Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku 1.500.000,00 SIT in mu povrniti pravdne stroške v znesku 233.273,00 SIT, vse z zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da se je tožnik dne 8.1.1997 poškodoval v prometni nesreči. Udaril se je v ledveno hrbtenico in desni kolk. Zdravil se je doma. V bolniškem staležu je bil do 28.2.1997, nato pa je delal s polovičnim delovnim časom še do 30.4.1997. Pretrpel je telesne bolečine in neprijetnosti ob zdravniških pregledih, preiskavah in pri fizikalni terapiji. Za pretrpljene in bodoče telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti mu je prisodilo odškodnino v znesku 1.500.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo prve stopnje tako, da je znižalo odškodnino na 700.000,00 SIT in pravdne stroške na 151.710,00 SIT. Pri tem je upoštevalo tiste tožnikove bolečine in težave, ki so po ugotovitvi izvedenca v zvezi s poškodbami v posledici obravnavane prometne nesreče, ne pa tudi drugih, ki jih navaja tožnik in ki imajo drug vzrok.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu v znesku 1.300.000,00 SIT, uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo, tako da prisodi tožniku še 1.300.000,00 SIT s pripadki. Navaja, da so bile poškodbe močno boleče. Povzema podatke o trajanju zdravljenja in bolniškem staležu ter o bolečinskih obdobjih. Opisuje tudi druge neprijetnosti, med katerimi posebej poudarja škodljivost rentgenskega slikanja. Zdravila proti bolečinam mu škodijo za želodec. Meni, da je bil neutemeljeno zavrnjen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pri tem navaja, da se sodišče ne bi smelo opreti na mnenje izvedenca dr. M. K., ki ugotavlja, da poškodbe tožniku niso zapustile trajnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Iz vsebine tega izvedenskega mnenja in iz tožnikove izpovedbe namreč izhaja drugače. Tožnik ne more več enako kot pred poškodbo opravljati svojega poklicnega dela ključavničarja in tudi ne težjih fizičnih del na kmetiji svojih staršev. Ker ne more hitro hoditi in teči, ne more igrati nogometa in košarke, zaradi česar psihično trpi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili dejansko stanje na podlagi izvedenskega mnenja dr. M. K. z dne 3.10.1997 in dopolnitve z dne 23.10.1999, na podlagi medicinske dokumentacije in tožnikove izpovedbe. Na podlagi teh dokazov je ugotovljeno, da se je tožnik poškodoval v prometni nesreči dne 8.1.1997. Diagnoza poškodb je udarnina ledvene hrbtenice in desnega kolka. Po ugotovitvi izvedenca gre za lažji poškodbi, ki nista zapustili trajnih funkcionalnih posledic in zmanjšanja življenjskih aktivnosti. To ugotovitev je izvedenec izrecno potrdil v dopolnitvi izvedenskega mnenja, potem ko je tožnik navajal nove težave in prikazoval svojo prizadetost in zmanjšano sposobnost za težja dela in šport. Pri tem je ugotovil, da nekatere tožnikove zdravstvene težave niso v nobeni zvezi s poškodbo iz prometne nesreče. To izvedensko mnenje sta sodišči prve in druge stopnje dokazno ocenili in ga sprejeli. Ugotovili sta, da se tožniku zaradi posledic nesreče ni zmanjšala življenjska aktivnost. Drugačne revizijske trditve so po vsebini izpodbijanje dokazne ocene in zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja od tistega, ki je obema sodiščema služilo kot podlaga za odločanje. Na podlagi takih dejanskih ugotovitev je bil materialnopravno pravilno zavrnjen zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 800.000,00 SIT (200. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ko tožnik to izpodbija, uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato revizijsko sodišče teh revizijskih navedb ni moglo upoštevati.

Obseg pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin je natančno ugotovljen na podlagi izvedenskega mnenja in tožnikove izpovedi. Tožnik je utrpel sicer lahke, vendar precej boleče poškodbe. Neprestane hude bolečine so trajale en dan, občasne pa še tri dni, zmerne en teden in občasne zmerne en mesec, nato pa še občasne in pojemajoče lažje bolečine dva meseca. Bolečine se občasno še pojavljajo. Od nevšečnosti med zdravljenjem so pomembne desetkratna fizikalna terapija, sedemkratno rentgensko slikanje, EMG preiskava in nekaj zdravniških pregledov. Odškodnina v znesku 700.000,00 SIT, ki jo je priznalo tožniku iz tega naslova pritožbeno sodišče, je skladna z merili po 200. in 203. členu ZOR in je v mejah, ki jih je začrtala sodna praksa. Ta odškodnina je v primerjavi z odškodninami za mnogo hujše poškodbe vsekakor zadosti visoka. Bistveno je, da so bile hude bolečine, ki poškodovanca najbolj prizadenejo, sorazmerno kratkotrajne. Zadosti pa so upoštevane tudi zmerne in lažje bolečine ter ostale ugotovljene nevšečnosti. Pri presoji obravnavane odškodnine je vsekakor treba upoštevati primerjavo s podatki iz evidentirane sodne prakse in s tem ohraniti sorazmerje med težjimi in lažjimi primeri. Tožnikove poškodbe so lažje in temu ustrezna, z upoštevanjem vseh ugotovljenih okoliščin, je prisojena odškodnina.

Glede na navedeno uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožeče stranke kot neutemeljeno (378. člen ZPP).