Jedro

Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela. Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih treba upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur, slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 279,99 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 15. 12. 2022 nezakonita in se razveljavi (I. točka izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z dnem 28. 2. 2023 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici plača znesek 3.674,55 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 1.077,06 EUR, ter da je tožena stranka zavezanka za plačilo sodne takse (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da tožnica v tožbenih trditvah ni utemeljila temelja tožbenega zahtevka. Izpostavlja, da je osnovna dejavnost tožene stranke trgovina s kmetijskimi potrebščinami. Gre za dejavnost, ki je izrazito sezonskega značaja, zato ni mogoče slediti ugotovitvam sodišča prve stopnje, da gre za kratka sezonska nihanja. Večja potreba po zaposlenih je od pomladi do jeseni, v zimskem času pa se potreba zmanjša. To je veljalo tudi za leto 2022. Ker tožena stranka znotraj svoje organizacije ni našla drugega ustreznega delovnega mesta za tožnico, ji je utemeljeno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Pred odpovedjo je izvedla reorganizacijo poslovanja z zmanjšanjem števila delavcev. Tožnica ni zatrjevala, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi ekonomsko-organizacijskih razlogov, temveč le, da ji je bila odpoved podana zaradi nesoglasij z direktorico, kar pa dokazni postopek ni pokazal. Tožena stranka je utemeljila, da je prišlo do odpovedi na osnovi reorganizacije poslovanja z zmanjšanjem števila prodajalcev, kar je potrdila tudi zaslišana direktorica. Z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta je prenesla naloge tožnice na druga dva zaposlena prodajalca. Ukinitev delovnega mesta je utemeljen organizacijski razlog. Zakonita zastopnica je razjasnila tudi zgodbo glede zaposlitve študentov, ki je sodišče ne more interpretirati drugače, kot jo navaja delodajalec. Direktorica nikoli ni bila v konfliktu z zaposlenimi v družbi, kar izhaja iz njene izpovedi. Sodišče se do njene izpovedi ni opredelilo. V letu 2021 je tožena stranka zaključila poslovanje z negativnim izidom, v letu 2022 pa je sicer poslovala pozitivno. V letu 2022 so sicer prihodki višji, vendar je to posledica rasti cen kmetijskega repromateriala in ne povečane prodaje. Je pa zaradi slabega poslovanja toženka že od leta 2017 dalje izvajala reorganizacijo poslovanja, kar velja tudi za zaposlovanje delavcev, saj je tožnico predhodno zaposlovala le za določen čas. Ob odločitvi o zmanjšanju števila zaposlenih je izdelala tudi merila za ugotavljanje presežnih delavcev in na podlagi teh kriterijev podala odpoved tožnici. Tožnica ni upravičena do zneska 3.674,55 EUR. Nepravilna je tudi odločitev o stroških postopka, saj ne drži, da tožnica ni uspela zgolj s sorazmerno majhnim delom zahtevka, poleg tega je sodišče tožnici neutemeljeno priznalo stroške za sestavo 1. in 2. pripravljalne vloge. Tožnica je šele na obravnavi dne 23. 3. 2023 oblikovala končni tožbeni zahtevek. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke ter do vseh izvedenih dokazov, neposredno ali posredno, to velja tudi za izpoved zakonite zastopnice. Jasno in prepričljivo je obrazložilo, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved iz poslovnega razloga nezakonita. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge za ugoditev tožbenemu zahtevku. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, tako da pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter zavzetim materialnopravnim stališčem.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki jo je toženka podala tožnici dne 15. 12. 2022 na podlagi 1. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1). Tožena stranka je menila, da je odpovedni razlog podan. Odpoved je utemeljevala z ekonomskim razlogom, in sicer je v odpovedi navedla, da izvaja prodajo kmetijskega repromateriala, ki je izrazito sezonskega značaja, kar pomeni, da se ji v času zimske sezone zaradi zmanjšanega obsega poslovanja, zmanjša tudi potreba po delavcih. Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice ugodilo. Ugotovilo je, da je odpoved nezakonita, ker ni podan poslovni razlog (ekonomski razlog), posledično je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z datumom, ko je tožnica pri drugem delodajalcu sklenila novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnici je dosodilo znesek denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini treh njenih povprečnih plač oziroma v bruto znesku 3.674,55 EUR.

7. Po prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 je poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če pride do prenehanja potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Po drugem odstavku 89. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

8. Neutemeljena je pritožbena navedba, da tožnica ni utemeljila tožbenega zahtevka, ter da ni zatrjevala, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala zaradi ekonomskih razlogov. Tožnica je ustrezne navedbe, s katerimi je izpodbijala predmetno odpoved, podala že v tožbi. Med drugim je v tožbi in nadalje navedla, da ne držijo razlogi, ki jih toženka navaja v odpovedi, da ne drži, da ne obstaja več potreba po njenem delu, ter da meni, da je odpoved posledica nesoglasja med njo in direktorico. Pojasnila je, da so potrebe po njenem delu ves čas trajne in niso prenehale, saj jo je toženka vsako leto zaposlila za 9 oz. 10 mesecev1, pri čemer pa je delala pri njej tudi v času, ko je bila "na borzi" (kar toženka ni prerekala), namesto nje pa je nato toženka po prenehanju delovnega razmerja z njo takoj zaposlila dva študenta, ki sta opravljala enako delo, kot tožnica in ju je plačevala celo več, kot tožnico2. Navedla je, da so bila sezonska nihanja minimalna in bi jih toženka lahko reševala na način, da bi v nizki sezoni omogočala koriščenje presežnih ur ali dopustov. V zvezi s temi navedbami je predlagala tudi izvedbo dokazov. Tožnica je torej upravičenje, ki ga je uveljavljala s tožbo, podkrepila z ustreznimi dejstvi in dokazi. Izvedeni dokazni postopek pa je navedbe tožnice v bistvenem potrdil. 9. Upad prometa je lahko eden od upravičenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar le, če ga je mogoče opredeliti za utemeljenega in takega, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1). Zaradi sprememb v poslovanju mora priti do trajnega in ne zgolj začasnega prenehanja potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga namenjen institut čakanja na delo (138. člen ZDR-1). Krajša sezonska nihanja še ne opravičujejo trajne (ne)potrebnosti določenega dela.3 Pri tem je namreč v tovrstnih dejavnostih potrebno upoštevati, da v t.i. "visoki sezoni" zaradi povečanega prometa lahko prihaja do povečanega obsega dela in viška ur (kar je iz navedb tožnice tudi sicer izhajalo in česar toženka ni prerekala), slednje pa se nato lahko pokoristijo v "nizki sezoni", ko je prometa manj. Upoštevaje sodno prakso4 in tudi Priporočilo št. 166 k Konvenciji MOD št. 158, je odpoved pogodbe o zaposlitvi skrajni ukrep delodajalca tudi v primeru sicer obstoječega poslovnega razloga. Če namesto odpovedi pogodbe o zaposlitvi obstajajo druge ustrezne možnosti brez škode za učinkovito delovanje delodajalca (kot je ustrezna organizacija dela - npr. koriščenje viška ur v nizki sezoni), ni mogoče ugotoviti utemeljenega poslovnega razloga, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

10. Sodišče prve stopnje je pri presoji vsekakor upoštevalo, da tožena stranka opravlja dejavnost, v kateri prihaja do sezonskih nihanj prodaje oziroma prometa, ter da je slednja običajno slabša v zimskem obdobju, to je od novembra do februarja. Kljub temu pa je na podlagi podatkov o realizaciji tožene stranke v letu 2022, v katerem je slednja (v primerjavi s predhodnim letom) poslovala z dobičkom, nadalje dejstva, da je toženka kljub slabšim finančnim rezultatom v zimskem času tudi v preteklih letih v začetku leta 2022 s tožnico sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter na podlagi ugotovitve, da je tožena stranka že dan po tem, ko je tožnici prenehala pogodba o zaposlitvi, za opravljanje večjega dela opravil, ki jih je predhodno izvajala tožnica, angažirala dva študenta5, pravilno zaključilo, da sezonsko nihanje oziroma padec prodaje v zimskem času v konkretnem primeru ni bil takšne narave, da bi utemeljil trajno prenehanje potreb po delu tožnice. Ob navedenem je zato pravilen tudi nadaljni zaključek, da tožena stranka ni dokazala, da za njeno učinkovito delovanje milejši ukrep ni bil mogoč. Toženka v postopku namreč ni podala navedb6, zakaj tožnici v zimskem času namesto odpovedi ni mogla npr. omogočiti koriščenja viška ur (o katerih je tožnica tudi izpovedala na naroku) in dopusta.

11. Nebistvena je pritožbena navedba, da je višji prihodek v letu 2022 pripisati posledici rasti cen kmetijskega repromateriala in ne povečanju prodaje. Presoja sodišča prve stopnje namreč ne temelji na ugotovitvi o višjem prihodku, temveč na ugotovitvi o tem, da je toženka v letu 2022 poslovala z dobičkom7, česar pa toženka ne prereka.

12. Nerelevantne so pritožbene navedbe o ukinitvi tožničinega delovnega mesta in prenosu njenih nalog na druga dva zaposlena prodajalca, ter s tem v zvezi izpostavljanje dejstva, da je tudi ukinitev delovnega mesta utemeljen (organizacijski) poslovni razlog. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi delodajalca vezano na dejansko obrazložitev odpovednega razloga, na katerega se v odpovedi sklicuje sam delodajalec. Slednji pa je v odpovedi navajal zgolj ekonomski razlog (zmanjšanje obsega poslovanja izključno v času zimske sezone), ne pa tudi organizacijskega razloga. Iz odpovedi namreč izhaja, da toženka dela tožnice zaradi padca prodaje v zimski sezoni sploh ne potrebuje (ekonomski razlog), v postopku pa je toženka skušala smiselno dokazati, da to delo sicer potrebuje, vendar zaradi splošnega zmanjšanega obsega poslovanja v zadnjih letih (česar prav tako v odpovedi, v kateri se je omejila zgolj na upad prometa v zimskem času, ni navajala) v manjšem obsegu, zaradi česar ga je prerazporedila na druga dva delavca (ekonomsko-organizacijski razlog). Delodajalec v sodnem postopku ne more razširjati dejansko opredeljenih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi oziroma navajati in uveljavljati drugih ali dodatnih razlogov, ki naj utemeljijo odpoved pogodbe o zaposlitvi (prim. sklep VS RS opr. št. VIII Ips 245/2012 z dne 2. 4. 2013). Da tudi sicer ne držijo pritožbene navedbe, da je toženka prerazporedila tožničine delovne naloge na druga dva zaposlena prodajalca, pa izhaja tudi iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženka glavnino delovnih nalog tožnice prenesla na novo angažirana študenta.

13. Kaj konkretno sodišče prve stopnje ni upoštevalo glede izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke, toženka na pojasni. Gre za votlo pritožbeno navedbo, na katero ni mogoče podati odgovora. Je pa iz vsebine obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o tem, da sta študenta prevzela glavnino del tožnice, oprlo na vsebino objavljenega oglasa za delo, ki ga je primerjalo z opisom del in nalog tožnice, in da torej v tem delu ni sledilo izpovedi zakonite zastopnice tožene stranke, da študenta nista opravljala del, ki jih je predhodno opravljala tožnica. Na tej podlagi je nato pravilno presodilo, da je imela tožena stranka dejansko stalno potrebo po delu, ki ga je opravljala tožnica, ta potreba pa tudi v času odpovedi ni prenehala. Posledično pa je pravilen tudi zaključek, da ugotovljena dejstva kažejo na zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

14. Ker toženka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, so nebistvene tudi njene pritožbene navedbe o tem, da je v zvezi z ugotavljanjem presežnega delavca uporabila objektivne kriterije oziroma merila.

15. Pritožbena navedba, da tožnica ni upravičena do zneska 3.674,55 EUR denarnega povračila na podlagi 118. člena ZDR-1 je prav tako neobrazložena. Pritožbeno sodišče je odločitev v tem delu preizkusilo glede pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri upoštevalo kriterije, kot jih določa 118. člen ZDR-1, odmera višine denarnega povračila pa je tudi skladna s podobnimi primeri iz sodne prakse.8

16. Pravilna pa je tudi odmera stroškov postopka. Denarno povračilo zaradi sodne razveze, kot nadomestilo za reintegracijo, je pravica, ki je neločljivo povezana s prenehanjem delovnega razmerja. Stroški v zvezi s tem delom zahtevka se tako ne odmerjajo posebej. V sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja, delodajalec sam krije svoje stroške, ne glede na izid postopka (41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih- ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), delavcu pa je dolžan v primeru upeha z zahtevkom, s katerim odpoved izpodbija, v celoti povrniti stroške postopka, ne glede na to, če z delom zahtevka za odmero denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 ne uspe. V teh sporih delavec lahko tudi spremeni tožbo glede zahtevka do konca glavne obravnave in to brez privolitve tožene stranke, zato za odmero stroškov (ob siceršnji potrebnosti prve in druge pripravljalne vloge tožnice) ni pomembno, kdaj je tožnica dokončno oblikovala zahtevek.

17. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Tožena stranka je skladno z načelom uspeha v postopku (154. člen ZPP) tožnici dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v skupnem znesku 279,99 EUR (375 točk za sestavo odgovora na pritožbo, 2 % materialni stroški, 22 % DDV).

1 Čas zaposlitve tožnice za določen čas od leta 2017- 2021, ni bil sporen. 2 Tudi zatrjevanega dejstva, da je toženka študente plačevala več, kot tožnico, toženka ni prerekala. 3 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ip 233/2016. 4 Primerjaj VSRS opr. št. VIII Ips 82/2017. 5 Da okoliščina, v kateri delodajalec glavnino delovnih nalog, ki jih je opravljal zaposleni delavec, nadomesti z delom študentov, kot v konkretnem primeru, pri presoji nikakor ni nepomembna, smiselno izhaja tudi iz sodbe VSRS, opr. št. VIII Ipd 82/2017. 6 Izpoved zakonite zastopnice pa manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti. 7 Dobiček je razlika med prihodki in stroški. 8 Primerjaj VSRS, opr. št. VIII Ips 217/2014.