Jedro

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen ZVZD-1 ter 45. člen ZDR-1. Ker določba četrtega odstavka 27. člena ZDOdv na podlagi šestega odstavka istega člena ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP.

Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v III. točki izreka znesek stroškov postopka, ki ga je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zviša s 1.359,86 EUR na 1.932,01 EUR.

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati odškodnino v višini 4.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2020 do plačila (I. točka izreka). Kar je tožnik zahteval več (plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 5. 2020 do plačila), je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.359,86 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka in sodišču prve stopnje očita, da nekaterih pomembnih dejstev v povezavi z nastankom škodnega dogodka ni raziskalo. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, saj zagovarja stališče, da je treba upoštevati prvotne opise dejanskega stanja in ne njihovih naknadnih sprememb. Iz opisov dejanskega stanja v prvotnem odškodninskem zahtevku, korespondenci med tožnikom in predstavnico Službe za varnost in zdravje pri delu A. A. ter v tožbi jasno izhaja, da je tožnik stopil v luknjo na zgornjem delu palete. Tudi iz obrazca prijave nezgode in predhodnega poročila o izrednem dogodku izhaja, da je stopil v luknjo na polomljeni paleti. Opozarja, da je tožnik naknadno v postopku pred sodiščem zatrjeval, da je stopil na celo paleto, ki se je zlomila pod težo njegovega koraka. Če je tožnik stopil v že obstoječo luknjo na paleti, meni, da je podana izključna odškodninska odgovornost tožnika za nastalo škodo, ker bi jo lahko v celoti preprečil s tem, da bi luknjo prestopil. Trdi, da bi tožnik kot izurjena vojaška oseba, od katere se pričakuje ustrezno orientacijo in gibanje v prostoru ter ravnanje z večjo skrbnostjo, mogel in moral stopiti na spodnji del palete, ki ni bil poškodovan in bi s tem luknjo na paleti z drugo nogo prestopil. Če pa je luknja nastala kot posledica že polomljene palete, meni, da je podana deljena odškodninska odgovornost tožnika, česar pa izpodbijana sodba ne upošteva, zato je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Izpostavlja izpoved priče B. B., ki je videl, da je bila paleta poškodovana, zato je stopal mimo poškodovanega dela palete. Po njegovi izpovedi se je dalo videti, da je deska na paleti polomljena, če si bil pozoren in pogledal pred sebe. Glede na to poudarja, da bi se lahko tudi tožnik izognil škodi tako, da bi stopil z manjšim korakom na spodnji del palete, z naslednjim daljšim korakom pa bi kritični del palete prestopil, tako kot je v objekt stopal tudi B. B. Prav tako bi tožnik pri padcu moral pasti na čim večjo površino telesa, zato da bi se teža razporedila. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik vlaga pritožbo zoper zavrnilni del navedene sodbe, vključno z odločitvijo o stroških. Ne strinja se z višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode, saj meni, da je prenizka. Sodišču prve stopnje očita, da v okviru telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni upoštevalo mnenja izvedenca, da še vedno trpi občasne blage bolečine, predvsem ob spremembi vremena in ob večjih telesnih obremenitvah, kar bo glede na naravo poškodbe trpel tudi v prihodnje. Prav tako ni upoštevalo, da ima še vedno omejeno gibljivost zapestja, kar bo trpel še najmanj dve do tri leta, skupaj pet do šest let od poškodbe, kar je sorazmerno dolgo časovno obdobje. Nadalje meni, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo intenzitete sekundarnega strahu. Tožnika je bilo upravičeno strah, ali bo lahko opravljal svojo vojaško službo in kako bo to vplivalo na njegovo nadaljnje življenje. Izpostavlja, da zaradi občasnih bolečin in omejene gibljivosti poškodovanega zapestja še vedno občasno trpi sekundarni strah glede trajnih posledic poškodbe. Graja odločitev sodišča prve stopnje, da mu ne pripada odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zmotno ni upoštevalo dejstva, da tudi po preteku treh let poškodba ni v celoti sanirana, saj bo omejeno gibljivost zapestja in občasno lažje telesne bolečine trpel še dve do tri leta. Upravičen je do odškodnine iz tega naslova, saj s povečanimi napori in bolečinami izvaja delo na delovnem mestu vojaka, omejen pa je tudi pri izvajanju prostočasnih aktivnosti. Nasprotuje odločitvi o stroških, ker mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo stroška odškodninskega zahtevka, stroška kilometrine za prihod pooblaščenca na narok in odsotnosti iz pisarne. Odškodninski zahtevek, naslovljen na Državno odvetništvo, predstavlja obvezno procesno predpostavko za uvedbo postopka proti državi. Opozarja, da ima stranka pravico do izbire pooblaščenca, v konkretnem primeru so podane utemeljene okoliščine, saj ima tožnik prebivališče v bližini sedeža pooblaščenca. Iskanje substituta s sedeža sodišča bi pomenilo neracionalno porabo časa za seznanitev s spisom, korespondenco, trpela pa bi tudi kvaliteta zastopanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

4. Toženka v odgovoru na pritožbo tožnika prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev njegove pritožbe. Priglaša stroške odgovora na prit0žbo.

5. Pritožba tožnika je delno utemeljena (glede odločitve o stroških postopka), pritožba toženke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožb, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev o krivdni odgovornosti toženke in obsegu nepremoženjske škode. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev.

7. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločalo o odškodninski odgovornosti toženke kot delodajalca za škodo, ki je tožniku nastala zaradi nesreče pri delu 6. 8. 2019. Do škodnega dogodka je prišlo, ko je tožnik stopil na dotrajano, nevzdrževano leseno paleto, ki je počila, ter posledično stopil v luknjo v paleti, pri tem pa je padel in si poškodoval levo zapestje. Utrpel je pok spodnjega dela koželjnice.

8. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje o krivdni odškodninski odgovornosti toženke, ker ni zagotovila varnega in ustreznega dostopa do objektov, ki so jih uporabljali zaposleni na misiji KFOR, pri čemer je vedela za dotrajanost in neprimernost palet, vendar tega ni sanirala. S tem je kršila 5. in 19. člen Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) ter 45. člen ZDR-1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti toženke: protipravno ravnanje toženke, krivda, vzročna zveza med opustitvijo zakonskih dolžnosti in nastalo škodo ter nastanek škode. Tožnikovega prispevka k nezgodi sodišče prve stopnje ni ugotovilo.

K pritožbi toženke (glede temelja odškodninske odgovornosti)

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da sodišče prve stopnje ni raziskalo pomembnih dejstev glede nastanka škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine in svoje ugotovitve ustrezno pojasnilo. Ni spregledalo, da iz odškodninskega zahtevka z dne 24. 1. 202o (A3) in predhodnega poročila o izrednem dogodku (B2) resda izhaja, da je tožnik stopil v (že obstoječo) luknjo na polomljeni paleti, vendar pa je na podlagi tožnikovega podrobnejšega opisa dogodka in po oceni izvedenih dokazov, zlasti izpovedi tožnika in prič C. C., D. D., E. E., F. F. in G. G., pravilno zaključilo, da je luknja na paleti nastala potem, ko je tožnik stopil na paleto, ki je zaradi nevzdrževanosti in dotrajanosti počila oziroma se odlomila pod težo njegovega koraka. Neutemeljeno je pritožbeno izpostavljanje izpovedi priče H. H., ki ji sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo oziroma je ni ocenilo kot prepričljive. Utemeljeno je upoštevalo dejstvo, da same nezgode ni videl ter da ni govoril s tožnikom, zato tako glede nezgode kot tudi glede priprave poročila ni mogel izpovedovati iz lastne zaznave.

10. Ker po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje luknje v paleti pred tožnikovo nezgodo še ni bilo, so neutemeljene pritožbene navedbe toženke, da bi tožnik moral in mogel prestopiti luknjo na gornjem delu palete in stopiti na spodnji del palete, s katerimi se zavzema za izključitev svoje odškodninske odgovornosti za nastalo škodo. Za odločitev niso bistvene pritožbene navedbe, da je tožnik izurjena vojaška oseba, od katere se zahteva in pričakuje ravnanje z večjo skrbnostjo, po pravilih vojaške stroke in vojaških običajih, saj hoja po paletah ne sodi med vojaške dejavnosti niti ni povezana z vojaškim urjenjem. Sodišče prve stopnje je poleg tega ugotovilo, da do objekta ... ni bilo mogoče dostopati drugače, kot s hojo po paletah, ki so bile ves čas izpostavljene vremenskim neugodnostim in niso bile vzdrževane, čemur toženka v pritožbi niti ne nasprotuje.

11. Nadalje toženka v pritožbi neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo deljene odškodninske odgovornosti oziroma, da je tožnik zaradi premajhne skrbnosti pri hoji prispeval k nastanku nezgode. Sodišče prve stopnje se je v 13. točki obrazložitve sodbe opredelilo do ugovora o tožnikovem soprispevku k nezgodi in pravilno ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi zmanjševale odškodninsko odgovornost toženke, saj se je tožnik poslužil običajnega načina za dostop do objekta ..., nosil pa je tudi predpisano službeno opremo. Na drugačno presojo ne vpliva pritožbeno sklicevanje na izpoved priče B. B., da je sam videl, da je bila paleta poškodovana, zato je stopal mimo poškodovanega dela palete. Četudi je bila paleta že poškodovana ali v slabem stanju, njegove izpovedi ni mogoče šteti za potrditev očitka, da je bil tožnik neskrben in nepazljiv, ker bi prav tako moral opaziti poškodovani del palete in se mu izogniti. B. B. je namreč v izpovedi poudaril, da je šlo za paleto pri njegovem objektu, kjer je dnevno večkrat hodil in je bil zato na to pozoren. Pri tem pa sodišče prve stopnje ni prezrlo, da se v svojem zaslišanju ni spomnil, kako oziroma koliko je bila deska na paleti nalomljena, zato zgolj subjektivno mnenje priče, da se je dalo videti, če si bil pozoren in pogledal pred sebe, za presojo, ali je podan soprispevek tožnika, ni merodajno in ne more imeti posebne teže. Soprispevka tožnika k nastanku škodnega dogodka ne utemeljujeta niti v pritožbi zatrjevani okoliščini, da je bil izkušen vojak in da naj bi se na vojaškem usposabljanju naučil, kako bi se lahko izognil takšnemu padcu, zato ni mogoče slediti pritožbenim navedbam o tem, da bi zaradi razporeditve teže moral pasti na čim večjo površino telesa.

K pritožbi tožnika (glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo in stroškov postopka)

12. Tožniku, ki je v škodnem dogodku utrpel pok spodnjega dela leve koželjnice, kar po Fischerju predstavlja lahko telesno poškodbo II. stopnje, je sodišče prve stopnje priznalo 4.000,00 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem in 500,00 EUR za pretrpljeni strah. Odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti mu ni priznalo, ker je ugotovilo, da poškodba ni oziroma ne bo pustila trajnih posledic. Tožnik v pritožbi graja takšno odmero in sodišču prve stopnje očita, da ni ustrezno ovrednotilo narave poškodbe in njenih posledic.

13. Sodišče prve stopnje je pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo prvi odstavek 179. člena OZ, ki kot merilo za odmero odškodnine postavlja pravni standard pravične denarne odškodnine, ki ga je sodna praksa napolnila glede na temeljni načeli: načelo individualizacije ter načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Upoštevati je treba okoliščine primera, zlasti stopnjo in trajanje bolečin in strahu, pomen prizadete dobrine, namen odškodnine, pri čemer odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Načelo individualizacije je treba upoštevati pri ugotavljanju stopnje in trajanja bolečin in strahu, saj vsak človek specifično doživlja svoje telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Glede drugega načela pa je treba pri ugotavljanju pomena prizadete dobrine in namena odškodnine upoštevati okvire sodne prakse v podobnih primerih.

14. Sodišče prve stopnje je prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem utemeljilo na ugotovitvah izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnika o njegovem subjektivnem zaznavanju bolečin. Pravilno je upoštevalo telesne bolečine glede na intenzivnost in trajanje ter tudi vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je tožnik utrpel med zdravljenjem, in sicer je po poškodbi bolečine hude intenzivnosti trpel 3 dni, srednje hude intenzivnosti nadaljnjih 4 dni, blage intenzivnosti, z občasnimi srednje intenzivnimi bolečinami 3 tedne, nato občasne lahke in srednje intenzivnosti še 2 meseca, občasne lahke bolečine pa 3 tedne. Občasne blage bolečine je čutil tudi po zaključku zdravljenja 6. 12. 2019, in sicer ob spremembah vremena in večjih obremenitvah, kar bo občasno trpel tudi v prihodnje. Tožnik je opravil pregled pri ortopedu v Prištini, CT preiskavo, 4 RTG slikanja, 25 dni je nosil longeto in mavec, prve 4 dni je stalno jemal analgetike, nato naslednje 3 tedne po potrebi, imel je 6 specialističnih pregledov, 10 pregledov pri osebnem zdravniku in 6 seans ambulantne fizioterapije, prste in roke je po tem razgibaval tudi doma, na bolniškem staležu je bil od 13. 8. do 6. 12. 2019. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje oziroma ni pravilno ocenilo posledic zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, niso utemeljene. V odmerjeno odškodnino iz tega naslova, kamor sodi tudi začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, je v celoti zajelo tako bodoče občasne blage bolečine kot tudi omejeno gibljivost zapestja prehodne narave in okoliščino, da tožnik težje obremenjuje levo roko in čuti bolečine ob izvajanju sklec in obremenitvah leve roke, vse to pa bo po ugotovitvah izvedenca popolnoma izzvenelo v dveh do treh letih. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da lahko bolečine zaradi poškodbe skeleta in ob procesu staranja tožnika preidejo v stalne bolečine, saj to nima dejanske podlage v izvedenskem mnenju. Prisojeni znesek 4.000,00 EUR je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična denarna odškodnina za opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, pritožbeno zavzemanje tožnika za njeno zvišanje (do zahtevanih 5.000,00 EUR) pa neutemeljeno.

15. Neutemeljene so pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo intenzitete sekundarnega strahu in je tožniku dosodilo prenizko odškodnino zaradi prestanega strahu v višini 500,00 EUR (tožnik je zahteval 1.000,00 EUR). Tudi pri odmeri odškodnine iz tega naslova je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo izvedensko mnenje in tožnikovo izpoved ter ugotovilo, da je zaradi poškodbe in bolečin utrpel kratkotrajen blag primarni strah, do izvida CT preiskave je trpel krajši, razmeroma intenziven sekundarni strah, ki je prešel v občasen sekundarni strah blage intenzivnosti do zaključka zdravljenja 6. 12. 2019. Sekundarni strah je strah za izid zdravljenja, zato strah, ki naj bi ga tožnik še vedno trpel glede posledic poškodbe, kot navaja v pritožbi, ni pravno priznana škoda v smislu 179. člena OZ. Tudi sicer pa iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi tožnik zaradi občasnih bolečin in omejene gibljivosti zapestja še vedno prestajal sekundarni strah, oziroma so tovrstne pritožbene navedbe v nasprotju z ugotovitvami izvedenca, ki je pojasnil, da morebiten nadaljnji strah, torej po zaključenem zdravljenju, ni objektivno utemeljen. Tožnik, ki je imel v postopku možnost podati pripombe glede izvedenskega mnenja, pripomb v tem delu ni podal, temveč se je v 8. pripravljalni vlogi z dne 16. 11. 2022 s podanim mnenjem strinjal. V pritožbi zatrjevan strah, da ne bo mogel opravljati svoje vojaške službe in rekreativnih aktivnosti, prav tako ni pravno priznana škoda (v tej obliki bi se strah kot tesnobno občutje lahko upošteval v okviru duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, vendar v obravnavanem primeru izvedenec tesnobe oziroma anksioznosti pri tožniku ni ugotovil). Upoštevaje navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v znesku 500,00 EUR predstavlja ustrezno zadoščenje za prestani (sekundarni) strah, ki ga je tožnik trpel do 6. 12. 2019. 16. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje o zavrnitvi tožnikovega zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ta vrsta nepremoženjske škode obsega v prvi vrsti omejitve, ki jih ima oškodovanec tudi po končanem zdravljenju. Na podlagi tožnikove izpovedi, ki jo je objektiviziralo z izvedenskim mnenjem izvedenca, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik s povečanimi napori in občasnimi bolečinami izvaja nekatere vojaške telesne aktivnosti ter težja fizična dela, zaradi česar ima blažje omejitve pri obremenjevanju leve roke, ki pa so po mnenju izvedenca prehodnega značaja in bodo povsem izginile v dveh do treh letih, zato trajnih funkcionalnih posledic poškodbe oziroma trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti ne bo trpel in lahko vojaški poklic opravlja brez pomembnih omejitev. Ugotovljene prehodne omejitve oziroma začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v obsegu 3-7 % je pravilno in ustrezno zajelo že v okviru priznane odškodnine za (pretrpljene in bodoče) telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ki je prav zaradi tega višja kot v primerljivem primeru sodne prakse, v katerem je oškodovanec utrpel podobno poškodbo.1 Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, v obravnavanem primeru niso podane niti posebne okoliščine niti začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti ni bilo močnejše intenzitete ali daljšega trajanja, kar bi po ustaljeni sodni praksi sicer utemeljevalo samostojno obliko nepremoženjske škode za to vrsto duševnih bolečin. Nasprotne pritožbene navedbe tožnika so neutemeljene.

17. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške za sestavo predpravdnega odškodninskega zahtevka. Iz četrtega odstavka 27. člena Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), na katerega se sklicuje pritožba, sicer res izhaja, da je predhodni postopek pogoj za uvedbo pravdnega ali drugega postopka proti državi ali državnemu organu, saj se v nasprotnem primeru tožba ali drug predlog za začetek postopka zavrže. Ker pa ta določba na podlagi šestega odstavka 27. člena ZDOdv ne velja za postopke uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja, torej tudi ne za konkretni spor, v katerem je tožnik uveljavljal čisto denarno terjatev iz naslova delovnega razmerja, za katero velja neposredno sodno varstvo, predhodni postopek ni procesna predpostavka za vsebinsko odločanje o tožnikovem odškodninskem zahtevku. Posledično strošek sestave neobveznega predhodnega odškodninskega zahtevka ne more pomeniti potrebnega stroška v smislu 155. člena ZPP, zato ga sodišče prve stopnje tožniku utemeljeno ni priznalo.

18. Utemeljeno pa tožnik izpodbija odločitev o stroških postopka v delu, ki se nanaša na kilometrino njegovega pooblaščenca za prihode na naroke ter na stroške za odsotnost iz pisarne v času potovanja. Stranka ima pravico prosto izbrati odvetnika, ki mu zaupa in ni dolžna izbirati (le) med odvetniki s pisarno v kraju oziroma okrožju sodišča. Mandatno razmerje med stranko in odvetnikom temelji na zaupanju, zato je tožnik skladno z načelom enakega varstva pravic in načelom svobode (tudi odvetnikovega) dela (22. in 49. člen Ustave RS) upravičen zahtevati, da se mu kot potrebni stroški priznajo tudi kilometrina oziroma potni stroški pooblaščenca za prihod na narok na relaciji med sedežem njegove pisarne in sedežem sodišča ter urnina za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko. Glede na to, da je tožnik za zastopanje pooblastil odvetnika v kraju, ki je blizu oziroma v območju njegovega prebivališča, ne gre za nerazumno ali nesprejemljivo izbiro in mu zato ni mogoče očitati zlorabe te pravice. Na to ne vpliva niti možnost (ne dolžnost) substitucije odvetnika na naroku z odvetnikom s pisarno v okrožju sodišča. 19. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in odločitev o stroških postopka v III. točki izreka sodbe spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). Tožniku je sodišče prve stopnje priznalo priglašene potrebne stroške v znesku 1.359,86 EUR. Glede na zgoraj navedeno tožnikovi stroški pred sodiščem prve stopnje dodatno obsegajo še 640 točk oziroma 384,00 EUR za odsotnost iz pisarne v času potovanja na štiri naroke, materialne stroške 4,60 EUR ter DDV v višini 85,49 EUR, skupaj 474,09 EUR. Tožniku pripadajo še potni stroški za prihod pooblaščenca na štiri naroke na relaciji Murska Sobota - Ljubljana - Murska Sobota v višini 605,44 EUR (2 x 176 km x 4 x 0,43 EUR2). Skupni priznani stroški tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje torej znašajo 5.447,42 EUR, skladno z uspehom mu je toženka dolžna povrniti 53 % stroškov, tj. 2.887,13 EUR. Po medsebojnem pobotu priznanih stroškov je toženka dolžna tožniku iz naslova stroškov prvostopenjskega postopka plačati 1.932,01 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

20. Ker v preostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo tožnika ter v celoti pritožbo toženke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker toženka s pritožbo ni uspela, tožnik pa je s pritožbo uspel le glede sorazmerno majhnega dela stranske terjatve, krije vsaka stranka svoje stroške pritožbe (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP). Toženka sama krije tudi stroške odgovora na pritožbo tožnika, saj ta ni prispeval k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

1 Prim. s sodbo pritožbenega sodišča Pdp 216/2019. 2 Drugi odstavek 10. člena Odvetniške tarife (OT) v zvezi s tretjim odstavkom 5. člena Uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja.