Jedro

V Sloveniji, ki je del evropskega monetarnega sistema, uveljavljanje terjatve v tuji valuti (USD) ni prepovedano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je v veljavi vzdržan sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 4. 12. 2009, s katerim je toženi stranki naložena obveznost plačila 20.000,00 USD z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot jih določa zakon za tujo valuto in 178,12 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Stroški tožeče stranke v višini 2.774,30 EUR so naloženi v plačilo toženi stranki (III. točka izreka).

2. Pritožuje se tožena stranka.

3. Sodbo izpodbija v celoti. Uveljavlja vse pritožbene razloge, predvidene s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrne. Trdi, da računa predstavljata poslovno obligacijo, toženec pa v kakršnemkoli obligacijskem razmerju s tožečo stranko ni bil. Tudi sporazum z dne 27. 8. 2009 ne more biti podlaga za izdajo računov, ker tožeča stranka za toženo ni opravila storitve ali ji dobavila blaga. Trdi, da je ta sporazum ničen, ker ga ni podpisal zakoniti zastopnik oz. direktor D. P., niti ga ni naknadno odobril. Podpisnik sporazuma A. J. ni zakoniti zastopnik tožeče stranke niti ni njen pooblaščenec. A. J. je v razmerju do obeh pravdnih strank tretja oseba, ki s strankama nima nobene povezave. Če je pooblastilo obstajalo, bi ga morala tožeča stranka predložiti, ali vsaj navesti, da je bil pravni posel odobren s strani zakonitega zastopnika. Opozarja, da tovrstne navedbe tožene stranke niso bile prerekane, zakoniti zastopnik tožeče stranke pa ni bil zaslišan. Odločitev graja tudi zato, ker se glasi na tujo valuto (USD) in ne na EUR. Terjatev je treba uveljaviti v valuti, ki je veljavna v kraju plačila, to je EUR.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Ker je tožeča stranka tuja pravna oseba, ki uveljavlja terjatev v tuji valuti, gre za spor z mednarodnim elementom. Odločitev o uporabi slovenskega materialnega prava je sodišče pojasnilo in ji pritožnik ne nasprotuje. Meni le, da tožeča stranka terjatve ne bi smela uveljavljati v tuji valuti. Terjatev je bila dogovorjena s pogodbo. Pogodba je bila sklenjena v Ljubljani, na področju evropskega monetarnega sistema, katerega denarna enota je evro. To dejstvo samo po sebi ne prepoveduje zahtevati denarne obveznosti v denarni enoti druge države. Niti Uredba sveta (ES) št. 947/98, ki je uvedla evro, niti odločba Sveta EU z dne 11. julija in Uredba sveta (ES) št. 1086/2006 z dne 11. julija 2006, ki sta podlaga za uvedbo evra v Sloveniji, ne prepovedujejo uporabe tuje valute v plačilnem prometu s tujino. Tudi Zakon o banki Slovenije (ZBS-1), Zakon o deviznem poslovanju (ZDP-2) in Zakon o uvedbi eura (ZUE) tega ne prepovedujejo. Pritožnik nepravilno navaja, da je kraj plačila v Sloveniji, kajti kraj izpolnitve denarnih obveznosti je v kraju, v katerem ima sedež upnik (1. odstavek 295. čl. Obligacijskega zakonika). Upoštevajoč vse navedeno pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da je upnik terjatev upravičen uveljavljati v tuji valuti, v kateri je bila tudi dogovorjena.

7. Tožeča stranka stranka priznava, da je A. J. deloval v njenem imenu in za njen račun, zato kakršnekoli potrebe po tem, da bi se pooblastilo za sklenitev posla izkazovalo pisno ali z zaslišanjem zakonitega zastopnika, ni. Tožeča stranka se sklicuje na poslovno pooblastilo (80. čl. Obligacijskega zakonika) in priznava vse pravne posledice, ki so s sklenjenim sporazumom nastale. Sklepal se je posel, ki sodi v redno poslovanje tožeče stranke. Toženec pri sklepanju pogodbe niti v obstoj niti v obseg pooblastila ni podvomil. Zaslišan kot stranka, je sam potrdil, da ima družba, katere zakoniti zastopnik je, do tožeče stranke večjo denarno obveznost. Vse te okoliščine ne vzbujajo dvoma, da je A. J. pri sklepanju sporazuma z dne 27. 8. 2009 zastopal ekonomske interese tožeče stranke in izjavil njeno poslovno voljo. V čem naj bi sklenjen pravni posel nasprotoval ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, kar je lahko podlaga za uveljavljanje ničnosti, niti iz trditev niti iz pritožbenih razlogov ni razvidno.

8. Pritožbeno stališče, da toženec s tožečo stranko ni v obligacijskem odnosu, ne vzdrži kritične presoje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obligacijsko razmerje obstaja in sicer gre za toženčev pristop k dolgu, ki obstaja. Obligacijsko razmerje potrjuje celo pisni sporazum, zato z drugačnim stališčem pritožnik ne more uspeti. Ali je bila na osnovi tega sporazuma tožeča stranka upravičena izstaviti račun, ni bistveno, saj je podlaga za izdajo lahko tudi overjen izpisek iz knjigovodske evidence. Vsebinsko drugačne odločitve toženec ne bi mogel doseči niti v primeru, da pogojev za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne bi bilo, saj v takem primeru sodišče, kljub razveljavitvi sklepa o izvršbi, odloči o glavni stvari (62. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju v zvezi s 437. čl. ZPP).

9. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, je odločeno, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. in 1. odstavkom 155. čl. ZPP).