Jedro

„Občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu“ (v konkretnem primeru občutek ponižanosti in ogroženosti) predstavlja zakonski znak, ki ga v izreku odločbe o prekršku ali kratkem opisu dejanskega stanja ni mogoče oziroma ni smiselno konkretizirati z dejstvi, saj je dovolj določno opredeljen v zakonu.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Sevnica je dne 19. 5. 2015 zoper storilko J. K. izdal plačilni nalog št. 0000111728070 zaradi prekrška po prvem odstavku 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Storilki je na podlagi navedenega zakonskega določila izrekel globo v višini 250,38 EUR. Okrajno sodišče v Sevnici je zahtevo za sodno varstvo storilkinega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka zaradi kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Vrhovna državna tožilka navaja, da dejanje, očitano storilki, nima zakonskih znakov prekrška po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in postopek o prekršku zoper storilko ustavi.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo storilki in njenemu zagovorniku, ki v izjavi z dne 26. 8. 2016 pritrjuje navedbam zahteve.

B.

4. Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev materialnih določb predpisa, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena ZP-1, ko navaja, da v izreku odločbe o prekršku ni konkretiziran eden izmed zakonskih znakov obravnavanega prekrška, to je občutek ponižanosti in ogroženosti.

5. Prekršek po prvem odstavku 6. člena ZJRM-1 stori, kdor izziva ali koga spodbuja k pretepu ali se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje in s takšnim vedenjem pri njem povzroči občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu. Za obstoj prekrška je tako treba ugotoviti, da kršitelj drugega izziva, spodbuja k pretepu, se vede na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv ali podoben način ali koga zasleduje, pri drugem pa mora nastati posledica takega kršiteljevega ravnanja in sicer je potrebno ugotoviti, da je kršitelj pri drugem vzbudil občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu.

6. V obravnavanem primeru je policist storilki, ki je bila navzoča na kraju prekrška, vročil plačilni nalog. Ob vročitvi plačilnega naloga je policist kršiteljici ustno predstavil storjeni prekršek in dokaze, kar je zaznamoval na plačilnem nalogu (prvi odstavek 57. člena ZP-1). Iz kratkega opisa dejanskega stanja, navedenega v plačilnem nalogu, izhaja, da je storilka dne 19. 5. 2015 ob 10.30 kršila določbo prvega odstavka 6. člena ZJRM-1 s tem, ko se je na travniku v bližini stanovanjske hiše na naslovu K. do J. O. vedla na drzen, nasilen, nesramen, žaljiv način ter ga izzivala in spodbujala k pretepu, pri čemer je pri njem povzročila občutek ponižanosti in ogroženosti. Storilka je s svojo materjo S. F. odšla na travnik, kjer je delal oškodovanec. Ko se je oškodovanec pripeljal s traktorjem, je storilka pričela nanj kričati. Oškodovanec je sestopil iz traktorja, storilka pa je začela proti njemu mahati z rokami ter vpiti nanj, da se ne drži dogovora. Storilka je med mahanjem z rokami oškodovancu strgala majico in ga popraskala.

7. Iz določb prvega in petega odstavka 57. člena ZP-1, pa tudi iz tretjega odstavka tega člena, po katerem je v plačilnem nalogu med drugim treba navesti kraj, datum in pravno opredelitev prekrška, ni določno razvidno, kaj mora vsebovati opis prekrška, ki ga prekrškovni organ sestavi na podlagi zgoraj citiranih določb. Po presoji Vrhovnega sodišča mora tak opis prekrška vsebovati vse zakonske znake očitanega prekrška, v njem morajo biti navedeni tudi dokazi, lahko tudi druga pravno relevantna dejstva in okoliščine, ni pa mogoče takega opisa enačiti z opisom prekrška, ki ga mora po četrtem odstavku 56. člena ZP-1 vsebovati izrek odločbe o prekršku.

Po ustaljeni sodni praksi morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki posameznih kaznivih dejanj iz abstraktnega opisa kaznivega dejanja v zakonu praviloma konkretizirani z dejstvi in okoliščinami, če je to seveda mogoče in smiselno. V primeru, če je posamezen znak kaznivega dejanja dovolj določno opredeljen že v zakonu, ga sodišče v opisu konkretnega dejanskega stanu ne bo ponavljalo; navedeno velja tudi za opis zakonskih znakov posameznih prekrškov.

8. V obravnavanem primeru so v kratkem opisu dejanskega stanja prekrška navedeni abstraktni zakonski znaki prekrška po prvem odstavku 6. člena ZP-1, ki so konkretizirani z opisom konkretnega dogodka in konkretnim ravnanjem storilke, zaradi katerega je bil storilki izdan plačilni nalog. V kratkem opisu dejanskega stanja, ki predstavlja celoto, so določno opisana storilkina dejanja, s katerimi je pri oškodovancu povzročila občutek ponižanosti in ogroženosti. „Občutek ponižanosti, ogroženosti, prizadetosti ali strahu“ (v konkretnem primeru občutek ponižanosti in ogroženosti) predstavlja zakonski znak, ki ga v izreku odločbe o prekršku ali kratkem opisu dejanskega stanja ni mogoče oziroma ni smiselno konkretizirati z dejstvi, saj je dovolj določno opredeljen v zakonu. Ker navedenega zakonskega znaka v opisu konkretnega dejanskega stanu ni potrebno ponavljati ali kako drugače konkretizirati, uveljavljana kršitev materialnih določb zakona, ki določa prekršek po 1. točki 156. člena ZP-1, ni podana.

C.

9. Po ugotovitvi, da uveljavljana kršitev 1. točke 156. člena ZP-1 ni podana (171. člen ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 424. člena ZKP), je Vrhovno sodišče zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (171. člen ZP-1 v zvezi s 425. členom ZKP).