Jedro

Neznatna škoda ne opravičuje odškodnine. Poseg v sfero prizadetega mora biti takšne intenzitete, da poruši oškodovančevo duševno ravnovesje.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka sama trpi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 200.000,00 SIT.Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je sodišče ugotovilo, da je med pravdnima strankama prišlo 23. 7. 1998 na delovnem mestu do konflikta, ki ga je nato obravnaval tudi sodnik za prekrške. Konflikt ni bil hujši, saj ga niso opazili niti najbližji sodelavci in je minil brez kakršnihkoli posledic. Sodišče je zato zaključilo, da dejanje toženca ob istočasnem ravnanju tožnice ni bilo takšno, da bi opravičevalo prisojo denarne odškodnine za negmotno škodo po I. odstavku 200. čl. ZOR, saj je šlo zgolj za manjši konflikt. Okoliščine primera, pomen prizadete dobrine, narava pravice, ki je bila kršena niso v skladu z družbenim namenom varstva, ki ga daje določba I. odstavka 200. čl. ZOR. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila in v pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Meni, da je sodišče absolutno bistveno kršilo določbe postopka glede na to, ker se sploh ni ukvarjalo z ugovorom pobota, ki ga je postavila tožena stranka. Pobotni ugovor po mnenju pritožnika je priznanje zahtevka tožeče stranke. To pa je tudi razlog, da bi sodišče moralo odločiti o tem zahtevku, saj gre za razpolaganje strank in se v to razpolaganje sodišče ne more spuščati. Zato meni, da tožnici gre zahtevani znesek. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke ugodi ali pa, da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču v nov postopek. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je postopek, kot to določa 443. čl. ZPP, vodilo po določbah postopka v sporih majhne vrednosti, saj denarna terjatev ne presega zneska 200.000,00 SIT. Pravilno je tožečo stranko tudi opozorilo na določbe 458. čl. ZPP in sicer, da se lahko sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz II. odst. 339. čl. tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Ne more pa se sodba izpodbijati zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Glede na takšne določbe pa je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo le v tem obsegu. Po III. odst. 324. čl. ZPP mora izrek sodbe obsegati odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota. Pobotanje je po pravilih materialnega prava način ugasnitve terjatve. Pri pobotu, oziroma pri odločanju se predpostavlja, da obstoji temeljna terjatev - v kolikor pa sodišče zahtevek tožnika zavrne, seveda pobotni ugovor ne pride v poštev. V tem primeru gre za eventualno pobotanje - ko toženec ni priznal tožnikove terjatve, le kolikor bi sodišče v pravdi spoznalo, da takšna terjatev obstoji, je uveljavljal v pobot svojo nasprotno terjatev. Gre za takoimenovano pogojno pobotanje. Zato so izvajanja pritožbe v tem delu nesmiselna. Toženec niti v odgovoru na tožbo niti v svoji izpovedbi ni priznaval dejstva, da bi tožnici povzročil škodo. Absolutna bistvena kršitev določb postopka zato ni podana in je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena. Pritožbeno sodišče je tako preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje le glede pravilne uporabe materialnega prava. Po 341. čl. ZPP je napačna uporaba materialnega prava podana, če sodišče ni uporabilo določb materialnega prava, ki bi jih moralo uporabiti, ali če jih ni uporabilo pravilno. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo tiste določbe ZOR, ki določajo, kdaj se lahko oškodovancu zaradi razžalitve časti prizna odškodnina za negmotno škodo. Sodna praksa je zavzela stališče, da se lahko odškodnina, tudi kadar je kakšna od oblik nepremoženjske škode nastala, prizna le, kadar je intenziteta nekega posega takšna, da to opravičuje in da se pri oškodovancu vzpostavi porušeno psihično ravnotežje.Neznatna škoda ne opravičuje odškodnine. Poseg v sfero prizadetega mora biti torej takšne intenzitete, da poruši oškodovančevo duševno ravnovesje. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je prišlo med obema strankama na delovnem mestu do manjšega konflikta, ki ga je obravnaval tudi sodnik za prekrške in v katerem sta aktivno sodelovala oba. Konflikt na zunaj ni bil opazen, saj se je dogajalo v industrijski hali, pri tekočem traku in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ga sodelavci niso slišali, le zaznali so ga. Konflikt je bil torej v delovnem procesu, med ožjima sodelavcema. Glede na to pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo in zaključilo, da tudi izrečena beseda, ki bi sama po sebi lahko pomenila razžalitev, ne opravičuje prisoje denarne odškodnine. Odškodnina se po čl. 200 ZOR ne prizna zgolj zaradi dejstva razžalitve, ampak za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Tožnica pa v tožbi sploh ne zatrjuje, da je zaradi tega trpela duševne bolečine, pač pa le, da jo je toženec razžalil. To pa je premalo za prisojo odškodnine za negmotno škodo, saj je sodišče tudi dolžno preizkusiti, ali je takšna vrsta odškodnine ustrezna in sicer ali je škoda znatna, saj je sodišče dolžno paziti na to, da povračilo ne bi ustvarilo pravnega položaja, ki ne bi bil v skladu s temeljni načeli odškodninskega prava. V tej luči je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da škoda ni takšna in je zato zahtevek tudi pravilno zavrnilo. Ker tožeča stranka z zahtevkom ni uspela, je sodišče tudi pravilno odločilo, da je dolžna toženi stranki povrniti vse njene stroške. Pritožbeno sodišče je tako v skladu z določbo čl. 353 ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka sodišče ni storilo, pravilno pa je tudi uporabljeno materialno pravo.