Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, to je 32. člen ZD. Ugotovili sta, da je tožnik zapustnikov potomec (sin), da je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom in denarjem pomagal pri pridobivanju. Po ugotovljenem dejanskem stanju sta pravilno ugodili njegovemu zahtevku, da se iz zapuščine izloči delež na nepremičninah, ki ustreza njegovemu prispevku k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, pa tudi k njegovemu povečanju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zadevi razsodilo dvakrat. Prvič je razsodilo, da je tožnik solastnik do treh četrtin parcele št. 2823 - hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče in pot ter do treh dvajsetink (15%) kmetijskih zemljišč, to je parcel št. 2824/2 in 2644, ki so vse vpisane pri vložku št. 341 k.o..., ter da se solastni del izloči iz zapuščine po pokojnem I. J., sinu J., rojenemu 15.10.1896 in umrlemu 28.10.1979. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Po pritožbi prve tožene stranke je sodišče druge stopnje razveljavilo tisti del izreka prve sodbe, s katerim je bila ugotovljena tožnikova solastninska pravica na nepremičninah, potrdilo pa je zavrnilni del tožbenega zahtevka.

Drugič je sodišče prve stopnje razsodilo samo o tistem delu tožbenega zahtevka, glede katerega je bila razveljavljena prva sodba. Tudi drugič je razsodilo, da je tožnik solastnik do treh četrtin parcele št. 2823 - hiša, gospodarsko poslopje, dvorišče in pot; ter solastnik do treh dvajsetin oziroma 15% kmetijskih zemljišč, to je parcel št. 2824/2 in 2644, pri čemer so vse parcele vpisane pri vložku št. 341 k.o...; ter se tožnikov solastni del izloči iz zapuščine po pokojnem očetu I. J. Sodišče je tako razsodilo zato, ker je ugotovilo, da je treba navedeni solastninski del po 32. členu Zakona o dedovanju (ZD, Uradni list SRS, št. 15/76-82/94) izločiti iz zapuščine, ker je tožnik živel z zapustnikom in mu s svojim delom in finančnimi sredstvi pomagal pri pridobivanju, povečanju in ohranitvi vrednosti zapuščine. Upoštevaje koristi, ki jih je imel tožnik (s svojo družino) z obdelovanjem pokojnikove kmetije, je razsodilo, da znaša tožnikov solastni delež 15% oziroma tri dvajsetine na vseh nepremičninah. Ker pa je tožnik poleg deleža na celotnem premoženju posebej vlagal v stavbno parcelo št. 2823 k.o..., na kateri je v različnih obdobjih zgradil oziroma povečal prizidek, garažo, kokošnjak in prostor za shranjevanje kmetijskega orodja, vodovod in ostale gradnje, mu je na tem delu priznalo še dodaten, večji lastninski delež. Upoštevaje, da je med gradnjo sodeloval tudi pokojni oče, ki je bil lastnik parcele in je opravljal lažja fizična dela, je tožniku prisodilo za njegove investicije še 60% delež, tako da je ob upoštevanju 15% deleža iz naslova prispevka k ohranitvi skupnega premoženja, na tej parceli lastnik do 75% oziroma do treh četrtin. Po pritožbi prve tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo njeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna ugotovitev o tožnikovem solastnem deležu, je pravočasno vložila revizijo prva tožena stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge po 385. členu ZPP. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, tako da se ugodi pritožbi in se dopolni dokazni postopek, kakor je bilo predlagano v pritožbi, ter o zadevi ponovno razsodi. Predvsem ugotavlja, da sodba pod opr. št. Cp 954/97 ni bila vročena niti prvotoženi stranki osebno niti njenemu pooblaščencu, kar je bistvena kršitev pravdnega postopka. Dodaja, da pritožbena sodba "ni rešila v pritožbi z dne 3.9.1997 predlaganih dokazil" in da nadaljuje s temi kršitvami. Prilaga pritožbo in prosi, naj se pritožbene navedbe štejejo kot del revizije, da ne bo ponavljanja.

Po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP 1977, Uradni list SFRJ, št. 4/77-27/90 in RS, št. 55/92) je bila revizija vročena tožeči stranki in drugo toženi stranki, ki nanjo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizijsko sodišče je odločalo po pravilih ZPP 1977, ker je treba po 1. odstavku 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99) nadaljevati postopek po prejšnjih pravilih, če je bila pred uveljavitvijo ZPP na prvi stopnji izdana sodba, s katero se je končal postopek pred sodiščem prve stopnje.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je dopustno vložiti le iz omejenih in v zakonu taksativno predpisanih razlogov (385. člen ZPP 1977). Je pravno sredstvo proti pravnomočni sodni odločbi, ki je lahko predmet ponovne presoje samo v obsegu, ki je posebej izpodbijan, in iz razlogov, ki jih zakon dovoljuje. Zato Vrhovno sodišče ni smelo upoštevati tistih navedb prve tožene stranke, ki jih ni navedla v reviziji, temveč se je samo sklicevala na priloženo pritožbo. Revizijski razlogi se razlikujejo od pritožbenih razlogov, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP 1977). Med dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje spada tudi dokazna ocena, ki sta jo sodišči sprejeli v skladu z načelom iz 8. člena ZPP 1977. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka češ da sodba pritožbenega sodišča ni bila vročena niti prvotoženi stranki neposredno, niti njenemu pooblaščencu, ni utemeljena. V spisu je namreč povratnica, iz katere izhaja, da je bila sodba 12. januarja 1999 vročena osebi v pisarni odvetnika S. V., kar je v skladu s 139. členom ZPP 1977. Drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka revizija izrecno ne uveljavlja in ker sodišče ni našlo kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na katero mora paziti po 386. členu ZPP 1977, ta revizijski razlog ni podan.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, to je 32. člen ZD. Ugotovili sta, da je tožnik zapustnikov potomec (sin), da je živel skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom in denarjem pomagal pri pridobivanju. Po ugotovljenem dejanskem stanju sta pravilno ugodili njegovemu zahtevku, da se iz zapuščine izloči delež na nepremičninah, ki ustreza njegovemu prispevku k ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja, pa tudi k njegovemu povečanju.

Ker torej niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno. Zavrnilo je tudi zahtevek prve tožene stranke za povrnitev revizijskih stroškov, ker revizija ni bila uspešna (1. odstavek 166. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 154. člena ZPP).