Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da očitek tožene stranke tožniku v zvezi z nevnovčitvijo garancije ni utemeljen. Preuranjeno pa je zaključilo, da je tožnik storil tudi ostale kršitve, kot mu jih očita tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (da naj bi tožnik predlagal nabavni službi tožene stranke, da se za projekt vzdrževanja in nadgradnje dokumentarnega sistema izvede postopek oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave z določeno družbo; očitek v zvezi z delovanjem dokumentarnega sistema pri toženi stranki od leta 2007 dalje; da je omogočil določeni družbi protipravno korist, idr.). Sodišče je namreč preseglo svojo zmožnost poznavanja informacijskih sistemov. Ker sodišče teh znanj nima, bi moralo za razjasnitev ostalih očitkov (razen nevnovčitve bančne garancije), angažirati predlaganega izvedenca za področje informacijskih sistemov v skladu z 243. členom ZPP. Ker je ostalo dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi v delu glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - delno spremeni v točki IV izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela, izrečene dne 4. 12. 2012; - razveljavi v točkah I, II, III, V/1, VI, VII in VIII izreka in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2012, ki jo je tožena stranka vročila tožniku dne 27. 12. 2012, nezakonita in se razveljavi (točka I izreka). Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 12. 2012, temveč s 30. 8. 2013 (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, in sicer od 27. 12. 2012 do 30. 8. 2013, prijaviti v obvezna socialna zavarovanja z vpisom v matično evidenco ZPIZ ter mu za ta čas obračunati nadomestila bruto plač po nezakonito odpovedani pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 1. 2007, od katerih naj odvede davke in prispevke, nato pa tožniku izplača neto nadomestila plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega neto zneska nadomestila od 12. dne v mesecu za pretekli mesec, in druge prejemke iz delovnega razmerja z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dne zapadlosti v plačilo dalje do plačila, vse v roku 8 dni pod izvršbo (točka III izreka). Nadalje je sodišče prve stopnje razsodilo, da je prepoved opravljanja dela, ki je bila izrečena tožniku dne 4. 12. 2012, nezakonita (točka IV izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 4. 12. 2012 do 27. 12. 2012 obračunati razliko v bruto plači, kot da prepovedi opravljanja dela ne bi bilo, v višini 2.835,34 EUR bruto, nato pa mu po odvedbi davka in prispevkov izplačati ustrezno neto razliko v plači, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 1. 2013 do plačila (prvi odstavek točke V izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo plače v bruto znesku 367,34 EUR s pp (drugi odstavek točke V izreka). Nadalje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 16.875,03 EUR, od te obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati ustrezen neto znesek v 8 dneh od pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (prvi odstavek točke VI izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za obračun in plačilo odškodnine v znesku 86.889,66 EUR s pp (drugi odstavek točke VI izreka). Nadalje je zavrnilo zahtevek za povrnitev stroškov zastopanja na zagovoru v znesku 843,96 EUR (točka VII izreka) ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.746,12 EUR v 8 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka VIII izreka).

2. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper točke VI, VII in VIII sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter samo odloči o zadevi tako, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati odškodnino zaradi nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v višini 103.764,69 EUR, kar predstavlja 18 tožnikovih plač v bruto znesku, od te obračunati in odvesti pripadajoče davke in prispevke, tožniku pa izplačati neto znesek v roku 8 dni, mu povrniti stroške zastopanja na zagovoru v višini 843,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2012 do plačila, kot tudi stroške pritožbenega postopka, oziroma podredno, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo v zvezi s sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi oziroma določitvijo odškodnine po 118. členu ZDR-1. Vrhovno sodišče RS je v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 26/2007 pojasnilo, da je pri odškodnini treba prvenstveno izhajati iz njene narave. Gre za odškodnino, ki pomeni odmeno oziroma nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu, torej za izgubo zaposlitve, kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi in vzpostavitvi delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Gre za odškodnino za bodočo ocenjeno škodo zaradi nereintegracije k delodajalcu. Tožnik ni dobil niti odpravnine niti nadomestila na Zavodu RS za zaposlovanje. Drugi odstavek 118. člena ZDR-1 določa, da se kot okoliščine upoštevajo okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter pravice, ki jih je delavec uveljavljal za čas do prenehanja delovnega razmerja. Nič od tega sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Tožnik se je pri toženi stranki zaposlil leta 1996, vzpostavil je službo, ki jo je vodil v času izredne odpovedi, njegovi podrejeni sodelavci so ga spoštovali. Izredna odpoved je bila popolnoma neupravičena, razlogi privlečeni za lase, tožena stranka ga je s tem „umazala“, poteptala in uničila njegovo kariero pri toženi stranki, ga ponižala in mu preprečila, da bi prevzel funkcijo v.d. direktorja Direktorata A.. Zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in neupravičene kazenske ovadbe je tožnik imel težave pri pridobitvi katerekoli zaposlitve. Poklicno ga je tožena stranka skoraj uničila. V zvezi z višino odškodnine po prvem odstavku 118. člena ZDR se sklicuje na primere iz sodne prakse, pri čemer v nobeni zadevi ni šlo za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi bila podana na tako brutalen in poniževalen način. Navaja sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 48/2011 z dne 6. 3. 2012, s katero je bila prisojena odškodnina v višini petih plač, čeprav je bil delavec brez zaposlitve samo dva meseca, v zadevi opr. št. VIII Ips 234/2012 z dne 27. 5. 2013 je bila določena odškodnina v višini štirih plač, v sodbi opr. št. VIII Ips 213/2009 z dne 4. 4. 2011 devetih plač ter v sodbi in sklepu opr. št. VIII Ips 46/2013 z dne 13. 5. 2013 v višini sedmih plač. V zadevi opr. št. VIII Ips 242/2012 pa je bila dosojena odškodnina v višini dvanajstih plač, v zadevi opr. št. VIII Ips 18/2013 v višini sedmih plač, v zadevi opr. št. VIII Ips 253/2013 pa celo petnajstih plač. Tožniku je bila torej prisojena odškodnina, ki odstopa tudi od ustaljene sodne prakse. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen 17 let, njegova delovna doba znaša 24 let, dopolnil je 50 let starosti oziroma bo v kratkem dopolnil, in bo težko našel zaposlitev, ki bi bila primerljiva z zaposlitvijo pri toženi stranki zaradi krize na trgu dela. Po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi mu je komaj uspelo pridobiti zaposlitev za določen čas šestih mesecev in še to po osmih mesecih iskanja, tožena stranka mu onemogoča iskanje primernih delovnih mest, saj se takoj, ko je v javnosti objavljeno, da kandidira za delovno mesto, proti njemu začne gonja (kot je to v primeru delovnega mesta v.d. direktorja Direktorata A.), po novi pogodbi o zaposlitvi pa ima dogovorjeno nižjo plačo od plače pri toženi stranki za 620,79 EUR. Zaradi nereintegracije je bil pri dohodku prikrajšan že samo v času trajanja tega postopka za 14-kratnik zneska 620,79 EUR, to je za 8.691,06 EUR. Delovno razmerje mu je prenehalo že 30. 8. 2013, kar pomeni, da vse od takrat prejema nižjo plačo. Ta dejstva sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo, pri čemer tudi izpostavlja, da ni prejel odpravnine niti nadomestila za brezposelnost. Po sedemnajst letih vzornega dela za toženo stranko je tožnik moral delati na hodniku. To se je nadaljevalo vse do podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po odločitvi sodišča prve stopnje je tožena stranka v boljšem položaju kot bi bila, če bi tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. S tako nizkimi odškodninami sodišče dobesedno vzpodbuja delodajalca k nezakonitim odpovedim, se pravi, da vzpodbuja podjetja, podobna toženi stranki (državna podjetja), v katerih politika igra dominantno vlogo, da z delavci obračunavajo na brutalen in nečloveški način, enako kot so to storili s tožnikom. Zato predlaga, da se mu odškodnina zviša na znesek 103.764,69 EUR, kar predstavlja njegovih 18 bruto plač. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni upravičen do stroškov zastopanja na zagovoru, v znesku 843,96 EUR. Sodišče prve stopnje je tudi pozabilo odločiti, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške pričnin, ki jih je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo tožniku. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je sodba v ugodilnem izpodbijanem delu nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka postopek izredne odpovedi izvedla skladno z zakonskimi zahtevami, nepravilne pa so vse ostale ugotovitve in zaključek, da v konkretnem primeru niso podani razlogi iz 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Te ugotovitve temeljijo na selektivno upoštevanih izpovedbah prič in pavšalno ter neobrazloženo zavrnjenem dokaznem predlogu tožene stranke po postavitvi izvedenca informacijskih sistemov, ki bi edini lahko z zanesljivostjo potrdil ali zavrnil resničnost očitkov. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zato, ker je po pridobiti revizorjevega poročila o neodvisnem pregledu projektov vpeljave dokumentarnega sistema pri toženi stranki, ki ga je pripravil Inštitut B. Fakultete C., ugotovila, da je tožnik kršil svoje pogodbene obveznosti in druge obveznosti iz delovnega razmerja, ter da imajo njegove kršitve znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po 240. členu KZ-1, kaznivega dejanja izneverjanja po 215. členu KZ-1 ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je družba D. d.o.o. poleg razpoložljivega znanja v zvezi z aplikacijo, ki je bila nameščena pri toženi stranki, prevzela tudi obveznosti (preostale garancijske obveznosti za napake v strojni opremi), navedlo pa je tudi, da iz pogodbe z dne 24. 3. 2010 izhaja, da je bila družba D. d.o.o. v zameno za pridobitev razpoložljivega znanja od družbe E. d.d. pripravljena prevzeti tudi garancijske obveznosti, ki jih je družba E. d.d. še imela do tožene stranke. Temu ni bilo tako, sodišče prve stopnje pa je zaradi pristranskosti in naklonjenosti tožniku povsem spregledalo izpovedbo F.F., direktorja družbe D. d.o.o., da namen sklenitve pogodbe z družbo E. d.d. ni bil tudi prenos obveznosti družbe E. d.d. do tožene stranke na družbo D. d.o.o., saj je družba D. d.o.o. predpostavljala, da je družba E. d.d. izpolnila svoje obveznosti do tožene stranke. Izpostavil je, da se z družbo E. d.d. niso pogovarjali, kakšne bodo njihove naloge do tožene stranke, saj so to ugotovili šele potem, ko so se začeli pogovarjati s toženo stranko. Tožena stranka je tudi zatrjevala, da so se storitve plačale dvakrat. To izhaja iz izpovedbe priče F.F., ki je potrdil, da je zaradi podvajanja družba D. d.o.o. dobila plačane storitve, ki so bile že plačane družbi E. d.d.. Iz izpovedi navedene priče se lahko ugotovi, da so se dela prekrivala in so bila dvakrat plačana. Direktor družbe D. d.o.o. je tudi zanikal, da bi od družbe E. d.d. prevzel njene obveznosti do tožene stranke. Do tega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Z navedenim je sodišče prve stopnje, poleg tega da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje v tej zvezi in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem odločilnem dejstvu je namreč nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe, o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi listinami (pogodba z dne 24. 3. 2010 in zapisnikom o zaslišanju priče F.F. z dne 3. 10. 2014). Tožnik je upravi tožene stranke zavajajoče in neresnično predstavil, da je družba D. d.o.o. zaradi sklenitve pogodbe z družbo E. d.d. njen pravni naslednik, zaradi česar naj bi bil edini možni pogodbeni partner tožene stranke za sklenitev pogodbe o vzdrževanju in nadgradnji dokumentarnega sistema. Tožnik se je zavedal, da bi bila sklenitev pogodbe za nadgradnjo mogoča tudi s katerokoli drugo družbo. To izhaja tudi iz njegovega pričanja, ko je na vprašanje, ali bi bilo mogoče nadgradnjo in vzdrževanje dokumentarnega sistema nadaljevati s katerokoli drugo družbo odgovoril, da lahko, če bi bila pripravljena prevzeti, kar je bilo narejeno in nadaljevati zadevo. Tudi priča G.G. je na naroku 30. 9. 2013 izpovedala, da bi lahko nadgradnjo sistema izvedla tudi katerakoli druga družba, kar je sodišče prve stopnje enostavno spregledalo. Zato je tudi v tem delu podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 19. točki obrazložitve navedlo, da naj bi iz ocene izvedenih dokazov izhajalo, da je bilo za toženo stranko najbolj praktično skleniti pogodbo o vzdrževanju in nadgradnji sistema z družbo D. d.o.o.. To je utemeljevalo s sklicevanjem na izpovedi prič G.G. in H.H., prav tako tudi na tožnikovo izpoved. Pojasnilo je, da bi se v primeru javnega razpisa vse zavleklo in bi tožena stranka ostala brez podpore in vzdrževanja dokumentarnega sistema, česar si ni mogla privoščiti. Tožena stranka opozarja, da je po Zakonu o javnem naročanju naročnik in s tem podvržena ravnanju, skladnem s tem zakonom, ter jo čudi, da je sodišče prve stopnje v tej zadevi navedlo, kaj naj bi bilo najbolj praktično za toženo stranko in ne morda tega, kaj bi bilo najbolj zakonito. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je bilo javno naročilo oddano s pogajanji brez predhodne objave v skladu z 29. členom Zakona o javnem naročanju, vendar ni pojasnilo, katera izjema naj bi bila v obravnavanem primeru podana. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Družba E. d.d. je bila v skladu s svojimi obveznostmi iz pogodbe dolžna za toženo stranko odpravljati napake, ki so se pojavljale v garancijskem obdobju. Od pogodbe s toženo stranko ni mogla kar enostavno odstopiti, na kar je tožnika v pravnem mnenju z dne 13. 4. 2010 pravilno opozorila tudi pravna služba tožene stranke. Zato gre za sprenevedanje, da bi tožena stranka v času izvedbe postopka javnega naročanja ostala brez potrebne podpore v primeru težav sistema, ki ga je vzpostavila družba E. d.d.. Tudi zaradi tega, ker gre za ugotovitev, ki je v nasprotju s pogodbo, sklenjeno z družbo E. d.d., je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi I.I. je v zvezi s sklenjeno pogodbo s D. d.o.o. izpovedal v izrazitem nasprotju s tem, kar ugotovi sodišče prve stopnje. Opozarja, da je družba D. d.o.o. v pogodbi obljubila nadaljnje vzdrževanje oziroma odpravo napak na starem dokumentarnem sistemu, kar priča o tem, da so napake bile, potem pa je bil dejansko vpeljan nov dokumentni sistem, ki je temeljil na novi programski opremi ponudnika D. d.o.o.. I.I., ki je sodeloval kot revizor, je podal mnenje, da na podlagi razpisne dokumentacije ni ugotovil, da naj bi bil predmet te pogodbe celovita prenova oziroma celo zamenjava obstoječega informacijskega sistema družbe E. d.d.. Priči F.F. in I.I. sta torej nedvoumno izpovedali, da je družba D. d.o.o. opravila tudi dela, ki jih je predhodno opravila že družba E. d.d., da so se dela po obeh pogodbah dejansko podvajala, zaradi česar je sodišče prve stopnje zagrešilo tudi v tem delu kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se o tem odločilnem dejstvu nahajajo nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi zapisniki. Tožena stranka je predlagala postavitev izvedenca informacijskih sistemov, kar pa je sodišče prve stopnje zavrnilo s skopo in pavšalno utemeljitvijo, ki ne ustreza standardu obrazloženosti procesne odločitve. S tem je podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je s tem toženi stranki odvzeta možnost do izjave v postopku in obenem kršeno načelo kontradiktornosti postopka. Sodišče prve stopnje bi moralo pojasniti, zakaj ni verjelo izpovedbi prič F.F. in I.I., in to ustrezno obrazložiti, saj je s tem, ko tega ni storilo, tudi bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca informacijske tehnologije, je bila toženi stranki tudi kršena pravica do sodnega varstva iz 22. člena Ustave RS. Glede nezakonitosti opravljanja dela oziroma prepovedi dela pa pritožba navaja, da tak zahtevek predstavlja ugotavljanje dejstev, kar pa glede na določbe 181. člena ZPP ni dopustno. V tem delu bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči zaradi pomanjkanja procesne predpostavke.

5. Stranki sta odgovorili na pritožbo druge stranke, prerekata navedbe iz pritožb ter predlagata zavrnitev pritožb in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje. Tožnik priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavljata pritožbi, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; ZPP), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih navaja pritožba, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar v zvezi z odločitvijo o nezakonitosti izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, zato tudi ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava. Odločitev o nezakonitosti suspenza oziroma prepovedi opravljanja dela, ki je bila tožniku izrečena dne 4. 12. 2012, pa je sodišče prve stopnje sicer pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo.

8. Ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo tako, da naj sodbe ne bi bilo mogoče preizkusiti v zvezi z razlogi, zaradi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za postavitev sodnega izvedenca za informacijske tehnologije. Sodišče prve stopnje je namreč obrazložilo, zakaj šteje, da so očitki na tožnikov račun neutemeljeni in posledično z zavrnitvijo tega dokaznega predloga ni kršilo določb postopka. Glede vprašanja, kako se naj sodišče prve stopnje sploh opredeli do posameznih navedb oziroma dokaznih predlogov, ki jih ne šteje za odločilne, sta možna dva pristopa, ki pa sta oba dopustna. Sodišče prve stopnje se lahko opredeli do vsakega predloga, ali pa lahko odgovori tudi drugače, bolj posredno, namreč tako, da sledi strukturi dokazne ocene, ki jo je sprejelo, in skoznjo obrazlaga oziroma odgovarja tudi na to, zakaj nekaterih dokazov ne šteje za nujne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja. Z drugimi besedami, če sodišče pojasni, zakaj je sprejelo dokazno oceno na podlagi izvedenih dokazov, to ustrezno in prepričljivo obrazloži, ni mogoče trditi, da je s tem, ko ni izrecno reklo, zakaj ni izvedlo določenega dokaza, kršilo določbe postopka (prim. stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi Up-312/99-16 z dne 14. 11. 2002 o strukturi obrazložitve). Sodišče prve stopnje je natančno in prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje, da tožnik ni storil očitanih kršitev iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je mogoče izpodbijano sodbo v tem delu celoti preizkusiti, posledično pa ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično tudi ni mogoče šteti, da je zaradi tega podana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, torej ko sodišče toženi stranki ne bi omogočilo pravice do izjave oziroma sodelovanja v postopku, niti ne gre za kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

9. Tožena stranka tudi neutemeljeno očitata sodišču prve stopnje, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. ZPP v 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP določa, da je bistvena kršitev določb vselej podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini izvedbe dokazov in med samimi zapisniki. Zato tudi v tem delu pritožba neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka. S sklicevanjem na posamezne dele izpovedb nekaterih prič tožena stranka dejansko izpodbija ugotovljeno dejansko stanje in uporabo materialnega prava, kar pa ne predstavlja pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

10. Po določbi 1. alineje 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02 s sprem.; ZDR) lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. V skladu s 1. odstavkom 110. člena ZDR lahko pogodbo odpove delodajalec, če obstajajo razlogi določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Tožnik je bil zaposlen pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 5. 2. 2007, na delovnem mestu ... direktor za J. in K. (A1). Tožena stranka je tožniku na podlagi 1. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR izdala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 11. 12. 2012 (A5). Odpoved je bila tožniku vročena 27. 12. 2012. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka zakonito izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, da je tožniku omogočila zagovor ter da je odpoved podala pravočasno. Glede vsebinskih očitkov je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 11. 12. 2012 tožniku očitala hujše kršitve pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja in sicer delovnih obveznosti, ki mu jih nalaga pogodba o zaposlitvi z dne 5. 2. 2007, pooblastilo uprave z dne 13. 9. 2005 ter ZDR v smislu dolžnosti vestnega opravljanja dela po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi in 35. členu, ki delavcu nalaga prepoved škodljivega ravnanja.

12. Tožniku je bilo očitano, da je s kršitvami pri vodenju projekta za nadgradnjo sistema za elektronsko upravljanje in arhiviranje dokumentov oziroma dokumentarnega sistema pri toženi stranki izpolnil znake kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 240. členu Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/2008 in naslednji; KZ-1), kaznivega dejanja izneverjanja po 215. členu KZ-1 ter kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin po 235. členu KZ-1. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da v okvir tožnikovih opravil sodi načrtovanje aktivnosti izvajanja določenih skupnih nalog na področju informacijske tehnologije in inteligentnih transportnih sistemov, določanja navodil, izvajanje nadzora nad opravljanjem nalog na področju J. in K. ter organiziranje in nadzor evidenc nad tem področju in naloge po navodilih uprave. Odgovoren je za pravočasne, strokovne in zakonite odločitve, skladne s poslovno politiko in odločitvami organov družbe, za izvedbo zakonitih strokovnih in smotrnih postopkov, za izvajanje organizacije dela, doseganje planov družbe, izvedbo odločitev organov družbe, za odločitve in dejanja oseb, ki jim je nadrejen ter za ažurno in vestno poročanje upravi o posameznih zadevah in o problematiki v zvezi z opravljanjem nalog. Na podlagi pooblastila uprave družbe z dne 13. 9. 2005 je bil tožnik med drugim pooblaščen za podpisovanje delovne in druge korespondence, ki ureja običajne delovne postopke znotraj projekta za integracijo J. in K. in nima nobenih finančno - materialnih posledic s strani tožene stranke, za podpisovanje delovne in druge korespondence, ki ureja običajne delovne postopke med toženo stranko in njegovimi pogodbenimi in poslovnimi partnerji ter vsebinske naloge pogodbenim partnerjem z delovnega področja J. in K., ki nima nobenih prevzemanj novih finančno materialnih posledic s strani tožene stranke, potrjevanje posameznih računov/ obračunov del za blago ali storitve, naročeno oziroma izvedeno na podlagi pogodbenih določil ali naročilnic v svojstvu direktorja področja za vse zadeve, ki izhajajo iz vsebine dela projekta integracije J. in K..

Nadalje odpoved navaja, da je tožena stranka pri Inštitutu B. Fakultete C. pridobila revizorjevo poročilo o neodvisnem pregledu projekta napeljave dokumentarnega sistema v družbi tožene stranke. Na tej podlagi je tožena stranka ugotovila vrsto kršitev delovnih obveznosti tožnika, ki jih ta v svojem zagovoru ni uspel izpodbiti.

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nadalje navaja, da je tožena stranka leta 2006 sklenila pogodbo s podjetjem E. d.d. za nadgradnjo sistema za elektronsko upravljanje in arhiviranje dokumentov tožene stranke, št. .... Iz pogodbe izhaja, da je šlo za nadgradnjo obstoječega sistema in sicer je bila pogodba sklenjena za znesek 218.100,17 EUR ter je vsebovala bančno garancijo izvajalca E. d.d. v vrednosti 21.810,00 EUR. Iz primopredajnih zapisnikov z dne 17. 12. 2007 izhaja, da naj bi bila vsa dela po pogodbi ... zaključena, z izjemo projekta L.. Primopredajni zapisniki so s strani družbe podpisani. Dne 1. 4. 2010 je ponudnik E. d.d. prenehal z aktivnostmi razvoja in vzdrževanje ter vse pravice in obveznosti prenesel na družbo D. d.o.o.. Tožnik je pravno službo tožene stranke zaprosil za pravno mnenje v zvezi s pogodbenim razmerjem med toženo stranko in E. d.d. M. d.d. (v nadaljevanju: E. d.d.) na podlagi omenjene pogodbe. Dne 13. 4. 2010 je vodja pravne službe v sporočilu delavcev podal pravno mnenje ter zavzel stališče, da je E. d.d. dolžna odpraviti napake v, s pogodbo predvideni, triletni garancijski dobi in da ne more brez sankcije enostransko odstopiti od sklenjene pogodbe s toženo stranko. Pravna služba je tožniku tudi predlagala, da bi pisno obvestil izvajalca o njegovih obveznostih in posledicah enostranskega odstopa od pogodbe in da če ne bo izpolnil obveznosti, bo unovčil bančno garancijo. V mnenju je vodja pravne službe tožnika izrecno opozoril, da garancijska doba traja vse do 17. 12. 2010 in da mora v tem času aplikacija brezhibno delovati. Tožena stranka je v odpovedi zavrnila ugovor tožnika, da naj bi navedeno pravno mnenje temeljilo na zmotnem razumevanju zadeve s strani vodje pravne službe. Glede pogodbe o prenosu znanja iz E. d.d. na D. d.o.o., katere predmet je bil prenos razpoložljivega znanja v zvezi z aplikacijo (pogodba z dne 24. 3. 2010), ne pa tudi prenos obveznosti iz pogodbe, sklenjene s toženo stranko, je tožena stranka menila, da si tožnik zmotno razlaga singularno pravno nasledstvo, saj navedeno iz pogodbe o prenosu znanja ne izhaja. Na podlagi tožnikovih pooblastil, v zvezi z projektom nadgradnje sistema za elektronsko opravljanje in arhiviranje dokumentov pri toženi stranki ter na podlagi citirane pogodbe o prenosu znanja iz E. d.d. na D. d.o.o., tožena stranka gradi naslednje očitke, ki se nanašajo na ravnanje tožnika v zvezi nadgradnjo sistema za elektronsko upravljanje in arhiviranje dokumentov pri toženi stranki očitajo tožniku in sicer: - da je služba za nabavo dne 28. 6. 2010 prejela predlog tožnika (datiran z dne 16. 6. 2010), da se družbi D. d.o.o. odda javno naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave z ocenjeno vrednostjo 380.000,00 EUR s trajanjem štiri mesece; - da je služba za nabavo dne 30. 7. 2010 prejela predlog tožnika datiran z dne 16. 6. 2010), da se družbi D. d.o.o. odda javno naročilo po postopku s pogajanji brez predhodne objave z ocenjeno vrednostjo 240.000,00 EUR s trajanjem štiri mesece, kar je tožnik obrazložil tako, da naj bi družba D. d.o.o. prevzela tudi obveznosti od družbe E. d.d. ter da prenos in prevzem obveznosti predvideva tudi garancija za dobro izvedbo del, na osnovi katere so ugotovljene infrastrukturne težave še vedno rešujejo. Tožnik se je torej zavedal, da vse obveznosti izvajalca v okviru garancije še niso bile izpolnjene, pa je kljub temu podal zahtevek za novo javno naročilo; - da je bila zaradi tožnikovih predlogov dne 22. 9. 2010 sklenjena pogodba z družbo D. d.o.o., katere predmet je vzdrževanje in nadgradnja dokumentarnega sistema, vrednost pogodbe pa znaša 285.414,76 EUR z DDV; - da je bil zaradi nepredvidenih težav in dodatnih del dne 14. 3. 2011 sklenjen aneks k pogodbi v vrednosti 51.220,85 EUR brez DDV; - da je bila dne 26. 5. 2011 sklenjena nova pogodba na osnovi javnega naročila s ponudnikom D. d.o.o. v vrednosti 434.500,90 EUR, predvidena vrednost naročila pa je 435.000,00 EUR (vse brez DDV); - da je bil dne 31. 1. 2012 sklenjen aneks k pogodbi z dne 26. 5. 2011 v vrednosti 105.468,71 EUR, ki je bil utemeljen z razlago prioritetne podpore segmentov obvladovanja in varovanja elektronske pošte, ki ga je tožnik parafiral; - da je dal tožnik dne 10. 4. 2012 predlog, v katerem je navedel, da se dne 30. 4. 2012 izteče pogodba o vzdrževanju in nadgradnji dokumentarnega sistema, ter predlagal nadaljevanje sodelovanja do 30. 9. 2012. Tožnik je pojasnil, da je v okviru sredstev na razpolago še 181.650,00 EUR brez DDV in da bo to glede na dinamiko izvedbe projekta zadoščalo še do 30. 9. 2012; - da je bil dne 29. 5. 2012 sklenjen aneks k pogodbi, ki ne spreminja pogodbene cene, marveč ugotavlja, da so v okviru pogodbe na razpolago še sredstva v višini 181.650,00 EUR brez DDV in da bodo glede na dinamiko izvedbe projekta zadoščala še do 30. 9. 2012 (aneks podaljšuje rok za izvedbo del).

Tožena stranka je ugotovila, da skupna vrednost vseh sklenjenih pogodb z družbo E. d.d. ter D. d.o.o. znaša 1.212.943,48 EUR, ter da je tožena stranka družbi E. d.d. izplačala vrednost 207.826,70 EUR, družbi D. d.o.o. pa skupno 769.630,39 EUR. Navedla je, da se dejanska vsebina opravljenih del družbe D. d.o.o. prekriva z vsebino del, ki jo je oziroma bi jo bil zavezan opraviti izvajalec E. d.d., zato je štela, da je oškodovanje znašalo najmanj 769.630,39 EUR, kolikor je bilo izplačano družbi D. d.o.o.. V formalnem smislu je bila sicer po pogodbah z družbo D. d.o.o. predvidena nadgradnja sistema, dejansko pa je bilo delo izvedeno na istih nalogah, kot jih je opravljala že predhodna družba, to je E. d.d.. Iz prevzemnih zapisnikov izhaja, da je izvajalec D. d.o.o. opravljal tiste storitve, ki v pogodbah sploh niso bile dogovorjene in je v soglasju z naročnikom, to je s tožnikom, izvedel druga dela, ki so bila predmet javnega naročila. Oddano je bilo javno naročilo za storitve nadgradnje dokumentarnega sistema, čeprav je bila celotna storitev izvedena znova, kot da predhodne pogodbe z družbo E. d.d. sploh ne bi bilo, z dodatnimi stroški zaradi prenosa podatkov iz rešitve družbe E. d.d. v rešitev družbe D. d.o.o.. Ista funkcionalnost je bila dosežena z vrednostjo, ki trikrat presega prvotno pogodbeno vrednost in kljub še vedno ni zaključena. Tožniku se je nadalje očitalo, da je opustil obvezo, da se zagotovi izvedba vseh pogodbeno dogovorjenih obveznosti ter unovči garancijo, ki je potekla dne 17. 12. 2010, s tem pa je družbi povzročil škodo v višini 21.810,00 EUR. Kot oseba, pooblaščena za potrjevanje posameznih računov, obračunov, del za storitve v svojstvu direktorja področja, je tožnik omogočil poplačilo pogodbenih obveznosti družbi E. d.d. v skupni višini 207.826,70 EUR, čeprav storitve niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene pravilno. To je storil, da bi pridobil premoženjsko korist družbi E. d.d., zlorabil svoj položaj oziroma dano zaupanje glede razpolaganja s premoženjem tožene stranke ter prestopil meje pravic, s tem da je potrdil storitve, ki niso bile opravljene oziroma niso bile opravljene pravilno.

Nadalje se mu očita, da je predlagal izvedbo postopka oddaje javnega naročila v letu 2010, ki ga je utemeljil s tem, da je javno naročilo potrebno za obstoječo rešitev za obvladovanje poslovne dokumentacije ter za zagotavljanje vzdrževanja produkcije ter možnost sprememb in nadgradnje N. sistema, in sicer po postopku oddaje javnega naročila brez predhodne objave, čeprav je bil opozorjen s strani pravne službe, da je dotedanji izvajalec dolžan odpraviti napake v izvedbi storitev. Tega v svojem predlogu tožnik ni pojasnil, prav tako niso bili podani pogoji za izvedbo takšnega postopka, ki ga Zakon o javnem naročanju (Uradni list RS, št. 128/2006; ZJN-2) predvideva kot izjemo. Družba E. d.d. namreč ni odpravila vseh napak v delovanju informacijskega sistema in garancijski roki še niso pretekli. Tožnik je torej omogočil družbi D. d.o.o., da je sklenila pogodbo z toženo stranko, čeprav niso prevzeli obveznosti, ki jih je imel prejšnji izvajalec. Niti prejšnji izvajalec niti novi izvajalec nista odpravila napak v okviru garancije na obstoječih modulih, čeprav je tožnik vedel, da ima informacijski sistem, ki ga je izdelal izvajalec E. d.d. pomanjkljivosti in da ne deluje pravilno. Podjetju D. d.o.o. je tudi omogočil, da je družbi prodal licenco za programsko opremo za zajem, čeprav z njo ni ne zamenjal, ne nadgradil obstoječe programske opreme in s tem tudi ni odpravil težav, ki se pojavljajo pri uporabi programske opreme O.. Tožena stranka še vedno nima licenčnih pogojev za licence, ki jih je kupila po pogodbi z družbo D. d.o.o.. Tožniku se tudi očita, da sta bila sklenjena dva aneksa, s katerima se je pogodbena vrednost zvišala za 188.027,47 EUR, čeprav za ta del pogodbene vrednosti ni bilo izvedeno javno naročilo po odprtem postopku. Predlagatelj obeh zvišanj pogodbenih vrednosti je bil tožnik, ki je z namenom, da bi družbi D. d.o.o. pridobil premoženjsko korist, predlagal povečanje pogodbenih vrednosti mimo postopka javnega naročanja po odprtem postopku, s čemer je zlorabil svoj položaj. S predlaganjem izvedbe javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave, je kršil tudi obveznosti iz delovnega razmerja z namenom, da bi družbi D. d.o.o. pridobil premoženjsko korist, s predlogom za izvedbo postopka javnega naročanja, kot tudi s predlogom za nadaljnje sklepanje aneksov k pogodbi iz predloga za izvedbo novega postopka javnega naročanja v letu 2011. S kršitvijo obveznosti iz delovnega razmerja naj bi tožnik izpolnil znake kaznivega dejanja iz 215. člena KZ-1, saj je opustil svojo obveznost zagotoviti, da se uporabijo vsa pravna sredstva in zavarovanja po prvotni pogodbi z izvajalcem E. d.d.. Soglašal je tudi z izvedbo drugih del, kot so bila dejansko pogodbeno dogovorjena, s čemer je družbi tožene stranke povzročil škodo, družbi D. d.o.o. pa omogočil pridobil premoženjske koristi. V zahtevku z dne 16. 6. 2010 je navedel, da je bila implementacija sistema za obvladovanje poslovne dokumentacije januarja 2008 zaključena, vendar so se pojavile težave na nekaterih segmentih, ki jih je bilo potrebno v okviru reklamacije odpraviti, je pa še obrazložil, da ni bilo mogoče zagotoviti podpore vsem spremembam, ki bi jih potencialno zahtevali spremenjeni delovni procesi v družbi, kar pa je neresnično. Tožnik ni zahteval odprave napak niti ni zahteval oziroma predlagal unovčenja garancije. Tožnik je potrdil tudi poslovno listino z lažno vsebino in omogočil odločitev v zvezi s finančno dejavnostjo poplačila po tem računu, saj je za namen poplačila računa družbe D. d.o.o. št. ... z dne 12. 1. 2011 potrdil nabavo licenc, ki naj bi naročniku zagotavljale uporabo programske opreme pri toženi stranki za module predvideni nadgradnji in za poplačilo 50 licenc za modul spremljanje sej uprave, kar pa s strani družbe D. d.o.o. nikoli ni bilo dobavljeno. Prevzemni zapisniki za navedene licence so bili podpisani kasneje, kot so bile licence obračunane in zanje izstavljen račun. Dne 7. 7. 2011 je ponudnik izstavil račun št. ... v višini 92.984,00 EUR za uporabniške licence za nove module za 100 kosov, čeprav je tožena stranka po izjavi E. d.d. licence pri družbi E. d.d. pridobila že 6. 4. 2011. Zaradi ravnanja tožnika tožena stranka ne pozna licenčnih pogojev in jih v primeru, da so licence časovno omejene ne more spoštovati in tudi ne načrtovati bodočih stroškov iz naslova licenčnin.

13. Očitke iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi je torej mogoče opredeliti tako, kot sledi: - tožnik je opustil obvezo, da se zagotovi izvedba vseh z družbo E. d.d. pogodbeno dogovorjenih obveznosti ter unovči garancijo, ki je potekla dne 17. 12. 2010, s tem pa je družbi povzročil škodo v višini 21.810,00 EUR; - zaradi tožnikovih predlogov je bilo oddano javno naročilo za storitve nadgradnje dokumentarnega sistema, čeprav je bila celotna storitev izvedena znova, kot da predhodne pogodbe z družbo E. d.d. sploh ne bi bilo; - dejanska vsebina opravljenih del družbe D. d.o.o. se prekriva z vsebino del, ki jo je oziroma bi jo bil zavezan opraviti izvajalec E. d.d., družbo D. d.o.o. predvidena nadgradnja sistema, dejansko pa je bilo delo izvedeno na istih nalogah, kot jih je opravljala že predhodna družba, to je E. d.d.; - družbi D. d.o.o. je omogočil, da je sklenila pogodbo s toženo stranko, čeprav ni prevzela obveznosti, ki jih je imel prejšnji izvajalec E. d.d.. Niti prejšnji izvajalec niti novi izvajalec nista odpravila napak v okviru garancije na obstoječih modulih, čeprav je tožnik vedel, da ima informacijski sistem, ki ga je izdelal izvajalec E. d.d. pomanjkljivosti in da ne deluje pravilno; - tožena stranka še vedno nima licenčnih pogojev za licence, ki jih je kupila po pogodbi z družbo D. d.o.o.; - sklenjena sta bila dva aneksa, s katerima se je pogodbena vrednost zvišala za 188.027,47 EUR, čeprav za ta del pogodbene vrednosti ni bilo izvedeno javno naročilo po odprtem postopku, kar je storil z namenom, da bi družbi D. d.o.o. pridobil premoženjsko korist. 14. Glede na takšne očitke je sodišče prve stopnje izredno odpoved pravilno presojalo po posameznih očitkih in sicer: - očitek, da tožnik od izvajalca E. d.d. ni zahteval odprave napak v aplikaciji in da ni unovčil garancije, ki je bila predvidena po pogodbi, sklenjeni s E. d.d. z dne 30. 11. 2006, št. ...; - očitek glede tožnikovih predlogov z dne 16. 6. 2010 nabavni službi tožene stranke, da se za projekt vzdrževanja in nadgradnje dokumentarnega sistema izvede postopek oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave z družbo D. d.o.o.; - kršitev, da tožnik od izvajalca E. d.d. ni zahteval odprave napak v aplikaciji in da ni unovčil garancije, ki je bila predvidena po pogodbi, sklenjena s E. d.d. z dne 30. 11. 2006, št. ...; - očitek, da je tožnik neutemeljeno predlagal nabavni službi dne 16. 6. 2010, da se za projekt vzdrževanja in nadgradnje dokumentarnega sistema izvede postopek oddaje javnega naročila po postopku s pogajanji brez predhodne objave z družbo D. d.o.o.; - očitek, da sistem v tem času ni deloval in glede pogodbe, katero je tožena stranka sklenila dne 22. 9. 2010 z družbo D. d.o.o., pred tem pa še glede pogodbe z dne 24. 3. 2010 med E. d.d. in D. d.o.o.; - očitek v zvezi z delovanjem dokumentarnega sistema pri toženi stranki od leta 2007 dalje; - očitek, da je omogočil družbi D. d.o.o. protipravno korist, ker je dobila plačilo za delo, ki ga je že izvedla družba E. d.d., ter je bila s tem tožena stranka oškodovana, ker je plačala isto delo dvakrat. 15. Tožena stranka v pritožbi poudarja, da je potrebno glede očitkov o neutemeljenih predlogih, o sklepanju pogodb z družbo D. d.o.o. ter z vprašanjem vsebine teh pogodb angažirati izvedenca za področje informacijskih sistemov. Pritožbeno sodišče se sicer strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da tožnik ni odgovoren za neunovčenje garancije. Glede vseh ostalih kršitev pa je izpodbijana sodba najmanj preuranjena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je šlo pri garanciji z dne 28. 12. 2006 (B2), ki ju je sklenil izvajalec E. d.d. in banka P. za vrednost 21.810,00 EUR, za garancijo za dobro izvedbo pogodbenih obveznosti in je veljala le v obdobju od sklenitve in sicer od 28. 12. 2006 do 29. 12. 2007. Kot izhaja iz pravilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, bi jo lahko tožena stranka uveljavljala le v tem obdobju, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedbe prič G.G., R.R., S.S. ter tudi iz primopredajnih zapisnikov z dne 17. 12. 2007 (A10) ugotovilo, da je bil dne 17. 12. 2007 v skladu s pogodbo št. ... uspešno opravljen pregled, tožena stranka je tudi prevzela celoten projekt nadgradnje sistema za elektronsko upravljanje dokumentov. Aplikacija je prešla v uporabo in dobro delovala, zato garancije za dobro izvedbo del ni bilo potrebno unovčiti in je po tem obdobju pričel teči garancijski rok za dobavljeno opremo. Ta je bil določen v 8. členu pogodbe, sklenjene med E. d.d. in toženo stranko z dne 30. 11. 2006. 16. Glede na navedeno, ker garancija ni bila mišljena za dobro delovanje stvari, ampak samo za pravilno izvedbo projekta, je tožena stranka po poteku datuma oziroma roka ni mogla več niti unovčiti. Zato so očitki v zvezi z neunovčitvijo garancije neutemeljeni. Zato se tudi podjetje E. d.d. ni obogatilo za navedeni znesek, oziroma ni prišlo do oškodovanja tožene stranke.

17. Glede vseh ostalih ugotovitev sodišča prve stopnje pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da so preuranjene, saj je sodišče prve stopnje preseglo svojo zmožnost poznavanja informacijskih sistemov. Ker sodišče teh znanj nima, bi moralo za razjasnitev vseh ostalih očitkov (razen nevnovčitve bančne garancije), angažirati predlaganega izvedenca za področje informacijskih sistemov, v skladu z 243. členom ZPP. Poleg zaključkov, za katere sodišče nima potrebnega strokovnega znanja, in so navedeni v nadaljevanju, je treba opozoriti, da so nekateri zaključki sodišča prve stopnje tudi zmotni, čeprav niti ne temeljijo na ugotovitvah, ki bi se sklicevala na pravila stroke informacijskih sistemov. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je ostal nedokončan le en podprojekt, to je L., razlogi za to pa so bili na strani tožene stranke (uporabnika). Spregledalo pa je, da je tožnik v predlogu, datiranem z dne 16. 6. 2010, ki ga je nabavna služba prejela dne 30. 7. 2010, navedel, da prenos in prevzem obveznosti D. d.o.o. predvideva tudi garancijo za dobro izvedbo del, na osnovi katere so ugotovljene infrastrukturne težave, ki se še vedno rešujejo. Zgolj z zaslišanjem prič torej ni mogoče z gotovostjo izključiti, da je le en segment po pogodbi s E. d.d. deloval neustrezno, in še to ne po krivdi izvajalca E. d.d., ker naj bi šlo za razlog iz sfere tožene stranke, tako kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in s tem tudi odločilo, da tožniku ni mogoče očitati, da v garancijski dobi ni zahteval odprav napak in pomanjkljivosti v delovanju sistema. V predlogu tožnik ne izpostavlja segmenta L., zato je zaključek, da tožnik ni bil dolžan izvajati reklamacije še v času, ko je veljala pogodba z družbo E. d.d., neprepričljiv.

18. Enako velja tudi glede nadaljnjih očitkov, torej glede preplačila programske opreme, ki naj bi bila na podlagi pogodbe z družbo D. d..o.o. izvedena znova, kot da predhodne pogodbe z družbo E. d.d. sploh ne bi bilo, da se vsebina opravljenih del družbe D. d.o.o. (neupravičeno) prekriva z vsebino del, ki jo je oziroma bi jo bil zavezan opraviti izvajalec E. d.d., da tožena stranka še vedno nima licenčnih pogojev za licence, ki jih je kupila po pogodbi z družbo D. d.o.o. ter da sta bila sklenjena dva aneksa, s katerima se je pogodbena vrednost zvišala za 188.027,47 EUR, čeprav za ta del pogodbene vrednosti ni bilo izvedeno javno naročilo po odprtem postopku, kar je storil z namenom, da bi družbi D. d.o.o. pridobil premoženjsko korist. 19. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedb prič G.G. in takratne predsednice uprave H.H., ter ob upoštevanju, da se družba E. d.d. ni več ukvarjala z razvojem dokumentarnega sistema, ugotovilo, da si je tožnik prizadeval najti najustreznejšo rešitev za toženo stranko ter zaključilo, da je bilo nadaljevanje oziroma pogodba o vzdrževanju in nadgradnji sistema, ki se je sklenila z družbo D. d.o.o., ki je od E. d.d. prevzela celotno znanje v zvezi s tem ter tudi preostale obveznosti, ki jih je imela E. d.d. do tožene stranke, najbolj praktično. Iz izvedenih dokazov o tem ni mogoče z gotovostjo sklepati. Zato bi moralo sodišče prve stopnje z angažiranjem izvedenca ugotoviti, ali je bilo mogoče z drugim izvajalcem skleniti pogodbe in nadaljevati servis programske opreme. Prav tako ni jasno, ali je dejansko prišlo do neupavičenih podvajanj pri plačilu storitev v smislu zgoraj navedenih očitkov pri pogodbenem sodelovanju s D. d.o.o.. Ker so bili tožnikovi predlogi podani v smislu, da je D. d.o.o. ustrezen partner za vzdrževanje in nadgradnjo sistema, je prav v tem delu vprašanje vzdrževanja in nadgradnje potrebno jasno opredeliti ter pojasniti, v čem je bila podana nadgradnja sistema oziroma vzdrževanje, in ali so bili zaradi tega za toženo stranko nastali stroški, ki niso bili potrebni oziroma so bila posamezna dela plačana dvakrat. Nedvomno pa iz doslej izvedenih dokazov ni podlage za takšno sklepanje sodišča prve stopnje in sicer, da so ugotovljeni upravičeni razlogi za sklenitev pogodbe z družbo D. d.o.o. po postopku oddaje javnega naročila s pogajanji brez predhodne objave. S tem v zvezi tudi ni bistveno, da ministrstvo v zvezi s sklenitvijo pogodbe z družbo D. d.o.o. ni zahtevalo dodatne obrazložitve izbirnega postopka.

20. Glede na navedeno je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, zato je bilo potrebno pritožbi tožene stranke v delu glede odločitve o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ugoditi, sodbo v tem izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen). Posledično je bilo potrebno ugoditi tudi pritožbi tožnika, saj še ni mogoče odločiti o eventualni višini odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013; ZDR-1), prav tako pa je sodišče prve stopnje pri presoji višine odškodnine nepravilno upoštevalo določbo 118. člena (starega) ZDR, moralo pa bi presojati to višino v skladu s 118. členom ZDR-1. Zato dejansko stanje tudi v tem delu ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, torej z angažiranjem izvedenca za področje informacijskih sistemov, ki bo odgovoril na očitke tožene stranke tožniku. Bistveno je, da je bil tožnik predlagatelj pogodb in aneksov, ter je po stališču pritožbenega sodišča kot vodja službe za J. dolžan opozoriti kot strokovnjak na pomanjkljivosti oziroma podati le take predloge, ki so strokovno utemeljeni in toženi stranki ne povzročajo nepotrebnih stroškov. Sodelovanje pravne in drugih služb pri sklepanju pogodb ter dejstvo, da pogodbo podpišejo zakoniti zastopniki tožene stranke, ni odločilno za presojo utemeljenosti očitkov. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do vprašanja pravilnosti sklepanja pogodbe, v kateri ni bil časovno opredeljen obseg ter vrsta storitev oziroma da so se pogodbe sklepale v nasprotju s pravili stroke. Šele, ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju preverilo utemeljenost očitkov, ki se nanašajo predvsem na vlogo tožnika pri predlaganju sklepanja pogodb, bo lahko odločilo o tem, ali so poznani znaki kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in pravic iz 240. člena KZ-1, pri čemer pa že sedaj pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožnik ni mogel izpolniti znakov kaznivega dejanja izneverjanja iz 215. člena KZ-1 oziroma ponareditve listin iz 235. člena KZ-1. 21. Iz tega razloga je bilo potrebno pritožbi tožene stranke ugoditi ter sodbo razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je v pritožbi izpodbijal ugotovitev oziroma odločitev glede višine odškodnine, pri čemer pritožbeno sodišče opozarja na določbo 118. člena novega ZDR-1, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje uporabiti glede na dan odločanja. Ko bo sodišče prve stopnje v novem sojenju dopolnilo dokazni postopek v navedeni smeri, torej z angažiranjem izvedenca presojalo ravnanje tožnika, ki se nanaša na predlog in nadaljnje sklepanje pogodb in aneksov z družbo D. d.o.o., bo lahko ponovno odločilo o zakonitosti odpovedi, o reparacijskih zahtevkih ter o zahtevku glede sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, seveda pod pogojem, če bo ugotovljena nezakonitost same odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato se pritožbeno sodišče niti ni opredeljevalo do same višine odškodnine, saj še niso ugotovljeni vsi elementi, ki vplivajo na njeno višino.

22. Sodišče prve stopnje pa je glede odločitve o suspenzu oziroma prepovedi opravljanja dela pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, vendar je zmotno uporabilo materialno pravo. V primeru iz prve, druge in četrte alineje prvega odstavka 111. člena ZDR lahko delodajalec po določbi tretjega odstavka 111. člena ZDR ob uvedbi postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcu prepove opravljati delo za čas trajanja postopka. V času prepovedi opravljanja dela ima delavec pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka odpovedi. Ker je tožena stranka ravnala v skladu z določbo citiranega tretjega odstavka 111. člena ZDR, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo ter sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prepovedi opravljanja dela, izrečenega dne 4. 12. 2012. Zmotno je sicer stališče pritožbe tožene stranke, da za takšen zahtevek tožnik nima pravnega interesa.

23. Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, lahko v skladu 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zaradi kompleksnosti zadeve, torej zaradi zahtevnih strokovnih vprašanj, na katerega bo lahko podal odgovor le ustrezen izvedenec, stranki pa bosta lahko na to mnenje podajali ugovore oziroma pripombe, se je pritožbeno sodišče odločilo, da ne opravi glavne obravnave in ne dopolnjuje dokaznega postopka, temveč zadevo v skladu s 355. členom ZPP vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni namen določbe 355. člena ZPP, da se pred pritožbenim sodiščem izvaja dokazni postopek, ki se ni izvedel pred sodiščem prve stopnje, temveč le, da se odpravijo pomanjkljivosti. Z odločitvijo pritožbenega sodišča bi se strankam tudi odvzela ustavna pravica do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (4. odstavek 165. člena ZPP).