Jedro

Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče, izhaja, da naj bi osumljenec že takoj po storitvi kaznivega dejanja prikril svoje prebivališče oziroma postal nedostopen za državne organe, zato je utemeljeno sklepati, da bi osumljenec na podoben način ravnal tudi v prihodnje.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1.

Dežurna preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Kpd 46659/2012 z dne 14. 10. 2012 zoper osumljenega I. K. odredila pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in vplivanja na priče po 1. in 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zaradi utemeljenega suma, da je storil kazniva dejanja velike tatvine po 3. in 1. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1 in ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1. Senat Okrožnega sodišča v Krškem je s sklepom I Ks 46659/2012 z dne 16. 10. 2012 pritožbi osumljenčevega zagovornika delno ugodil in zoper osumljenega K. odpravil pripor iz pripornega razloga vplivanja na priče po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, v preostalem pa je pritožbo zavrnil. 2.

Zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti osumljenčev zagovornik ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in osumljenca izpusti na prostost. 3.

Vrhovna državna tožilka je v odgovoru, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, zahtevo ocenila kot neutemeljeno ter predlagala njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče v obrazložitvi sklepa povzelo vsebino zbranih dokazov ter presodilo, da je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil vsa tri očitana mu kazniva dejanja. S tem, ko zahteva z lastno dokazno presojo izpodbija utemeljenost suma, pa uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na ugotovljene okoliščine je, po oceni vrhovne države tožilke, sodišče tudi utemeljeno zaključilo, da obstaja nevarnost, da bo osumljenec na prostosti pobegnil in se tako izognil kazenskemu postopku.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen osumljencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Zagovornik v zahtevi navaja, da ni izkazano, da bi osumljeni hotel sodelovati pri izvršitvi kaznivega dejanja ter da bi se zavedal posledic svojega ravnanja in prepovedanosti posledice. Navaja, da je bil osumljenec prepričan, da ne stori kaznivega dejanja, če zastavi svoj osebni račun ter da se je to njegovo prepričanje potrdilo, ko je bančni uslužbenec sprejel pogodbo kot pravno veljavno. Po oceni zagovornika zato utemeljen sum ni podan, sodišču pa očita kršitev kazenskega zakona glede presoje, ali so v ravnanju osumljenca podani vsi zakonski znaki očitanih mu dejanj.

6.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa povzelo zbrane dokaze ter argumentirano zaključilo, da je osumljenec z verjetnostjo na ravni utemeljenega suma izpolnil vse zakonske znake očitanih mu kaznivih dejanj. S tem, ko vlagatelj zahteve navaja, da osumljenec ni ravnal naklepno ter da se ni zavedal prepovedanosti svojega ravnanja, pa izpodbija dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

7.

Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je sodišče prve stopnje nepravilno sklepalo na obstoj osumljenčeve begosumnosti. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da se je osumljeni že pred dvigom denarja dne 14. 9. 2012 pripravljal, da bo odšel na morje, če bo prejel denar. V ta namen naj bi si pripravil športno torbo in jo pustil v kletnih prostorih, po dvigu denarja pa naj bi odšel po torbo, se čez vikend zadrževal pri prijateljici, nato pa odšel v Izolo, kjer naj bi si poiskal stanovanje. Sodišče prve stopnje prav tako ugotavlja, da osumljenec o svojem odhodu ni obvestil nikogar od domačih in se jim tudi ni javil, da je svoja mobilna telefona izklopil in si kupil nov telefon, s katerim je le dvakrat poklical prijateljico, ter da je dan ali dva pred svojim odhodom na mater prepisal internet. V stanovanju v Izoli naj bi osumljenec bival mesec dni oziroma do prijetja, v tem času pa naj bi se enkrat vrnil v Ljubljano na razstavo Odkrita telesa. Glede na navedene okoliščine ter upoštevaje težo kaznivega dejanja in predpisano kazen, je sodišče napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo osumljenec v primeru izpustitve na prostost pobegnil in se s tem izognil kazenskemu postopku. Vrhovno sodišče ne more slediti navedbam zagovornika, da je osumljenec preprost človek, s kupom psihičnih težav ter da je bolan in hudo zasvojen z alkoholom, zaradi česar ni sposoben, da bi razmišljal o pobegu. Iz dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče, namreč izhaja, da naj bi osumljenec že takoj po storitvi kaznivega dejanja prikril svoje prebivališče oziroma postal nedostopen za državne organe, zato je utemeljeno sklepati, da bi osumljenec na podoben način ravnal tudi v prihodnje.

C.

8. Ker kršitve, na katere se sklicuje osumljenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, jo je Vrhovno sodišče, na podlagi 425. člena ZKP, zavrnilo.

9. Če bo za osumljenca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.