Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločbe, zlasti v delu, ki se glasi: "Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da se prošnja prosilca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje prvega odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne" je po presoji sodišča v tolikšni meri nepopolna oziroma nejasna, da je onemogočen njen preizkus v pogledu pravne pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa v tej sporni zadevi.

Glede na zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja v izpodbijani odločbi ni logično prepričljivo navedeno odločilno dejansko stanje, ki bi utemeljevalo tak zaključek oziroma izdajo zavrnilne odločbe. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napravila vsaj preuranjen, če že ne napačen sklep o dejanskem stanju, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj ni jasno oziroma ni v zadostni meri pojasnjeno, v čem oziroma kako se ne bi tožnik podrejal pravnemu redu RS, oziroma, zakaj naj bi bilo tako mogoče sklepati zgolj na podlagi "nasprotujoče izjave tožnika in predložene dokumentacije".

Prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika kot tujca v Sloveniji je bila zavrnjena, ne da bi tožnik imel možnost oporekati zaključkom, na podlagi katerih upravni organ utemeljuje sklep, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in ki jih v svoji obrazložitvi niti ni eksplicitno in konkretno ter določno opredelil.

Izrek

Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Ljubljana št. 214-4291/2013-9 z dne 3. 9. 2013 se odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 285,00 EUR povečane za 22% DDV, v roku 15 dni, šteto od prejema te sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 54. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11 in nadaljnji) z izrekom pod točko 1 zavrnila prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje A.A., roj. ... 12. 1993, sedaj tožniku; z izrekom pod točko 2 je odločila, da stroškov postopka ni bilo.

V obrazložitvi navaja, da je direktor podjetja B. d.o.o. dne 18. 3. 2013 vložil prošnjo s priloženimi listinami za izdajo prvega dovoljenja tožniku za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve in dela v skladu s 37. členom ZTuj-2. Naknadno je še dodatno predložil fotografijo tožnika in overjeno fotokopijo njegovega potnega lista, potrdilo o nekaznovanju s slovenskim prevodom in dokazilo o zavarovanju.

Zaradi dvoma o dejanskem namenu prebivanja tujca in zaradi sistematičnih zlorab dovoljenj za prebivanje ter zagotovitve možnosti, da se tujec seznani z ugotovitvami v postopku in se v skladu s 1. odstavkom 9. člena in 146. členom ZUP pred izdajo odločbe izreče o vseh pravno pomembnih dejstvih in okoliščinah, je po zaprosilu tožene stranke njegovo ustno zaslišanje opravilo Veleposlaništvo Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) v Prištini dne 12. 7. 2013. Tedaj je tožnik izpovedal, da si želi v Slovenijo, ker ima v Novi Gorici vso družino, v Ljubljani pa podjetje, čigar naslova se ni spomnil natančno, pač pa je vedel le hišno številko, in sicer 77. Direktor navedenega podjetja je C.C., ki je zanj ustanovil podjetje, v katerem bosta skupaj s tožnikom edina zaposlena. Navedel je še, da bo v podjetju prokuristka Majda, vendar njenega priimka tožnik ne ve in tudi nje ni še nikoli videl, niti ne ve, kdo je lastnik poslovnih prostorov, kjer je sedež njegovega podjetja. Prav tako ni vedel, kaj pomeni oznaka podjetja d.o.o., niti pri katerem sodišču je njegovo podjetje registrirano. Podjetje nima še poslovnega načrta, tožnik pa prav tako ne ve, kakšen prihodek pričakuje na letni ravni, ker to ni odvisno od njih. Na vprašanje, ali ima osnovna orodja, pa je tožnik odgovoril, da ima vse stroje za proizvodnjo kruha. Vendar pa ne ve imen teh strojev in tudi ne njihove vrednosti. Na vprašanje o času njegovega nastopa dela po pogodbi je tožnik odgovoril, da to v pogodbi ni zapisano, da pa bo začel z delom, ko bo pridobil vizum, ni pa vedel, ali ima po pogodbi odpovedni rok in v kolikšnem trajanju. Nadalje tožena stranka po vpogledu podatkov Poslovnega registra Slovenije (AJPES) ugotavlja, da je bilo navedeno podjetje vpisano v sodni register dne 24. 1. 2013, in sicer na naslovu Č. Ljubljana, ter da je 100 % lastniški delež v lasti tožnika, ki je ustanovitelj podjetja, direktor podjetja je C.C., podjetje pa nima prokurista. Nadalje ugotavlja, da je bilo delovno dovoljenje tožniku izdano dne 6. 3. 2013 za zaposlitev tujca brez kontrole trga dela z najmanj 51 % udeležbo v kapitalu gospodarske družbe, in sicer za obdobje do 5. 3. 2014 za delovno mesto pomožni pek. Na podlagi predložene pogodbe o zaposlitvi še ugotavlja, da je le-ta sklenjena za določen čas od 6. 3. 2013 do 5. 3. 2014 za delovno mesto pomožni pek, z dolžino odpovednega roka 30 dni. Nadalje ugotavlja, da tožnik, ki je sicer 100 % lastnik navedenega podjetja, ne ve, kdaj je bilo ustanovljeno to podjetje in ne ve, od kdaj do kdaj mu velja dovoljenje za delo, niti ne pozna pomena oznake d.o.o., niti vsebine svoje pogodbe o zaposlitvi, niti ne pozna imen svojih strojev, poleg tega pa nima poslovnega načrta in ne ve, kakšen bo prihodek na letni ravni. Glede na nasprotujoče si izjave, predložena dokazila in podatke iz uradnih evidenc obstaja sum, da tujec ne namerava prebivati v RS v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 obravnavano zahtevo zavrne.

V tožbi s priloženimi listinami (tožbeni prilogi A1 - A2), ki jo vlaga po pooblaščenem odvetniku, tožnik uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju, kot tudi bistvene kršitve pravil postopka, češ da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ne izhaja utemeljitev odločitve o zavrnitvi prošnje na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2, ker da ni jasno, v čem oziroma kako se tožnik ne bi podrejal pravnemu redu RS, oziroma naj bi bilo to mogoče sklepati zgolj na podlagi nasprotujoče izjave tožnika in predložene dokumentacije. Tožba podrobneje opisuje potek postopka v obravnavani sporni zadevi. Navaja še, da je v upravnem spisu vsa potrebna dokumentacija, na podlagi katere bi tožnik lahko pridobil prvo dovoljenje za začasno prebivanje, vendar meni, da je tožena stranka napačno sklepala o ugotovljenih dejstvih, ko je sprejela zaključek, da obstaja domneva o tem, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS. S tem pa gre posledično tudi za nepravilno uporabo ZTuj-2, saj taka domneva ne more biti podana zgolj zato, ker je tožnik neveden o podrobnostih ustanovitve in delovanja njegovega podjetja, tožena stranka pa ni obrazložila, kakšno naj bi bilo domnevano ravnanje tožnika, ki bilo v nasprotju s pravnim redom RS. Zgolj navedba, da je zaslišanje tožnika v nasprotju s predloženo listinsko dokumentacijo ne zadošča standardu obrazloženosti upravne odločbe, zato posledično ne utemeljuje uporabe 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZUS-1 (pravilno: ZTuj-2). Ustrezen razlog bi bilo ob upoštevanju določil 3. odstavka 55. člena ZTuj-2 iskati v kazenski evidenci RS, evidenci pravnomočnih sodb oziroma sklepov o prekrških, evidenci o pravnomočnih odločbah o prekrških, podatkih o vloženih pravnomočnih obtožnicah in izdanih nepravnomočnih sodbah ter podatkih iz evidenc, ki jih vodi davčni organ o zapadlih neplačanih obveznostih in o davčnih prekrških, na podlagi česar je mogoče sklepati predvsem na to, če domneva o tem, da tujec ne bo spoštoval pravnega reda RS izhaja iz podatkov navedenih evidenc oziroma listin, ki izkazujejo, da tujec v neki zadevi ni spoštoval predpisov oziroma zakonodaje RS. Tožnik pa je toženi stranki predložil potrdilo o nekaznovanosti iz matične države Kosova s prevodom v slovenski jezik, izdan s strani Sodnega sveta Kosova ter Ministrstva za notranje zadeve Kosova. Iz slednjih pa izhaja domneva, da tožnik v svoji državi živi v skladu z njenim pravnim redom, zato meni, da ni razlogov, ki bi kazali na to, da temu ne bo tako tudi v RS. Navedeno pa zagotovo v večji meri podpira domnevo v tej smeri, kot pa nasprotni, da se tožnik ne bo držal pravnega reda v RS. Iz navedenega razloga tožnik meni, da je tožena stranka napačno uporabila materialni predpis, ko se je sklicevala na navedeni razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za prebivanje. Sicer je toženi stranki pri uporabi omenjenega razloga dana diskrecijska pravica, vendar pa mora tudi v primeru, ko upravni organ odloči po prostem preudarku, predhodno popolno ugotoviti dejansko stanje, prav tako pa je dolžan navesti razloge, iz katerih bo razvidno, da pri odločanju po prostem preudarku ni ravnal samovoljno, ampak v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki mu ga daje zakon, česar pa iz izpodbijane odločbe ni mogoče razbrati. Zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek toženi stranki. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) skupaj z odgovorom na tožbo predložila predmetni upravni spis. V odgovoru na tožbo med drugim navaja, da ne spreminja svoje odločitve, kljub temu, da je tožnik predložil določena dokazila glede zakonsko določenih pogojev za izdajo zaprošenega dovoljenja, ker meni, da obstaja zadržek iz 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Tožena stranka še navaja, da izrecno vztraja pri izdani odločbi ter sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K točki 1: Tožba je utemeljena.

Sodišče mora v upravnem sporu ob upoštevanju določbe 2. odstavka 36. člena ZUS-1 v zvezi z vloženo tožbo ter še nadalje ves čas trajanja postopka po uradni dolžnosti paziti na obstoj procesnih predpostavk, ki so taksativno določene v 1. do 8. alineji 1. odstavka 36. člena ZUS- 1. Sodišče ob predhodnem preizkusu tožbe primarno razišče vprašanje, ali je tožba vložena po upravičeni osebi. Še zlasti to velja, če se je upravni postopek začel, tako kot v obravnavani sporni zadevi, z vlogo stranke, ki je od tožnika različna (pravna) oseba, in sicer za izdajo dovoljenja tujcu za začasno prebivanje v RS. Prav za tak primer gre namreč v obravnavani sporni zadevi, saj je vlogo v upravnem postopku vložil tožnikov delodajalec - pravna oseba B. d.o.o., Ljubljana, kar med strankama ni sporno, prav tako kot tudi ne, da je tožnik 100 % lastnik navedenega podjetja. Glede na navedeno in ob dejstvu, da se izpodbijana odločba v izreku pod točko 1 nanaša poimensko na tožnika ter da je bila izdana na podlagi zahtevka njegovega delodajalca, kar je prav tako razvidno tudi iz izpodbijane odločbe, je sodišče zato štelo, da je tožnikova tožba, ki je vložena po uvodoma imenovanem odvetniku in opremljena z lastnoročno podpisanim odvetniškim pooblastilom tožnika kot fizične osebe za zastopanje v tem upravnem sporu, vložena po upravičeni osebi.

Sodišče je ob predhodnem preizkusu tožbe nadalje ugotavljalo, ali je podana procesna predpostavka iz 1. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, in sicer da odločanje v sporu spada v sodno pristojnost. Pri tem je ugotovilo, da je v obravnavani sporni zadevi, ki se nanaša na izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tujca na zahtevo delodajalca, podana sodna pristojnost upravnega sodišča za odločanje, o čemer se je že izoblikovala obsežna upravno-sodna praksa (npr. I U 1756/2011, I U 1410/2012 z dne 6. 3. 2013, I U 1913/2012, I U 736/2014).

Nadalje je sodišče po vpogledu podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa ugotovilo, da je tožba pravočasno vložena pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka za vložitev tožbe iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila izpodbijana odločba tožnikovemu delodajalcu vročena 5. 9. 2013, medtem ko je bila osebna vročitev izpodbijane odločbe tožniku izkazana dne 12. 10. 2013, tožba pa je bila priporočeno na pošto oddana dne 4. 10. 2014, torej pred iztekom zakonsko določenega tridesetdnevnega roka.

Kar se tiče obstoja procesne predpostavke iz 3. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, to je glede procesne legitimacije tožeče stranke, je sodišče ugotovilo, da je ta procesna predpostavka izkazana že s tem, da je predmet odločanja v sporni upravni zadevi zahtevek za izdajo dovoljenja tožniku za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji na podlagi prošnje njegovega delodajalca na podlagi določil ZTuj-2. Prav tako je že iz podatkov v tožbi in tožbi priloženih listin (tožbena priloga A2) razvidno, da je podana procesna predpostavka iz 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da gre pri izpodbijanem aktu, kot je predhodno povzet v pod točko 1. in 2 te sodbe in sklepa, za dokončni upravni akt, ki ustreza definiciji upravnega akta iz 2. odstavka 2. člena ZUS-1, torej gre za akt, ki ga je dopustno izpodbijati v upravnem sporu, saj je tako iz njegove oblike in vsebine razvidno, da gre za upravno odločbo, s katero je bilo v upravnem postopku odločeno o zahtevi tožnikovega delodajalca za izdajo zaprošenega dovoljenja tujcu za začasno prebivanje.

Nadalje je že iz vsebine izreka izpodbijane odločbe (tožbena priloga A2) razvidno, da sta v konkretnem primeru podani tudi procesni predpostavki iz 5. in 6. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1. Že iz samega izreka izpodbijane odločbe pod točko 1 je namreč očitno, da ne gre za upravni akt, ki za tožnika ne bi imel nobenih posledic ali pa bi bile te posledice zanemarljive (5. točka), saj gre pri zaprošenem dovoljenju za nujen pogoj, da delavec, sedaj tožnik, sploh lahko opravlja delo za delodajalca. Slednje brez dvoma onemogoča zaključek, da bi izpodbijani upravni akt očitno ne posegal v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno na zakon oprto osebno korist (6. točka).

Prav tako v obravnavani zadevi ni izostala procesna predpostavka iz 7. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, da bi zoper izpodbijani prvostopni upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, ne bila vložena pritožba, saj gre za izjemen primer upravnega odločanja po določbah ZTuj-2, glede katerega je že sam zakonodajalec izključil pritožbo ter s tem implicitno upoštevaje 157. člen Ustave direktno dopustil upravni spor (4. odstavek 64. člen ZTuj-1 oziroma 3. odstavek 87. člena ZTuj-2).

Kar zadeva obstoj procesne predpostavke iz 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 se je sodišče na podlagi vpogleda podatkov sodnega vpisnika tožb, ki ga uradoma vodi Upravno sodišče v skladu z določili Sodnega reda, prepričalo, da o isti zadevi v upravnem sporu še ni bilo izdane pravnomočne sodbe, tako da je v konkretnem primeru izpolnjena tudi ta procesna predpostavka.

Po tem, ko je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da so kumulativno podani vsi formalni pogoji za meritorno odločanje o tožbi oziroma taksativno določene procesne predpostavke iz 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1, je sodišče prešlo na njeno vsebinsko obravnavanje.

V konkretnem primeru je predmet spora uvodoma navedena odločba, s katero je tožena stranka odločila o prošnji prve tožeče stranke kot delodajalca za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela tako, da je zahtevo tožnikovega delodajalca zavrnila na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 v povezavi s 1. odstavkom 37. člena ZTuj-2. Kar zadeva tožbeni očitek o protislovni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane odločbe v tolikšni meri, ki utemeljuje tožbeni ugovor absolutne bistvene kršitve pravil postopka, se sodišče strinja s tožnikom. Obrazložitev izpodbijane odločbe, kot je predhodno povzeta, zlasti v delu, ki se glasi: „Zaradi suma o sistematičnih zlorabah tujcev pri pridobivanju dovoljenj je upravni organ odločil, da se prošnja prosilca za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji na podlagi 5. alineje 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 zavrne“ je tudi po presoji sodišča v tolikšni meri nepopolna oziroma nejasna, da je onemogočen njen preizkus v pogledu pravne pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa v tej sporni zadevi, kar je že samo po sebi razlog, ki ga je zakonodajalec definiral kot bistveno kršitev pravil upravnega postopka z določbo 7. točke 2. odstavka 237. člena ZUP, s katero je za bistveno kršitev pravil upravnega postopka med drugim določil, če se odločbe ne da preizkusiti. S to pravno normo je torej uzakonil zahtevo, da mora biti brezhibna tudi sama upravna odločba in ne le postopek pred njeno izdajo ter da mora vsebovati, poleg pravilne pravne podlage odločitve, tudi obrazložitev, ki je skladna z zahtevami zakonodajalca, predpisanimi z določili 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.

Po določilih 1. do 6. točke 1. odstavka 214. člena ZUP mora obrazložitev obsegati razložitev zahtevkov strank in njihovih navedb o dejstvih (točka 1), ugotovljeno dejansko stanje (glede pravno relevantnih dejstev) in dokaze, na katero je to oprto (točka 2), razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov (točka 3), navedbo glede predpisov, na katere se opira odločba (točka 4), razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (točka 5) in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (točka 6). Naštetim zahtevam pa po oceni sodišča v konkretnem primeru ni bilo zadoščeno, na kar utemeljeno opozarja tudi tožnik. Glede na navedeni zadržek za izdajo zaprošenega dovoljenja iz 5. točke 1. odstavka 55. člena ZTuj-2 namreč v izpodbijani odločbi ni logično prepričljivo navedeno odločilno dejansko stanje, ki bi utemeljevalo tak zaključek oziroma izdajo zavrnilne odločbe. Sodišče torej lahko sledi tožbenemu očitku, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi napravila vsaj preuranjen, če že ne napačen sklep o dejanskem stanju, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj ni jasno oziroma ni v zadostni meri pojasnjeno, v čem oziroma kako se ne bi tožnik podrejal pravnemu redu RS, oziroma, zakaj naj bi bilo tako mogoče sklepati zgolj na podlagi „nasprotujoče izjave tožnika in predložene dokumentacije“. V kolikor tožnik (ki je po podatkih spisa po poklicu pomožni pek in mlada, življenjsko neizkušena oseba v starosti 21 let) ni vedel natančnih podrobnosti o samem podjetju, pa zgolj zaradi tega (še) ni mogoče zaključiti, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS, še zlasti, ker bo njegovo bivanje temeljilo na delu pomožnega peka v podjetju, ki je v njegovi 100% lasti in je bilo ustanovljeno ter bo upravljano s pomočjo postavljenega direktorja. Tudi tožnikovo nepoznavanje podrobnosti o gospodarsko pravnem statusu in o ustanovitvi njegovega podjetja, ki pa je nenazadnje bilo - kot poudarja v tožbi - zakonito in pravilno ustanovljeno, same po sebi še ne dajejo podlage za zaključek, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS, saj gre za presplošno in premalo obrazloženo navedbo. To še zlasti velja ob upoštevanju med strankama nespornega dejstva, da ima tožnik za poklic pomožni pek veljavno delovno dovoljenje, ki mu ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje ter da je tudi pogodbo o zaposlitvi sklenil za zaposlitev na delovnem mestu pomožnega peka, ne pa direktorja ali prokurista v navedeni gospodarski družbi, ki sta odgovorna za zakonitost njenega poslovanja. Iz navedenega razloga se sodišče strinja s tožnikom, da bi bilo v tem primeru za pravilno in zakonito odločitev potrebno ugotoviti še druga pravno relevantna dejstva (kot na primer morebitno predhodno kaznovanost, spoštovanje pravnega reda matične države, podatke o morebitnih storjenih prekrških in druge podobne okoliščine), ki bi nudile podlago za zaključek, da pri tožniku obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS po 5. alineji 1. odstavka 55. člena ZTuj-2. Nadalje iz podatkov upravnega spisa tudi izhaja, da tožniku dejstva, ki bi narekovala takšen zaključek, ki ga je sprejela tožena stranka, na ustnem zaslišanju pred Veleposlaništvom RS na Kosovu niso bila predočena pred izdajo izpodbijane odločbe v tem smislu, da bi naj narekovala izdajo zavrnilne odločbe. Prošnja za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje tožnika kot tujca v Sloveniji pa je tako bila torej zavrnjena, ne da bi tožnik imel možnost oporekati zaključkom, na podlagi katerih upravni organ utemeljuje sklep, da predstavljajo razlog za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu RS in ki jih v svoji obrazložitvi niti ni eksplicitno in konkretno ter določno opredelil. To pa po presoji sodišča tudi pomeni, da tožniku v postopku pred izdajo odločbe tudi ni bila dana učinkovita možnost, da se izjavi o vseh tistih okoliščinah in dejstvih, ki utegnejo vplivati na zavrnilno odločitev o stvari v skladu z določili 9. in 146. člena ZUP, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. S tem je podan tudi razlog iz 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS, da sodišče odpravi izpodbijani upravni akt in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek, v katerem bo moral upravni organ v roku iz 4. odstavka 64. člena ZUS-1 tožnika (po pooblaščenem odvetniku) seznaniti z vsemi zbranimi dokazi ter z vsemi za odločitev pravno pomembnimi dejstvi in okoliščinami ter mu dati s tem učinkovito možnost, da se o njih izjavi, preden bo o stvari ponovno odločil. K točki 2: O stroškovnem zahtevku tožnika je sodišče odločilo na podlagi 3. odstavka 25. člena ZUS-1. Po tej določbi sodišče, če tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek ali ugotovi zgolj nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, tožniku prisodi tudi pavšalni znesek povračila stroškov glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov postopka tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Ta v 3. odstavku 3. člena določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Ta znesek se ustrezno poveča za 22% DDV.