Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ob odločanju o zahtevku na izpraznitev spornega poslovnega prostora treba izhajati iz obligacijskega razmerja, ki ga ureja pogodba o leasingu nepremičnine št. 30024, sklenjena med pravdnima strankama. Vprašanje lastništva tožeče stranke ob takšnem izhodišču ni ugovor, ki bi ga bilo moč upoštevati v prid toženi stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim delom sodbe vzdržalo v veljavi nalog za izpraznitev poslovnih prostorov, ki ga je izdalo dne ... pod opr. št. .... Tako je odločilo, ker je presodilo, da je tožena stranka utemeljeno odstopila od pogodbe o leasingu in da ima zato izpraznitveni zahtevek. Proti temu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. V pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je ob odločanju o zahtevku na izpraznitev spornega poslovnega prostora treba izhajati iz obligacijskega razmerja, ki ga ureja pogodba o leasingu nepremičnine št. 30024, sklenjena med pravdnima strankama (priloga A 5, prim. 1. odst. 148. čl. in 124. čl. ZOR). Tožena stranka je sporni poslovni prostor uporabljala na podlagi te pogodbe, ne pa morda na podlagi kakšne druge pogodbe ali drugega pravnega naslova. Podlaga izpraznitvenemu zahtevku je določilo 2. odst. 19. čl. omenjene pogodbe. Če je sodišče prve stopnje glede postopka izpraznitve in utemeljenosti zahtevka upoštevalo še ZPSPP, to na drugačno presojo ne more vplivati. Zato uvrstitev sporne pogodbe o leasingu nepremičnine, med tipe pogodb, urejene v ZOR in v ZPSPP, niti ni potrebna. Vprašanje lastništva tožeče stranke ob takšnem izhodišču ni ugovor, ki bi ga bilo moč upoštevati v prid toženi stranki. Tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ne nastopa kot lastnica spornih poslovnih prostorov. Svojega izpraznitvenega zahtevka ne utemeljuje na lastninski tožbi. Zato ji lastništva tudi ni treba dokazovati. Vprašanje, kakšna bi bila usoda 31. čl. pogodbe o leasingu nepremičnine, če tožeča stranka ni lastnica sporne nepremičnine, pa je zgolj hipotetično. Sporna pogodba o leasingu je bila razdrta, predno je nastopila obveznost tožeče stranke po tem pogodbenem določilu. Za toženo stranko sporno lastništvo poslovnih prostorov bi se tako lahko izpostavilo, če bi lastnik proti tožeči stranki uveljavljal vindikacijsko tožbo in če slednja ne bi proti njemu uspela z ugovorom prodane in izročene nepremičnine (v teoriji imenovan execptio rei venditae et traditae). Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Prvostopenjsko sodišče je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo postopkovnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).