Jedro

Sodišči nižjih stopenj sta spregledali pomembno dejstvo, ki je v konkretni zadevi tudi izhodišče za presojo, ali je tožnik kljub sicer redki in kratkotrajni uporabi nepremičnine tožencev lahko priposestvoval stvarno služnost. Nepremičnino, katere lastnik je sedaj tožnik, je namreč očetu tožnika po navedbah tožnika skupaj s trajno uporabo sporne poti prodal prav prvi toženec. Že med strankama kupoprodajne pogodbe (očetom tožnika in tožencem) se je torej izvrševal dogovor o uporabi poti, nadalje pa je po lastnih trditvah takšen dogovor nasproti toženi stranki izvrševal tudi tožnik. Vsaka uporaba poti v okviru obsega dogovorjene služnosti pomeni njeno izvrševanje, zato utemeljevanje zavrnitve zahtevka z nizko frekventnostjo uporabe sporne poti, ni pravilno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se ugotovi stvarna služnost hoje in vožnje z vsemi vozili v korist vsakokratnega lastnika gospodujoče nepremičnine parc. št. 3542/4, k. o. ... in v breme služečih nepremičnin s parc. št. 5159/5 in 5159/6, k. o. ..., po trasi, kot je opredeljena v izreku sodbe. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika v stroškovnem delu ugodilo in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje; sicer pa je pritožbo v delu, ki se nanaša na odločitev o glavni stvari, kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da je okoliščina, da je tožnik nepremičnino uporabljal za dostop do nepremičnine za občasne, kratkotrajne oglede ter za uživanje ob razgledu na morje, odločilna za zavrnitev tožnikovega zahtevka, saj takšno ravnanje ne more voditi k priposestvovanju stvarne služnosti; služnostna pravica namreč omogoča uresničevanje gospodarske funkcije lastnine na način, da potrebe gospodujoče nepremičnine definirajo obseg ter način izvrševanja služnosti.

Revizijske navedbe

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Izpodbijani sodbi očita pomanjkljivosti, ki onemogočajo njen preizkus (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP) ter uveljavlja zmotno uporabo 213. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Potreba gospodujočega zemljišča je v tem, da revident po služnostni poti pride do svoje nepremičnine. 2. in 37. člen SPZ govorita o gospodarski funkciji lastninske pravice, ki je v uživanju in uporabi; lastnino poleg rabe oziroma izkoriščanja definirata tudi posest in razpolaganje. Revident je imel parcelo v posesti, da bi zadovoljeval svoje estetske potrebe po ogledu morja, da pa je to mogoče mora do svojega zemljišča po zatrjevani služnostni poti tudi priti. Desetletna uporaba poti, za katero ima pravni naslov, s katerim izkazuje dobrovernost, zadošča za priposestvovanje, saj 217. člen SPZ ne vsebuje tretjega pogoja, ki ga vsiljuje izpodbijana sodba. V nasprotju s sodbo Cp 939/2008 z dne 25. 11. 2008 instanca tudi ni dopustila novot v zvezi z obdelovanjem revidentovega zemljišča. Revident je pravočasno predlagal zaslišanje G., ki je po naročilu revidenta prodajal njegovo parcelo ter skrbel za čiščenje le-te in se je v ta namen vozil po sporni poti. Pomembno je tudi dejstvo, da je bila sporna pot prodana revidentovemu očetu s strani toženca, sedaj pa se prodaja poti zanika, služnost pa pogojuje s tem, kaj bo novi kupec na nepremičnini gradil. Odgovor nasprotne stranke

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija je utemeljena.

6. Relevantne okoliščine dejanskega stanja, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče izpodbijati (tretji odstavek 370. člena ZPP), so sledeče: - tožnik živi v Kanadi in na obiske v Slovenijo prihaja občasno (v tridesetih letih je bil v Sloveniji devetnajstkrat); - na nepremičnino je prihajal občasno, kratkotrajno ter je na njej užival v razgledu na morje.

7. Po navedbah tožnika je lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. 3542/4, k. o. ... pridobil na podlagi darilne pogodbe, ki jo je sklenil z očetom Š. J. dne 27. 9. 1989. Slednji je nepremičnino pridobil v last na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 15. 6. 1977, ki jo je sklenil s prvim tožencem. Na podlagi te kupoprodajne pogodbe je bila v korist tožnikove nepremičnine dogovorjena tudi stvarna služnost uporabe ceste (poti), ki poteka po nepremičninah tožene stranke, vendar pa stvarna služnost poti nikoli ni bila vpisana v zemljiško knjigo, zato je tožeča stranka na pravnoposlovni podlagi, zaradi neizpolnjenosti konstitutivnih pogojev za pridobitev stvarne pravice na pravnoposlovni podlagi, ni pridobila.

8. T ožeča stranka pa je tožbeni zahtevek utemeljevala tudi na temelju priposestvovanja kot originarnega načina nastanka služnostne pravice. Sodišče prve stopnje je upoštevaje tožbene navedbe in izpoved tožnika ocenilo, da četudi bi bilo res, kar tožnik navaja in izpoveduje, do priposestvovanja služnosti hoje in vožnje ne more priti, saj občasni, neopredeljeni in kratkotrajni obiski parcele, namenjeni ogledu morskega zaliva, ne morejo voditi do priposestvovanja služnostne pravice. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika v delu, ki se nanaša na glavno stvar zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Ocenilo je, da sama frekventnost uporabe sporne poti niti ni pravno pomembna, pač pa je po oceni pritožbenega sodišča ključen argument v tem, da že iz tožnikove izpovedbe izhaja, da nepremičnina ni bila namenjena dostopu zaradi kmetijske, stanovanjske ali druge rabe, pač pa tožnikovemu zadrževanju na parceli, ki pa za nepremičnino niso nepotrebna. Takšno izvrševanje pa po oceni sodišča druge stopnje ne more voditi k priposestvovanju služnosti, saj je njen namen v omogočanju uresničevanja gospodarske funkcije lastnine.

9. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj spregledali pomembno dejstvo, ki je v konkretni zadevi tudi izhodišče za presojo, ali je tožnik kljub sicer redki in kratkotrajni uporabi nepremičnine tožencev lahko priposestvoval stvarno služnost. Nepremičnino, katere lastnik je sedaj tožnik, je namreč očetu tožnika po navedbah tožnika skupaj s trajno uporabo sporne poti prodal prav prvi toženec. Že med strankama kupoprodajne pogodbe (očetom tožnika in tožencem) se je torej izvrševal dogovor o uporabi poti, nadalje pa je po lastnih trditvah takšen dogovor nasproti toženi stranki izvrševal tudi tožnik. Na svojo nepremičnino je torej, čeprav redko, dostopal v skladu z dogovorom, torej v izvrševanju dogovorjene (ne pa na podlagi dogovora tudi pridobljene) služnosti. Tožeča stranka je navajala, da se tožena stranka vse do leta 2008 takšnemu izvrševanju dogovora ni uprla, kar bi pomenilo, da je tožnik kot lastnik gospodujoče stvari izvrševal služnost v času, potrebnem za njeno priposestvovanje. Vsaka uporaba poti v okviru obsega dogovorjene služnosti pomeni njeno izvrševanje, zato utemeljevanje zavrnitve zahtevka z nizko frekventnostjo uporabe sporne poti, ni pravilno.

10. Prav tako pa je neutemeljen razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka tudi očitek, da sporna pot ni služila gospodujoči nepremičnini, saj gospodujoča nepremičnina ni bila funkcionalno izkoriščena. Tožnik je zatrjeval, da se je (na podlagi dogovora) služnost izvrševala z namenom (edinega možnega) dostopa do nepremičnine, ki je bil tožnikovemu očetu tudi (pogodbeno) zagotovljen, zato ni pomembno, ali je bila nepremičnina tožnika funkcionalno izkoriščena ali ne, saj je sporna pot služila dostopu do tožnikove nepremičnine.

11. Revizijsko sodišče je zaradi zmotne uporabe materialnega prava reviziji ugodilo ter je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišči druge in prve stopnje sta (ob zmotni razlagi materialnega prava) odločitev sprejeli zgolj na podlagi pogojnega sprejemanja resničnosti tožnikovih navedb, kar ob odsotnosti dokazne ocene revizijskemu sodišču onemogoča spremembo izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje naj zato v ponovnem sojenju (po potrebi) dopolni dokazni postopek ter odločitev sprejme upoštevaje zgoraj obrazloženo razlago materialnopravnih določb. 12. Odločitev o stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP (druga točka izreka).