Jedro

Če je kljub uporabi rokavic pri „črno-montaži“ bankomatov večkrat prihajalo do poškodb, kot so vbodi iglic iz betona, ki so prostim očesom nevidne, je pravilen zaključek, da zaščitne rokavice niso bile ustrezne, s tem pa je podano protipravno krivdno ravnaje delodajalca, ki ni zagotovil varnih pogojev dela.

Za odgovornost delodajalcev je treba utemeljiti, da so ravnali bodisi v nasprotju z zapisanim pravilom bodisi zoper ustrezna „splošno sprejeta pravila“ ali – ker gre za področje profesionalne dejavnosti „delodajalcev“ – zoper strokovne standarde s področja varstva pri delu. Zaradi velike normiranosti tega področja bodo v splošnem prevladovali primeri kršitev zapisanih delodajalčevih dolžnosti, zaradi raznolikosti situacij, kjer varstvo pri delu pride v poštev, pa niso izključeni niti primeri odgovornosti (zgolj) zaradi kršitve dolžne profesionalne skrbnosti.

Na podlagi ugotovitve, da se je to, kar se je zgodilo tožniku, že dogajalo, je treba zavrniti trditev, da je šlo za nesrečen slučaj (freak accident).

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. IV. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške iz pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača 4.300,00 EUR odškodnine (I. tč.) ter da mu povrne 622,47 EUR stroškov (III. tč.), oboje z ustreznimi obrestmi v primeru zamude. Višji zahtevek (za 4700 EUR) je zavrnilo (II. tč.). Gre za odškodnino za nepremoženjsko škodo, nastalo v posledici delovne nesreče, v kateri si je tožnik kot delavec toženkinega zavarovanca poškodoval prst. Sodišče je presodilo, da je tožnikov delodajalec v celoti krivdno odgovoren za tožnikovo škodo.

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik jo izpodbija le glede stroškov, in sicer meni, da so mu bili priznani v prenizkem znesku. Zavzema se za to, da bi se upošteval tudi njegov uspeh po temelju, kar pomeni, da je ta 73,89 in ne 47,78 %. Opozarja, da je zahtevek zvišal šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, zato bi moralo sodišče stroške za posamezna dejanja, opravljena pred tem, upoštevati od nižjega zahtevka, a v večji meri (glede na uspeh). Skupno meni, da bi po tej metodi moral priti do povračila 1292,30 EUR stroškov in v tej smeri predlaga ustrezno spremembo sodbe ter opredeljuje še svoje pritožbene stroške.

4. Toženka pa nasprotuje ugotovljeni odškodninski odgovornosti svojega zavarovanca, torej „temelju“ zahtevka. Formalno uveljavlja vse po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) predvidene pritožbene razloge in predlaga spremembo sodbe v ugodilnem in stroškovnem delu, opredeljuje pa še svoje pritožbene stroške. Meni, da njenemu zavarovancu ni mogoče pripisati nobene krivde, saj so imeli delavci na razpolago vsa ustrezna zaščitna sredstva, takšne nesreče (vboda iglic pri „črno montaži“) pa prej še niso imeli. Gre za ročno obdelavo blagajne (bančnega avtomata), ki je težka več sto kilogramov, stoji na paleti, delavec pa se z orodjem in v zaščitni opremi giblje okoli nje. Tožnik ima 20 letne izkušnje pri delu, šlo je za nesrečno naključje oz. za delavčevo neprevidnost. Priči B. in V. sta povedala, da ni bilo v zadnjih letih nobene take poškodbe, kot jo je utrpel tožnik, tako da ni pri preprečitvi take nesreče delodajalec ničesar opustil. Oprema je bila stalno na razpolago tudi za zamenjavo. Sicer pa meni, da je tožnik najmanj 50 % sokriv, saj je bil izkušen in usposobljen, B. pa je praktično izključil možnost takšne poškodbe pri uporabi rokavic. Končno tudi toženka nasprotuje odločitvi o stroških, in sicer je tožnikovemu pooblaščencu za potne stroške priznalo kilometrino, toženkinemu pa le vozovnico za avtobus. Meni, da ne bi smelo priznati DDV od pavšala za telekomunikacijske storitve.

5. Tožnik je na toženkino pritožbo obrazloženo odgovoril, predlagal njeno zavrnitev ter opredelil še stroške v zvezi s tem svojim odgovorom, toženka pa na njegovo pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Sodišče prve stopnje je v celoti in pravilno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva primera, relevantnih kršitev postopka ni storilo, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo tale pravno odločilna dejstva: - tožnik se je poškodoval, ko je pripravljal (čistil) bankomat za lakiranje in pri tem odstranjeval ostanke betona; - pri tem se je zbodel v tanke, s prostim očesom neopazne iglice, kljub temu, da je uporabljal zaščitne rokavice; - take in podobne poškodbe so se pri tem delu večkrat dogajale, čeprav še ni bilo primera, kjer bi sledil zaplet (kot pri tožniku).

9. Pritožbeno sodišče navedeno dokazno oceno sprejema, saj je skrbna in prepričljiva, narejena pa tudi na podlagi neposrednega vtisa izpovedb prič in tožnika. Res sta sicer priči B. in V., oba zaposlena pri zavarovancu toženke, izpovedala, da v zadnjih letih ni bilo prijavljene poškodbe z vbodom iglic na „črno-montaži“. B. je sicer povedal še, da pa prihaja do manjših vreznin in udarcev. Vendar je sodišče očitno bolj verjelo tožnikovemu sodelavcu oz. vodji njegove skupine V., ki je povedal, da se te stvari zgodijo večkrat, le da se še nikoli ni nič zapletlo. S tem je potrdil tožnikovo izpovedbo, ko je ta rekel, da se je (kljub uporabi rokavic) že večkrat zbodel, kar lahko opazi šele, ko sname rokavice, in je iglice vsakič sam odstranil; tokrat mu je pomagal sicer V., a so se mu iglice očitno odlomile. Izpovedbi tožnika in V. je sodišče ocenilo kot skladne, dopolnjujoče, natančne in prepričljive, pritožbeno sodišče pa nima razloga, da v to dvomi.

10. Na podlagi teh dejstev je treba šteti, da je bila tožnikova oprema neustrezna, saj je kljub njeni pravilni uporabi prihajalo do poškodb, kakršna se je primerila tožniku, kar pomeni, da je njegov delodajalec, toženkin zavarovanec, opustil zagotovitev varne delovne opreme, s čimer je podano njegovo protipravno krivdno ravnaje, krivde pa se ni uspel niti delno razbremeniti.

11. Za dodatno utemeljitev protipravnosti ravnanja, ki je v prvostopenjski sodbi na abstraktni in na konkretni ravni nekoliko izostala (pa tega sicer nobena pritožba ne graja), velja vendarle poudariti tale stališča:(1) „Pri opredeljevanju predpostavk odškodninske terjatve se običajno poudarja, da mora biti ravnanje nedopustno, pri čemer zadošča, da je ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno, in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano ali zapovedano. Izraz protipravno ravnanje (ravnanje v nasprotju s pravno normo) je zato ožji od pojma nedopustno ravnanje, tj. ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in situacijah. Zato so preozka stališča, po katerih morajo imeti opustitve (torej dolžnosti opraviti določena dejanja zaradi preprečitve ali zmanjšanja škode) pravni temelj v zakonu, pogodbi ali drugem pravnem aktu, in tudi sodna praksa jih je z zahtevami po profesionalnem ravnanju (skrbnosti) tistih, ki izpolnjujejo svoje obveznosti iz poklicne dejavnosti (v skladu s stroko in ustrezno doktrino, ki se, kot navaja tudi revident, na določenih strokovnih področjih po potrebi ugotavlja tudi s pomočjo izvedenca), presegla.“ Iz slednjega citata pa, ki zadeva najširše zamišljen krog dejanskih položajev, za zadeve, ki se kakor zdaj obravnavana navezujejo na ožje področje varstva pri delu, izhaja, da je za odgovornost delodajalcev treba utemeljiti, da so ravnali bodisi v nasprotju z zapisanim pravilom bodisi zoper ustrezna „splošno sprejeta pravila“ ali – ker gre za področje profesionalne dejavnosti „delodajalcev“ – zoper strokovne standarde s področja varstva pri delu. Zaradi velike normiranosti tega področja bodo v splošnem prevladovali primeri kršitev zapisanih delodajalčevih dolžnosti, zaradi raznolikosti situacij, kjer varstvo pri delu pride v poštev, pa niso izključeni niti primeri odgovornosti (zgolj) zaradi kršitve dolžne profesionalne skrbnosti. In prav za slednjo situacijo gre v primeru, ki ga je imelo sodišče tokrat pred seboj. Učinek oz. smisel tega splošnega pravila je denimo lepo opisal priča B., ko je dejal, da „[...] takšne dogodke namreč preučimo in na podlagi tega tudi ugotovimo, kako je potrebno izboljšati delovni proces“. Za toženko je bilo tokrat usodna dokazanost dejstva, da so se v nasprotju s trditvijo te priče v povzetem kontekstu takšni primeri tudi v resnici dogajali.

12. Pritožbene namige, da naj tožnik ne bi uporabljal rokavic, je treba zavrniti, saj je to dokazljiva, a ne dokazana teza, v čem pa naj bi sicer tožnik narobe ravnal in s tem soprispeval k nastanku svoje škode, pa toženka tudi ni uspela nič konkretnega dokazati. Tudi njeni pritožbeni očitki v tej smeri so pavšalni. Iz istih razlogov, torej zlasti na podlagi ugotovitve, da se je to, kar se je zgodilo tožniku, že dogajalo, je treba zavrniti tudi trditev, da je šlo za nesrečen slučaj (angl. freak accident).

13. Čeprav višina prisojene odškodnine za tožnikovo nepremoženjsko škodo ni bila posebej izpodbijana, je pritožbeno sodišče v tem delu opravilo uradni preizkus pravilne uporabe materialnega prava in ugotovilo, da je tudi v tem pogledu izpodbijana sodba zakonita. Tožnikova poškodba se po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb uvršča med lahke primere (II.), za kar je prejel skupaj nekoliko več kot štiri neto povprečne plače na zaposlenega v RS, kar je pravično in ne odstopa od primerljivih primerov iz sodne prakse.(2)

14. Pravilno je sodišče prve stopnje odločilo tudi o stroških postopka. Dokazni postopek glede podlage odškodninske obveznosti ni bil posebej drag in zamuden, da bi to narekovalo posebno vrednotenje tožnikovega uspeha po temelju in po višini, pravilno je sodišče upoštevalo končni uspeh glede na tožbeni zahtevek (po spremembi tožbe), stroški obeh strank pa so tudi pravilno odmerjeni. Za tožnikovega pooblaščenca, ki je odvetnik, veljajo posebna pravila o povrnitvi stroškov, tudi potnih, namreč Odvetniška tarifa, ki pa za toženkino pooblaščenko, ki ni odvetnica, ne pride v poštev. Po Odvetniški tarifi (št. 6007) so osnova za izračun davka na dodano vrednost tako nagrade kot izdatki, zato je tudi DDV na telekomunikacijske izdatke za tožnikovega odvetnika ustrezno priznan.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350 čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni našlo nobenih napak, jo je potrdilo, obe pritožbi pa zavrnilo (353. čl. ZPP).

16. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje stroške neuspešne pritožbe, tožnik pa še stroške nepotrebnega odgovora na pritožbo toženke (1. odst. 154. in 155. čl. ZPP).

(1) Iz 8. točke obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012, z opuščeno opombo.

(2) Povprečna odškodnina za lahke primere je približno 8 neto plač. Prim. Jadek Pensa D. et al, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba Ljubljana, 2001.