Jedro

Pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa v roku 15 dni od vročitve te sodbe tožeči stranki plačati njene pritožbene stroške v znesku 466,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I) toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 16.625,51 EUR s pripadki in (II) ji povrne njene pravdne stroške v višini 1.793,56 EUR s pripadki.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

_Razlogi sodišča prve stopnje (razen zastaranja)_

5. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo tožničinih programov RTVSLO1, RTVSLO2 in RTVSLO3 za obdobje od oktobra 2010 do 2014, skladno z Licenčno pogodbo (v nadaljevanju: Licenčna pogodba). Toženka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z dvema ugovoroma, ki ju je oba sodišče prve stopnje zavrnilo. S prvim ugovorom je navajala, da tožnica po Zakonu o medijih – ZMed (predvsem se je sklicevala na 112. in 113. člen zakona) ni upravičena zahtevati plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih programov. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor toženke, da tožnica ni upravičena individualno upravljati pravice kabelske retransmisije. Pri razlagi 112. in 113. člena ZMed se je oprlo na umeščenost citiranih določb v ZMed, 4. točko 9. člena in 75. člen Zakona o kolektivnem upravljanju avtorskih in sorodnih pravic – ZKUASP in upoštevalo, da so avtorska pravica in njej sorodne pravice urejene v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah – ZASP, ki določa odplačnost avtorskih pravic. Pri razlagi je upoštevalo oblikovana stališča slovenske pravne teorije.1 Z drugim ugovorom je toženka zatrjevala, da v Licenčni pogodbi ni (pogodbene) podlage za vtoževani zahtevek. S tem v zvezi se je toženka sklicevala na Izjavo o pridržku (v nadaljevanju: Pridržek) k Licenčni pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugovor zavrnilo, ker je presodilo, da Pridržek ni nič drugega kot ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Ugotovilo je, da Licenčna pogodba ni sklenjena v nasprotju s kogentnimi določbami nacionalne zakonodaje. Določilo o brezplačnosti iz 112. člena ZMed se ne nanaša na avtorsko in sorodne pravice. Nasprotno, prav razlaga zakona, za katero se zavzema toženka, bi bilo v nasprotju z določili ZASP, ki urejajo odplačnost avtorskih pravic.

_Nesporno ugotovljeno dejansko stanje_

6. Tožnica je izdajatelj programov v smislu drugega odstavka 112. člena ZMed; toženka je operater v smislu iste zakonske določbe; stranki sta sopogodbenici Licenčne pogodbe z dne 29. 10. 2015 (v nadaljevanju Licenčna pogodba), katere sestavni del so: seznam javnih TV organizacij in programov, obrazec za poročanje, seznam retransmisiranih programov pri operaterju, aneks k Licenčni pogodbi in dodatek k Licenčni pogodbi med RTV Slovenija in operaterjem (v Licenčni pogodbi označeno kot priloge 1, 2a, 2b, 3 in 4). Vsebina Licenčne pogodbe ni sporna. Sodišče prve stopnje jo je povzelo v 11. do 15. točki obrazložitve. Ker pritožba v tem delu ne zatrjuje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, višje sodišče njene vsebine po nepotrebnem ne povzema, razen pri utemeljitvi zavrnitve pritožbe v delu, ki se nanaša na odplačnost. Toženka je ob podpisu Licenčne pogodbe (isti dan) dala Pridržek. Pogodba je bila sklenjene preko zastopnikov (Kabelska koordinacija EBU na strani javnih izvajalcev, Združenje kabelskih operaterjev Slovenije – ZKOS in Združenje slovenskih operaterjev digitalnih televizijskih storitev – ZSODT na strani slovenskih operaterjev). To dejstvo za obrazložitev te odločitve ni bistveno, zato višje sodišče v nadaljevanju z izrazom pogodbena stranka označuje stranki tega gospodarskega spora, če ni posebej drugače določeno.

_Nosilni razlogi pritožbe (razen zastaranja)_

7. Toženka očita zmotno presojo Pridržka kot ponovitve salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Toženka se je v postopku pred sodiščem prve stopnje branila z dvema bistvenima argumentoma: (1) da ni dolžna plačati zahtevanega zneska, ker to izhaja iz 112. člena ZMed, v zvezi s tem se je nato sklicevala na Licenčno pogodbo ob predpostavki njene veljavnosti; (2) zaradi podanega Pridržka tožnica ni upravičena zahtevati plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo na podlagi Licenčne pogodbe – sicer bi lahko zahtevala plačilo nadomestila na kakšni drugi pravni podlagi, kar pa ni naredila, zato se je toženka tudi branila z ugovorom zastaranja. Navaja, da med strankama ni prišlo do oblikovanja volje in s tem sprejema obveze toženke za plačilo po Licenčni pogodbi. Prav tako določbe ZMed in ZASP ne predstavljajo podlage za plačilo zahtevanih zneskov, saj noben od njiju ne uzakonja obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo. Glede Pridržka navaja, da gre za enostransko izjavo volje, ki jo je treba razlagati analogno z Dunajsko konvencijo o pravu mednarodnih pogodb (v nadaljevanju: Dunajska konvencija). Sklicuje se na njen 2. člen in navaja, da je treba glede na to, da gre za pogodbo z mednarodnim elementom, nacionalno pravo pa instituta pridržka ne ureja, pri razlagi učinkov Pridržka smiselno uporabiti Dunajsko konvencijo. Pridržek zato ustvarja pravne učinke v smislu, da obveznost plačila nadomestila v razmerju tožnica – toženka ni nastala kljub podpisu Licenčne pogodbe. Ni sporno, da je bila Licenčna pogodba sklenjena. Licenčna pogodba se je sklepala za veliko drugih programov, ki so jih operaterji že retransmisirali (sklenitev Licenčne pogodbe je bila v interesu operatorjev in so z njeno sklenitvijo želeli preprečiti možnosti nastanka škode), zato so slovenski operaterji istočasno ob podpisu Licenčne pogodbe s Pridržkom izjavili pridržek glede veljavnosti tistih določb Licenčne pogodbe, ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih izdaja tožnica. S tem so zavarovali svoj pravni položaj – da niso v pogodbenem odnosu s tožnico oziroma da ji na podlagi Licenčne pogodbe niso dolžni ničesar plačati. Toženka meni, da je sicer bilo z Licenčno pogodbo izvensodno in sporazumno urejeno razmerje med kabelskimi operaterji in izdajatelji v okviru kabelske koordinacije EBU za obdobje od maja 2011 do 31. 12. 2014, in torej za obdobje za nazaj, pri tem pa je bil del zahtevka za plačilo nadomestila kabelske retransmisije ob sklepanju Licenčne pogodbe tudi že zastaran. Kljub navedenemu dejstvu je na strani operaterjev in na strani toženke obstajala volja, da se razmerje z izdajatelji v okviru kabelske koordinacije EBU, razen razmerja s tožnico, uredi tudi za nazaj in da se izdajateljem programov, razen tožnici, plača nadomestilo za kabelsko retransmisijo tudi za preteklo obdobje. Toženka ne nasprotuje plačilu nadomestila za kabelsko retransmisijo ostalim upravičenkam, to je imetnicam te pravice, brani se le plačilu tožnici (RTV SLO) ker meni, da zaradi 112. člena ZMed ni upravičena do plačila uporabe pravice do kabelske retransmisije. Njeni programi so plačani iz proračuna in iz obveznega plačila slovenskih potrošnikov. Hkrati tožnica tudi ni upravičena zahtevati plačila, ker je individualno upravljanje avtorskih in sorodnih pravic za kabelsko retransmisijo izključeno – to naj bi izrecno izhajalo iz ZKUASP in ZASP, ki uzakonjata obvezno kolektivno uveljavljanje teh pravic preko kolektivnih organizacij, kar tožnica ni. Sodišče je tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo toženkinega zakonitega zastopnika, ki je bil podpisnik Licenčne pogodbe. Toženka navaja, da se tožnica očitno zaveda, da do nje nima terjatve, saj ji kljub podaljšanju Licenčne pogodbe z aneksom za čas od 2015 do 2017 ni izstavila nobenega računa, kljub temu, da toženka tožnici po predmetni Licenčni pogodbi ničesar ne plačuje. Tudi v letu 2018 sklenjena nova Licenčna pogodba izključuje tožnico kot upnico.

_Razlogi višjega sodišča_

8. Najprej višje sodišče odgovarja na zadnji argument. Tožnica je vložila tožbo za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo, ki jo je izdatno utemeljila. Zato toženka ne more uspeti za argumentom, da se tožnica sama zaveda, da do nje nima terjatve.

9. V tem gospodarskem sporu je odločitev odvisna od odgovorov na naslednji bistveni vprašanji: 1. ali je toženka zaradi drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed sploh zavezanka za plačilo nadomestila za kabelsko retransmisijo; če je, ali je tožnica izpolnitev te obveznost upravičena uveljavljati individualno; ob pozitivnem odgovoru na to vprašanje je naslednje vprašanje: 2. kakšna je pravna narava Pridržka oziroma kako Pridržek vpliva na obveznosti iz Licenčne pogodbe. Na vsa ta materialnopravna vprašanja je pravilno in zelo izčrpno odgovorilo že sodišče prve stopnje.

10. Toženka zmotno razlaga, da iz 112. in 113. člen ZMed izhaja njena pravica do brezplačne retransmisije tožničinih programov. Ta zakon ne ureja avtorskopravnih razmerij, ki nastanejo z uporabo avtorske in sorodnih pravic, jih ne omejuje. Povedano natančneje: ne spreminja ureditve omejitve varstva avtorske in sorodnih pravic, ki je urejeno v 4. oddelku ZASP. To izhaja že iz namena (polja urejanja) obeh zakonov. ZMed določa pravice, obveznosti in odgovornosti pravnih in fizičnih oseb ter javni interes Republike Slovenije na področju medijev (1. člen ZMed). V drugem in tretjem odstavku 112. člena ZMed določeni pravili obveznosti prenosa (must carry) in obveznosti ponujanja (must offer) sta pravili medijskega prava in ne avtorskega prava. ZMed ne ureja avtorske in sorodnih pravic in njihovih omejitev. Te so urejene v ZASP (gl. 1. člen ZASP). To poleg pravkar povedanega (polja urejanja, ki ju oba zakona določata v njunih 1. členih) izhaja tudi iz zakonske umestitve obeh pravil v 10. oddelek ZMed z naslovom „Upravljanje s tehnično infrastrukturo“. Obe medijski pravili se nanašata na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala. Neodplačnost iz 112. člena ZMed se nanaša na samo tehnično omogočanje izdajateljem medijev razširjanja programskih vsebin do zainteresirane javnosti (prvi odstavek 111. člena ZMed). Pravilo iz drugega odstavka 112. člena ZMed določa, da operater ni upravičen od izdajatelja zahtevati plačila za opravljeno storitev prenašanja. Obveza izdajateljeve neodplačnosti iz tretjega odstavka 112. člena se nanaša na njegove tehnične storitve do operaterja in njegovo prepustitev programskih signalov operaterju kot gospodarsko korist. Povedano enostavno: pravili o neodplačnosti obveznosti prenosa in obveznosti ponujanja iz drugega in tretjega odstavka 112. člena ZMed se nanašata zgolj na prepoved odplačnosti samega dostopa do signala za prenos.2

11. Toženka si zmotno razlaga tretji odstavek 112. člena ZMed, ki izrecno določa, da pravilo prenosa ne posega v obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic. Toženka na tej podlagi prereka tožničino aktivno legitimacijo za individualno uveljavljanje pravice. Višje sodišče ponavlja, da ZMed ureja medijsko pravo in ne posega v pravice avtorjev. ZMed s tem, ko izrecno omenja kolektivno varstvo avtorske in sorodnih pravic, hkrati ne izključuje individualnega varstva avtorske in sorodnih pravica, seveda skladno z zakonom. Višje sodišče se strinja s stališči pravne teorije,3 da ZMed v tem delu le navidezno posega na področje avtorskega prava. Skladno z določbo 4. točke 9. člena ZKUASP je določena izjema od obveznosti kolektivnega upravljanja pri kabelski retransmisiji avtorskih del, in sicer v primeru lastnih oddajanjih RTV organizacij, ne glede na to, ali gre za njihove lastne pravice ali pa so te nanje prenesli drugi imetniki pravic, in kadar gre za pravice, za katere pristojni organ še ni izdal dovoljenja za kolektivno upravljanje (75. člen ZKUASP). Upoštevajoč polje urejanja tretjega odstavka 112. člena ZMed, ki ni v omejitvi premoženjskega jedra pravice kabelske retransmisije, kot ga uveljavlja avtorskopravna zakonodaja, položaja individualnega upravljanja pravice kabelske retransmisije ni mogoče urejati drugače kot to velja za kolektivno upravljanje te pravice in ga izrecno ureja izjema iz tretjega odstavka 112. člena ZMed. S tem je višje sodišče hkrati odgovorilo na toženkino pritožbo v zvezi z neobstojem aktivne legitimacije glede na ZKUASP in ZASP, ki naj bi poznala zgolj kolektivno uveljavljanje avtorskih in sorodnih pravic. Pravica kabelske retransmisije je izključna in poplačilna pravica RTV organizacije (gl. 137. člen ZASP). Pravica kabelske retransmisije kot oblika uporabe dela v netelesni obliki je izključna materialna avtorska pravica, ki jo varuje 31. člen ZASP v okviru radiodifuzne retransmisije. Imetniku pravice daje pravno upravičenje do primernega denarnega nadomestila (prim. 21. člen ZASP).

12. Višje sodišče ne sprejema toženkinega pritožbenega izvajanja glede Pridržka. Zmotno je stališče, da se pri razlagi pravnih učinkov izraženega pridržka smiselno uporabljajo določbe Dunajske konvencije o pridržku. Dunajska konvencija ureja mednarodne pogodbe med državami (1. člen v zvezi z a. točko 2. člena Dunajske konvencije). Licenčna pogodba ni mednarodna pogodba. Dunajska konvencija spada v mednarodno javno pravo. Institutov mednarodnega javnega prava se kar tako enostavno ne da preslikati na področje pogodbenega prava. Na to tožnica utemeljeno opozarja v odgovoru na pritožbo, ko na kratko povzema ureditev instituta pridržka po Dunajski konvenciji. Povedano drugače, Dunajska konvencija na razmerje med pogodbenimi strankami nima nobenega učinka.

13. Nesporno dejstvo je, da se tožnica ni strinjala s Pridržkom. Izvajanje toženke, da je bila tožnica s Pridržkom seznanjena, zato naj bi nastopili učinki, ki jih določa Dunajska konvencija, je višje sodišče zavrnilo zgoraj. Pridržek tudi ni sestavni del Licenčne pogodbe. V prvem odstavku 18. člena Licenčne pogodbe so stranke določile, da vse priloge k tej pogodbi predstavljajo sestavni del te pogodbe (in so navedene na koncu pogodbe kot priloge 1, 2a, 2b, 3, 4). Med njimi ni Pridržka. Zato Pridržek med strankama ne ustvarja nobenega pravnega učinka (prim. 15. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Nadalje je nesporno dejstvo, da je Licenčna pogodba sklenjena in med strankama pravno učinkuje. Stranke so z Licenčno pogodbo med seboj uredile pretekle zadeve v zvezi z licenco za sočasno, nespremenjeno in neskrajšano kabelsko retransmisijo programov javnih izdajateljev programov v okviru kabelske koordinacije EBU v Sloveniji, in sicer za obdobje od 10. oktobra do 31. 12. 2014 (gl. Uvodne ugotovitve in 12. člen Licenčne pogodbe).4 Toženka v njej nastopa kot eden od operaterjev, ki se je javnim izdajateljem (oboje v smislu Uvodnih ugotovitev Licenčne pogodbe), konkretno tistim in za tiste programe, ki so navedeni v Prilogi št. 1 (med njimi so tudi trije programi tožnice: TVSLO1, TVSLO2 in TVSLO3) zavezala plačati nadomestilo v zameno za izvajanje licence za kabelsko retransmisijo skladno z 8. členom Licenčne pogodbe.

14. Licenčna pogodba toženko zavezuje k izpolnitvi prevzetih obveznosti. Ne samo do tujih izdajateljev (kar ni predmet tega spora, sicer pa toženki obveznost plačati tuje izdajatelje po tej isti pogodbi sploh ni sporna), ampak tudi do slovenskega javnega izdajatelja, tožnice. Ker Pridržek ni sestavni del Licenčne pogodbe, nima nobenih pravnih učinkov. Sicer pa ima sodišče prve stopnje prav, da gre pravzaprav le za ponovitev salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe. Da je takšna presoja pravilna, namreč pokaže odgovor na vprašanje: ali bi bila toženkina zaveza iz Licenčne pogodbe brez Pridržka drugačna? Odgovor je negativen. Iz Pridržka izhaja, da je z njim toženka izrazila svoje materialnopravno stališče, da je s : „... členom 112/3 Zakona o medijih … predpisano načelo brezplačnega razširjanja RTVSlo programov“, zato daje izjavo o pridržku glede tistih določb Licenčne pogodbe (in njenih prilog), ki vzpostavljajo odplačnost razširjanja programov, ki jih je izdajal javni zavod Radiotelevizija Slovenija, in si pridržuje pravico do brezplačnega razširjanja RTVSlo programov v skladu z določbami ZMed, pri čemer se tovrstno ravnanje ne more upoštevati kot kršitev Licenčne pogodbe. Po presoji višjega sodišča v Licenčni pogodbi zapisana salvatorična klavzula predstavlja tipično salvatorično klavzulo, katere namen je, da katerakoli določba pogodbe, za katero bi sodišče, upravni organ ali pristojni regulator ugotovil, da je neveljavna ali neizvedljiva, ne vpliva na preostali del pogodbenih obveznosti in pravic, če se nanje ne nanaša, neveljavno ali neizvedljivo pogodbo pa stranki nadomestita z veljavnim in izvedljivim določilom, ki je po svojemu poslovnemu, pravnemu in komercialnemu namenu najbližje neveljavnemu in neizvedljivemu določilu. Če bi torej bilo pravno stališče toženke pravilno, do tožnice ne bi imela obveznosti plačila nadomestila za kabelsko retransmisijo njenih treh programov že zaradi salvatorične klavzule iz 15. člena Licenčne pogodbe.

15. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni zaslišalo toženkinega zakonitega zastopnika, višje sodišče najprej opozarja, da si toženka v tem delu prihaja sama s seboj v nasprotje. Najprej navaja, da je predlagano zaslišanje predlagala zato, ker bi on lahko potrdil, da na strani toženke ni bilo volje, da bi se z Licenčno pogodbo tožnici zavezala karkoli plačati, in bi lahko potrdil, da je bila izjava dana hkrati s sklenitvijo Licenčne pogodbe in da je bila v tem smislu njen sestavni del. Potem pa takoj v nadaljevanju navaja, da vprašanje, ali je Pridržek sestavni del Licenčne pogodbe, sploh ni bistveno vprašanje; saj naj bi bilo edino pravno pomembno le to, da je bila tožnica s Pridržkom seznanjena, kar med strankami niti ni sporno. Višje sodišče je zmotno stališče o smiselni uporabi Dunajske konvencije zgoraj že zavrnilo. Sicer pa toženkino pričakovanje o neodplačnosti pravila o prenosu v razmerju do tožnice ni sporno dejstvo. To vprašanje se v tem primeru ne kaže kot dejansko temveč kot materialnopravno vprašanje. Ker je izvedba dokaza namenjena dokazovanju resničnosti zatrjevanega dejstva (in ne razlagi prava; prim. prvi odstavek 213. člena ZPP), je sodišče prve stopnje ravnalo prav, da ni zaslišalo toženkinega zakonitega zastopnika. Zato v tem delu pritožba ni utemeljena.

_O ugovoru zastaranja_

16. Stranki sta Licenčno pogodbo podpisali 29. 10. 2015. Z njo sta uredili tudi obveznost plačila že opravljene kabelske retransmisije. Tožnica je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 30. 4. 2019. Neprerekana je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pogodbeno kot zadnji rok za plačilo obveznosti določen 31. 10. 2016, po računu pa je bil prvi rok za plačilo 9. 6. 2016. Dan zapadlosti je v tej zadevi dejansko vprašanje, ki ni izpodbijano. Ker zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 336 člena OZ), nastopi pa zadnji dan roka, določenega z zakonom, za zastaranje terjatve iz gospodarske pogodbe pa velja triletni zastaralni rok (prvi odstavek 349. člena OZ), je odločitev o ugovoru zastaranja terjatve pravilna. Stranki sta v Licenčni pogodbi določili višino in rok plačila nadomestila, zato je treba zgoraj navedene roke razlagati v smislu pravkar citiranih določb OZ o izpolnitvi pogodbene obveznosti. Toženkine pritožbene navedbe v smeri, da gre pri Licenčni pogodbi za novacijo, so najprej nerazumljive, saj ni jasno, kako naj bi toženka s tem ugovorom glede na pojasnjeno dejansko stanje sploh lahko uspela, predvsem pa je ta ugovor v okviru zastaranja nedopustna pritožbena novota v smislu drugega odstavka 337. člena ZPP. Toženka je namreč v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovor zastaranja uveljavljala v zvezi z zastaranjem odškodninske terjatve (saj je le na tej podlagi priznavala obstoj terjatve; gl. njeno vlogo z dne 9. 2. 2021).

17. Višje sodišče je v obsegu, ki je potreben za odločitev sodišča v konkretni zadevi, odgovorilo na tiste izrecno zatrjevane pritožbene argumente, za katere je presodilo, da so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Le-ti niso utemeljeni. Ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvih odstavkih 154., 155. in 165. člena ZPP. Tožnica je na pritožbo odgovorila in v odgovoru navedla tehtne razloge, zato ji mora toženka na podlagi citiranih pravil ZPP povrniti stroške odgovora na pritožbo. Stroški so odmerjeni skladno s pravilno priglašenim stroškovnikom, zato podrobnejša obrazložitev višjega sodišča ni potrebna.

1 dr. Miha Trampuž: Medijski pravili must carry in must offer v razmerju do avtorske in sorodnih pravic, Pravna praksa, letnik 2018, št. 2. 2 Tako tudi dr. Miha Trampuž v zgoraj navedenem prispevku in dr. Maja Ovčak Kos: Vprašanje pravnih učinkov pravila obveznega prenosa na način uveljavljanja pravice do kabelske retransmisije : PRAVO in ekonomija [Elektronski vir] : digitalno gospodarstvo / urednica Martina Repas. - 1. izd. - E-knjiga. - Maribor : Univerzitetna založba Univerze, 2020. Pri dodatni utemeljitvi takšne razlaga lahko sodišče upošteva tudi predlog novele ZMed (gradivo Vlade Predlog EVA: 2019-3340-0008), čeprav ta novela na koncu ni bila sprejeta. Predlagatelj novele je predmetni člen noveliral tako, da iz dikcije zakonske določbe izhaja razlaga neodplačnosti. Predlagani novi drugi odstavek 112. člena ZMed se je glasil:“ Neodplačni prenos po prejšnjem odstavku pomeni storitev prenosa signalov radijskih in televizijskih programov po elektronskih komunikacijskih omrežjih do končnih uporabnikov, pri čemer operater to storitev izvaja za izdajatelje neodplačno, izdajatelji pa operaterju omogočijo neodplačni prenos teh programov. Obveznost neodplačnega prenosa ne vpliva na obveznosti iz naslova kolektivnega varstva avtorske in sorodnih pravic.“ 3 Gl. opombi št. 1 in 2. 4 Ob robu višje sodišče opozarja na določbo drugega odstavka 113. člena ZMed, ki določa, da lahko operater prenaša in oddaja programe le na podlagi pisne pogodbe ali drugega dokumenta, iz katerega je razvidna urejenost avtorskopravnih razmerij z imetniki pravic do teh programov, če ni drugače določeno z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, ali z zakonom.