Jedro

Tožena stranka (letalska družba) je tožnici (stevardesi - vodji kabinskega osebja v posadki) izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica je na letu prodala 11 „štek“ cigaret, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 „štek“ cigaret. Tožnica je v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikom in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Z opisanim ravnanjem je tožnica naklepno huje kršila delovne obveze, kar je utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje Tožnica sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da sodišče ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2012 nezakonita in da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo dne 15. 3. 2012, temveč še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja ter je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delovno mesto vodje kabinskega osebja v posadki - sektor A., ki ga je tožnica opravljala do dne ... in vzpostaviti delovno razmerje od 15. 3. 2012 dalje, jo prijaviti v zavarovanje z vpisom v matično evidenco ZPIZ, ji obračunati bruto nadomestilo plače in regres za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do dne vzpostavitve delovnega razmerja, plačati davke in prispevke ter izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obresti (I. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je sodišče s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog tožnice po zaslišanju priče B.B. bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, saj je zavrnitev predlaganega dokaza obrazložilo zgolj pavšalno z navedbo, da je bilo dejansko stanje dovolj razjasnjeno. Tožnica pa je predlagala zaslišanje priče z namenom, da bi priča potrdila dvojna merila tožene stranke pri izrekanju kazni zaradi domnevnih kršitev pogodbenih obveznosti. Tožnica je tekom dokaznega postopka na prvi stopnji ves čas zatrjevala, da je bila prodaja cigaret sodelavcem, kot je to storila tožnica, pri toženi stranki ustaljena in dolgoletna praksa, s katero so bili vsi zaposleni seznanjeni, zlasti tudi vodstvo tožene stranke. Priči C.C. in D.D. sta izpovedali, da sta občasno prodajali artikle iz brezcarinske prodaje zaposlenim na letališču, prav tako so nekateri zaposleni, vključno z vodilnimi delavci takšno prodajo občasno bolj ali manj pogosto uporabljali. Zato je povsem nelogičen zaključek sodišča prve stopnje, da za takšno prakso niso vedeli vsi zaposleni ter da je niso izvajale vse stevardese. Sodišče je kot nesporno ugotovilo ustaljeno ravnanje zaposlenih pri toženi stranki, nato pa je protispisno zaključilo, da naj bi to veljalo le v omejenem obsegu in za takšno prakso naj ne bi vedelo vodstvo toženke. Tožnica opozarja, da sodišče v predmetnem postopku ni zaslišalo vseh zaposlenih pri toženi stranki, da bi lahko do takšnega zaključka prišlo. Sodišče je povsem nekritično sledilo izpovedi priče E.E., da je bil s takšno prakso seznanjen šele ob obravnavanem primeru v februarju 2012, kljub temu, da je slednji izpovedal, da se je o tem v podjetju že govorilo in da so prišle govorice tudi do njega. Prav tako je bil priča E.E. pri toženi stranki predsednik uprave le dve leti, zato ne more biti merodajen za presojo ustaljenosti prakse in sta lahko o ustaljeni praksi pri toženi stranki izpovedali le stevardesi D.D. in C.C.. Prav tako je sodišče nekritično sledilo izpovedi priče F.F., ki je prav tako zanikal ustaljeno sodno prakso, čeprav sta priči C.C. in D.D. izpovedali, da je predstavljala prodaja cigaret ustaljeno dolgoletno prakso pri toženi stranki, zato tožnici ni mogoče očitati, da je kršitve storila naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar pa je konstitutiven pogoj, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi. Tožena stranka je tožnico v pisni obdolžitvi ter vabilu na zagovor pred izredno odpovedjo z dne 28. 2. 2012 obtožila, da je s svojim ravnanjem dne 16. 2. 2012, za katerega je bil ugotovljen carinski prekršek, prav tako kršila pogodbene obveznosti. Tožnica je že tekom postopka opozorila, da je tožena stranka svoje obtožbe oprla izključno na govorice, ki so se pojavile v času pisne obdolžitve ter vročanju vabila na zagovor. To je potrdila tudi tožena stranka sama in je nato naknadno pridobila listine, ki zadevajo ugotovljen carinski prekršek in izrečeno globo. Tožnica je tekom postopka opozarjala tudi, da poslovanje tožene stranke ni skladno z določbami Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS), ki določa, da se v Republiki Sloveniji uporablja slovenski jezik, sled česar je nesporno, da tožena stranka te določbe ni spoštovala, saj so priročniki, katerih kršitev očita tožena stranka tožnici, na razpolago le v tujem jeziku. ZJRS pa v 16. členu določa, da morajo biti vsi splošni akti pravnih oseb, zasebnega prava in fizičnih oseb, ki opravljalo registrirano dejavnost v slovenščini, skladni s področno zakonodajo. V slovenščini mora potekati tudi notranje poslovanje teh oseb, ki se nanaša na urejanje pravic in dolžnosti iz delovnega razmerja. Sicer pa je tudi Evropsko sodišče že ugodilo tožbi pilotov, s katero so le-ti zahtevali prevod vseh operativnih priročnikov iz angleščine v njihov domač francoski jezik. V sled dejstva, da je Slovenija del Evropske unije, jo zavezuje tudi citirana sodna praksa in predpisi Evropske unije. Ne glede na dejstva, da je morala tožnica pri opravljanju svojega dela poznati angleški jezik, na tej podlagi ni mogoče pavšalno zaključiti, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ko je zapisalo, da ne dvomi, da je tožnica predpis razumela. Tudi priča C.C. je izpovedala, da priročniki, ki jih uporabljajo za vsakodnevno delo niso vsi v slovenskem jeziku, tudi ostali predpisi niso vsi v celoti v slovenščini. Zato so zaključki in razlogovanje sodišča glede upoštevanja določil ZJRS neutemeljeni in nepravilni. V zvezi z navedbo sodišča, da je poznavanje CCI nedvomno tožničina delovna dolžnost, pa tožnica opozarja, da med njene delovne dolžnosti spada seznanitev s CCI ter sprotno spremljanje objav, nemogoče pa je tolikšno količino informacij vedeti še nekaj let po tistem, ko so bile objavljene. Tožnica še navaja, da je tožena stranka imela dvojne kriterije v zvezi z izrekanjem sankcij za kršitev pogodbe o zaposlitvi in sicer provizijo, ki bi jo naj tožnica prejela od prodaje cigaret in znaša 85,75 EUR bruto, je bistveno nižja, kot znesek, ki ga je neutemeljeno mesečno prejela delavka G.G. Delavka G.G. je namreč delodajalcu lažno prijavila naslov bivanja in tako neupravičeno prejela izplačane potne stroške, ter ji je za to ravnanje bil izrečen le opomin. Navedeni delavki je namreč bil izrečen za očitano kršitev le opomin. Tožnica v pritožbi še navaja, da je bila zaposlena pri toženi stranki 24 let, medtem ko je bil predsednik uprave E.E. skupaj zaposlen le 2 leti in v času izreka tožničine izredne odpovedi šele dobro leto, kar je dokaz, da z delom kabinskega osebja nikakor ni bil seznanjen do te mere, da bi lahko ocenil sposobnost tožnice oziroma njeno nesposobnost za opravljanje dela. Prav tako pa je tudi pričanje F.F. neverodostojno, ker je slednji vsekakor vedel za številne pohvale, ki jih je tožnica prejela, saj je bil kot vodja operative seznanjen z vsem, zlasti s tem, kateri člani kabinskega osebja veljajo za najboljše. Pri majhnem številu zaposlenih, ki se poznajo več kot 20 let, so to vedeli vsi, vključno z F.F., ki je opravljal delo dispečarja v operativnem centru, preden je prevzel funkcijo vodje. Sodišče pa je tudi povsem prezrlo socialni vidik in tožničino izpoved o njenem težkem finančnem stanju, o čemer je izpovedala pri svojem zaslišanju. Tudi iz tega razloga je po mnenju tožnice odločitev sodišča nezakonita in nepravilna. Priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka trditve tožnice v pritožbi in navaja, da je sodišče izpovedi vseh prič ustrezno povzelo in skladno z zapisniki zaslišanj prič povzelo, da niso vsi zaposleni ocenjevali prodajo cigaret sodelavcem za neproblematično, kar jasno izhaja ne le iz izpovedi F.F. in E.E., temveč tudi iz izpovedi D.D. Tudi F.F. je dolgoletni delavec tožene stranke in ustaljene prakse ni mogel potrditi. Po mnenju tožene stranke menjava vodstva pri toženi stranki v ničemer ne posega v zakonitost izredne odpovedi, niti ne zmanjšuje teže tožničine kršitve, zato so tožničine pritožbene navedbe neutemeljene. Tožena stranka predlaga, da sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev, izvedlo je tudi vse bistvene dokaze, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker ni izvedlo nekaterih predlaganih dokazov, predvsem ni zaslišalo predlagane priče B.B. Navedena kršitev je podana, če sodišče med postopkom ne uporabi kakšne določbe ZPP ali uporabi nepravilno in bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere je ocenilo, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sicer pa tožnica te kršitve ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje takoj, ko je bilo to mogoče, torej ob zavrnitvi dokaznih predlogov in zato skladno z 286. b členom Zakona o pravdnem postopku, te kršitve ne more uveljavljati v pravnem sredstvu.

Delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi (med ostalim) tudi iz razloga, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (druga alineja prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Delodajalec mora dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter dejstvo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZDR).

Tožena stranka je tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga, ker je tožnica dne ..., na letu ... na relaciji Ljubljana - Makedonija prodala 11 štek cigaret v skupni vrednosti 192,00 EUR, čeprav je bil let odpovedan, kar predstavlja grob carinski prekršek. Istega dne na istem letu je tožnica prodala še 45 štek cigaret H. (voziček iz rezerve). Tožnici je tožena stranka tudi očitala, da je dne ... v svoji prtljagi po opravljeni delovni obveznosti na letu Turčija - Ljubljana posedovala večje število cigaret, prodajo beležila kot prodajo potnikov in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem skušala izogniti plačilu uvoznih dajatev. Tožena stranka je v izredni odpovedi navedla, da je tožnica s tem ravnanjem naklepno huje kršila delovne obveze in sicer IX. člen pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 11. 2004, pravila Cabin Crew Member Manual (CCMM), ki urejajo prodajo blaga v pogojih prostocarinske prodaje potnikom po ceni v kateri ni vključena carina, takse in davki in pravila Cabin Crew Information Handbook (CCIH 3.13), s katerim so opredeljene zadolžitve kabinskega osebja, kar vse predstavlja kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter kršitev 32. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Prav tako ima tožena stranka stranka kršitev carinskih predpisov opredeljeno kot hudo kršitev delovnih obveznosti (OM, Part A, 1.8.7).

Neutemeljene so pritožbene trditve tožnice, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično sledilo izpovedi priče E.E. in F.F., da pri toženi stranki ni šlo za dolgoletno ustaljeno prakso glede kupovanja cigaret v brezcarinski prodaji in da je E.E. zaposlen pri toženi stranki kot predsednik uprave le 2 leti in 23 mesecev, zato ni mogel presojati ustaljenosti prakse pri toženi stranki. Glede na to, da je bil predsednik uprave E.E. zaposlen v času podaje izredne odpovedi tožnice šele 1 leto, navedeno ne pomeni, da ni bil pristojen ukrepati v primeru, če je seznanjen s kršitvami delovne obveznosti zaposlenih. V konkretni zadevi predsednik uprave ni bil dolžan ugotavljati ustaljenosti prakse pri toženi stranki, saj v kolikor je ugotovil, da tožnica svojih nalog ni opravljala v skladu z navodili in izdanimi priporočili tožene stranke je vsekakor bil kot predsednik uprave dolžan ukrepati. Dejstvo, da so morda tudi ostali delavci kršili navodila tožene stranke še ne razbremeni tožnice odgovornosti za očitane kršitve.

Pravila CCIH 3.13 natančno določajo zadolžitev vodje kabinskega osebja pred vzletom letala ter pravila CCMM v IX. poglavju določajo, da ko je letalo na tleh, ni dovoljena prodaja artiklov. Tožena stranka je tudi s pravilom CCI 54/2009 z dne 22. 10. 2009 vse člane posadke opozorila na dolžnosti spoštovanja carinskih predpisov in da so člani posadke dolžni prijaviti vso blago, za katero je predpisana carina in so sami odgovorni za plačilo carinskih dajatev. Tožnica je dne ..., v svoji prtljagi, po opravljeni delovni obveznosti na letu Turčija - Ljubljana, posedovala večje število cigaret in državno mejo prestopila na službenem prehodu ter se s tem poskušala izogniti plačilu uvoznih dajatev in je s tem storila ne samo carinski prekršek, ampak je tudi kršila IX. člena pogodbe o zaposlitvi zato je tožena stranka njeno ravnanje pravilno obravnavala kot kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, kar je pravilno obrazložilo tudi sodišče prve stopnje. Tožnica je vsekakor kršila IX. člen pogodbe o zaposlitvi, kjer je določeno, da je dolžna vestno, strokovno, pravočasno in dosledno opravljati svoje delo in upoštevati delodajalčeva navodila. Prav tako ZDR v 31. členu določa, da mora delavec vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu v 32. členu ZDR pa določa, da mora delavec upoštevati zahteve in navodila delodajalca v zvezi z izpolnjevanjem pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja ter v 35. členu določa, da se je delavec dolžan vzdržati vseh ravnanj, ki glede na naravo delo, ki ga opravlja pri delodajalcu materialno ali moralno škoduje ali bi lahko škodoval poslovnim interesom delodajalca.

Tožnica je izpovedala, da ni vedela, da je brezcarinska prodaja namenjena le potnikom in da bi bilo karkoli narobe, da je cigarete prodala tudi ostalim zaposlenim pri toženi stranki. Prav tako je trdila, da ni vedela, da lahko čez mejo nese največ 25 cigaret, zato se ni zavedala, da je bila (dne ...) v carinskem prekršku, ker je imela pri prestopu meje na službenem prehodu 14 štek cigaret. Tožnica bi že zaradi svojih zadolžitev kot vodja kabinskega osebja morala biti seznanjena s carinskimi predpisi in postopkom brezcarinske prodaje, saj kot je izpovedala, so to prodajo lahko izvajale le vodje kabinskega osebja. Prav tako je tožena stranka dokazala, da je tožničine delovne naloge, obveznosti in odgovornosti, ustrezno in natančno opredelila v pogodbi o zaposlitvi z opisom delovnega mesta in v CCMM, CCIH, CCI in drugih navodilih, prav tako pa je tožena stranka tudi dokazala, da je skrbela, da so vsi zaposleni navodila tudi prejeli. Pri tem so neutemeljene tožničine trditve, da se je priročnik CCMM začel uporabljati šele nekaj let po tem, ko je tožnica postala vodja kabinskega osebja in da je naveden predpis, kljub temu, da ga je prejela, odložila v omaro, ker je smatrala, da predpis potrebujejo le začetnice. Neutemeljeno se je tudi sklicevala, da je bilo v poglavju o brezcarinski prodaji artiklov polno napak in da tudi, iz tega razloga, predpisa ni brala in upoštevala. Navedeno ravnanje predstavlja samovoljo tožnice, ki kljub temu, da jo je tožena stranka seznanjala s predpisi, ki so bili sprejeti za delo tožnice, le teh ni upoštevala, kar pomeni, da je naklepno kršila pravila tožene stranke.

Tožnica je priznala, da je dne ... pred vzletom letala na relaciji Ljubljana - Makedonija in pred vstopom potnikom odplombirala dva HS vozička z artikli I. ter iz njega vzela vse šteke cigaret H., ki so bile namenjene prodaji potnikom. Za vso blago je napisala račune in o prodaji obvestila pogodbenega partnerja J. d.o.o. ter mu posredovala račune. Štirim osebam je prodala 56 štek in še uslužbencu K. je prodala 40 štek, 2 šteki pa je kupil kapitan letala. Tudi pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da se tožnica ne more sklicevati na lahkomiselnost in usluge sodelavcem, saj količina cigaret, ki jih je tožnica samo dne 12. 2. 2012 prodala sodelavcem dejansko presega naravo „usluge“ sodelavcu. Pri tem se tožnica ne more sklicevati na lahkomiselnost in ustaljeno prakso pri toženi stranki v zvezi s prodajo cigaret. Glede na ugotovitev, da je podan odpovedni razlog po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je potrebno skladno s prvim odstavkom 110. člena ugotoviti, ali obstajajo okoliščine in interesi pogodbenih strank, ob upoštevanju katerih ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so okoliščine, ki jih je navedla tožena stranka v izredni odpovedi in tekom postopka takšne, da onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja s tožnico, do izteka odpovednega roka. Glede na ugotovljeno je tožena stranka tožnici zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice, kot neutemeljen zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije stroške pritožbenega postopka.