Jedro

Če so obveznosti plačila za opravljene storitve zapadle pred nastopom pravnih posledic pripojitve, tedaj pripojitev ne more povzročiti prenehanja davčnih obveznosti. Dospele obveznosti nasproti drugim, tudi davčne obveznosti, namreč ne morejo prenehati zaradi statusnih sprememb dolžnika oziroma zavezanca. Posledica pripojitve je v obravnavanem primeru lahko samo ta, da je davčna obveznost prešla na tožečo stranko, ki je s pripojitvijo prevzela ostale družbe in s tem postala njihova pravna naslednica.

Izrek

Zahteva za izreden preizkus se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je s sodbo opr. št. Ru 59/95 z dne 2.2.1996 ugodilo tožbi E. in odpravilo odločbo tožene stranke takratne Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje št. 710-Up/II-135/95-III-AČ z dne 18.9.1995. Ugotovilo je, da so na podlagi 353.čl. zakona o obligacijskih razmerjih prenehale neizvršene obveznosti med subjekti, ki so se s pogodbo z dne 13.12.1994 pripojili k tožeči stranki. Ker je prenehala obveznost plačila medsebojno opravljenih storitev, davčna obveznost na osnovi plačane realizacije ni nastala. Opravljene storitve so postala "lastne" storitve, za katere pa davek na promet storitev ni predviden.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka zahtevo za izreden preizkus. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistveno kršitev določb postopka. Navaja, da pripojitev družb k prevzemni družbi ni razlog za davčno oprostitev. Promet storitev je bil opravljen, kasnejša združitev gospodarskih družb pa ne more biti razlog, da ta promet ne bi bil obdavčen.

Zahteva za izreden preizkus je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila.

Zahteva za izreden preizkus sodbe ni utemeljena.

Stališče izpodbijane sodbe glede prenehanja obveznosti zaradi združitve gospodarskih družb, ki so bile zaradi medsebojno opravljenih storitev v razmerju upnika in dolžnika, je pravilno (353.čl. zakona o obligacijskih razmerjih). Vendar to stališče ne daje zadostnega odgovora na vprašanje, ali bi tožeča stranka morala v svojem obračunu prikazati tudi promet medsebojnih storitev, opravljenih med gospodarskimi družbami pred njihovo pripojitvijo k tožeči stranki. Ni namreč povsem točno izhodišče izpodbijane sodbe, da mora davčni zavezanec plačati davek od prometa storitev samo od plačane realizacije. Po drugi točki prvega odstavka 35.čl. zakona o prometnem davku ( v nadaljnjem ZPD, Ur.l. RS št. 4/92 - 71/93) je to dolžan storiti tudi od zaračunanih oziroma opravljenih pa še ne plačanih storitev (fakturirana realizacija), če se odloči za tak način obračunavanja prometnega davka (36.čl. ZPD in 60. ter 61.čl. pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku Ur. l. RS št. 6/92 - 37/95). V obravnavanem primeru ni ugotovljeno, katero od možnosti po 35.čl. ZPD so si v letu 1994 izbrale gospodarske družbe, ki so se pripojile k tožeči stranki. Če so se odločile za fakturirano realizacijo, je pomembna izstavitev računa, ne pa plačilo. Zato prenehanje obveznosti zaradi združitve (353.čl. ZOR) ne more vplivati na nadaljnji obstoj že nastale davčne obveznosti.

Vendar pa tudi v primeru, če je obstajala davčna obveznost na podlagi plačane realizacije, prenehanje medsebojnih obveznosti zaradi združitve sama po sebi še ne povzroči prenehanja davčne obveznosti. Če so namreč obveznosti plačila za opravljene storitve zapadle pred nastopom pravnih posledic pripojitve, tedaj pripojitev ne more povzročiti prenehanja davčnih obveznosti. Dospele obveznosti nasproti drugim, tudi davčne obveznosti, namreč ne morejo prenehati zaradi statusnih sprememb dolžnika oziroma zavezanca. Posledica pripojitve je v obravnavanem primeru lahko samo ta, da je davčna obveznost prešla na tožečo stranko, ki je s pripojitvijo prevzela ostale družbe in s tem postala njihova pravna naslednica.

Storitve, ki so jih medsebojno opravile gospodarske družbe, ki so dne 13.12.1994 sklenile pogodbo o pripojitvi, bi bilo mogoče šteti za lastne storitve tako, kot jih obravnava izpodbijana sodba samo tedaj, če bi šlo za storitve, od katerih davčna obveznost do trenutka nastopa pravnih posledic pripojitve še ni nastala. To pomeni, da pripojitev ne more povzročiti prenehanja že nastalih davčnih obveznosti.

Z izpodbijano sodbo je drugostopna odločba odpravljena in zadeva vrnjena v pritožbeni postopek. Te odločitve kljub delno drugačnemu pravnemu stališču ni treba spreminjati. V postopku reševanja pritožbe bo namreč tožena stranka lahko upoštevala pravno stališče, izraženo v tej sodbi. Pred vsem bo treba ugotoviti, katerega od načinov obračuna po 35.čl. ZPD so pripojene družbe izbrale za leto 1994 in kdaj so zapadle v plačilo fakture za storitve, opravljene v času pred pripojitvijo. Od teh ugotovitev je odvisna odločitev o spornem obračunu prometnega davka.

Potem ko je tožeča stranka v obračunu z dne 13.6.1995 popravila obračun davka v koloni 10 obrazca, so pravna in dejanska vprašanja v tej zadevi in v zadevi, ki je obravnavana v sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Ru 38/96, enaka. Zato bi bila v nadaljnjem postopku smotrna združitev obeh zadev (127. čl. zakona o splošnem upravnem postopku).