ljudskega odbora ... z dne 21.10.1959, je kasnejšega datuma kot pogodba, poleg tega pa se z njo sporna zemljišča ne odvzemajo tožniku iz posesti, temveč se zgolj dovoljuje uporaba teh zemljišč za gradnjo enonadstropnega stanovanjskega dvojčka na podlagi 40. člena ZNNZ, ki govori o pravici prejšnjega lastnika zemljišča, da od Občinskega ljudskega odbora prejme zemljišče v uporabo za gradnjo družinske stanovanjske hiše. Tožniku sicer res nista bili dani (za gradnjo) v uporabo obe podržavljeni nepremičnini (zemljišče parc. št. 15, v izmeri 286 m2 in zemljišče parc. št. 16 v izmeri 360 m2), temveč samo zemljišče v izmeri 326 m2 (sedaj parc. št. 15 k.o. ...), kar pa ne vplivna na dejstvo, da je tožnik že predhodno predal obe nepremičnini v posest in trajno uživanje stanovanjski zadrugi, in je torej s svojo pravico svobodno razpolagal. S sklenitvijo navedene pogodbe je nastalo novo dejansko in pravno stanje. Pravica uporabe oz. uživanja je bila tako konzumirana, tožnik kot prejšnji imetnik te pravice pa ni bil več titular navedene pravice.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo prvostopenjskega sodišča.