Jedro

Opredelitev stanovanjske enote oziroma stanovanja v 4. členu SZ-1 ima funkcionalno naravo. Stanovanjska enota lahko obstoja ne glede na to, ali je etažna lastnina na stavbi vzpostavljena ali ne. Stanovanjska pravica, ki je podlaga za najem za nedoločen čas in posledično za predkupno pravico na stanovanju (prvi odstavek 176. člena SZ-1), ni pogojena z vzpostavitvijo etažne lastnine. Tako tudi predkupne pravice na podlagi 176. člena SZ-1 ni moč pogojevati z etažno lastnino.

Enostranska določitev idealnega deleža tožnice zgolj zato, ker je predkupna upravičenka, ne predstavlja pravno relevantne podlage za vzpostavitev solastnine na sporni nepremičnini.

Uveljavljanje nepravilnega odločanja o podrednem tožbenem zahtevku, ki ni bilo uveljavljano v pritožbi, pomeni t.i. preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožnica zahtevala, da se zaradi kršenja njene predkupne pravice delno razveljavi kupna pogodba med toženci z dne 4. 6. 2004 (z dodatkom 5. 7. 2004) glede stanovanja(1), v katerem živi tožnica, kar predstavlja 4324/1000 nepremičnine ... Odločilo je, da mora prva toženka s tožnico skleniti kupno pogodbo za navedeno stanovanje. V presežku je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo (glede 3 m2 stranišča). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek ter odločilo, da morajo toženci tožnici povrniti pravdne stroške v višini 1.294,44 EUR.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožencev ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Zavrnilo je pritožbo tožnice in potrdilo prvostopenjsko sodbo v zavrnilnem delu ter tožnici v plačilo naložilo pritožbene stroške tožencev.

3. Tožnica je zoper sodbo pritožbenega sodišča vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da dejstvo, da etažna lastnina glede stanovanja ni vzpostavljena, tožnici ne jemlje predkupne pravice po 176. členu Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1). Pomembno je le to, da ima tožnica kot bivša imetnica stanovanjske pravice sklenjeno najemno pogodbo za nedoločen čas. Sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) v delu, kjer je zapisalo, da ni razvidno, za kakšno stavbo gre in se ni mogoče izjasniti ali oziroma v kakšnem obsegu ima tožnica predkupno pravico, saj ne pojasni, zakaj je v konkretnem primeru pomembno, za kakšno stavbo gre. V nadaljevanju meni, da sicer ni izrecne določbe glede tega, da ima bivših imetnik stanovanjske pravice predkupno pravico na idealnem deležu nepremičnine, a hkrati takšna predkupna pravica tudi ni izključena. Napačno je zato stališče drugostopenjskega sodišča, da je zahtevek za razveljavitev kupne pogodbe do 4324/1000 nepremičnine in za ta delež sklenitev nove kupne pogodbe nesklepčen. Tožnici sodišče hkrati priznava, da je bivša imetnica stanovanjske pravice in kot taka najemnica stanovanja ter ima zato predkupno pravico na tem stanovanju po SZ-1. S tem prihaja sodišče samo s seboj v nasprotje, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zato poudarja, da je treba prvostopenjsko sodbo razveljaviti in vrniti v ponovno odločanje z napotilom, da mora sodišče prve stopnje tožnico v okviru materialno procesnega vodstva pozvati naj popravi svoj tožbeni zahtevek. V zvezi z odločitvijo o podrejenem zahtevku tožnica še navaja, da pritožbe ni vložila, saj za to ni imela pravnega interesa. Pritožila se je le zoper zavrnilni del primarnega tožbenega zahtevka. Meni, da odločitev o podrednem zahtevku pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP in je na to sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. SZ-1 v drugem odstavku 4. členu določa, da je stanovanje skupina prostorov, namenjenih za trajno bivanje, ki so funkcionalna celota, praviloma z enim vhodom, ne glede na to ali so prostori v stanovanjski stavbi ali drugi stavbi.

Opredelitev stanovanjske enote oziroma stanovanja v 4. členu SZ-1 ima funkcionalno naravo. Stanovanjska enota lahko obstoja ne glede na to, ali je etažna lastnina na stavbi vzpostavljena ali ne. Stanovanjska pravica, ki je podlaga za najem za nedoločen čas in posledično za predkupno pravico na stanovanju (prvi odstavek 176. člena SZ-1), ni pogojena z vzpostavitvijo etažne lastnine(2). Tako tudi predkupne pravice na podlagi 176. člena SZ-1 ni moč pogojevati z etažno lastnino. Če etažna lastnina ni vzpostavljena za uveljavljanje predkupne pravice na stanovanju, zadostuje njegova dovolj določna opredelitev, ki je v predmetni zadevi skladna z opredelitvijo v stanovanjski oziroma najemni pogodbi.

7. Stališče drugostopenjskega sodišča glede zahtevka za ugotovitev solastniškega deleža na nepremičnini, katere del je sporno stanovanje, je pravilno. Tožnica kot najemnica ne more imeti predkupne pravice na stanovanju in na idealnem deležu, ki ga je določila sama. Ne SZ-1 in ne Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) predkupni upravičenki ne dajeta podlage za solastninski delež na določeni nepremičnini, na način kot ga zahteva tožnica. Enostranska določitev idealnega deleža tožnice zgolj zato, ker je predkupna upravičenka, ne predstavlja pravno relevantne podlage za vzpostavitev solastnine na sporni nepremičnini. Takšno razlogovanje drugostopenjskega sodišča ne predstavlja procesne kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ampak gre le za pravilno uporabo materialnega prava, v katerem ni podlage za zahtevek glede vzpostavitve solastnine, kot ga je postavila tožnica. Sodišče prve stopnje pa v okviru materialnoprocesnega vodstva pravdnih strank ni dolžno pozivati k postavitvi pravilnega tožbenega zahtevka, saj je to predvsem stvar stranke same.

8. Vendar pri tem ne gre za nesklepčen tožbeni zahtevek v celoti, ampak le v delu, ki se nanaša na solastniški delež na sporni nepremičnini. Tožbeni zahtevek je v delu, ki se nanaša na delno razveljavitev (in sklenitev nove) kupoprodajne pogodbe v obsegu opisno opredeljenega stanovanja(3), sklepčen in bi mu bilo zato mogoče v tem delu ugoditi. S tem bi sodišče ostalo v mejah tožbenega zahtevka, saj bi tožnici prisodilo le nekaj manj in ne nečesa drugega, kar je zahtevala.

9. Sodišče prve stopnje je podredni zahtevek nepravilno zavrnilo, saj o njem ne bi smelo odločati, ker je v večjem delu ugodilo primarnemu zahtevku. A pri tem ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, kot zatrjuje tožnica, ampak za kršitev načela dispozitivnosti, saj je z odločanjem o podrednem zahtevku prekoračilo tožbeni zahtevek. Takšne kršitve tožnica v pritožbi ni uveljavljala, na prekoračitev tožbenega zahtevka pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 350. člena ZPP). Po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v mejah tistih razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pazi le na določene bistvene kršitve določb pravdnega postopka in pravilno uporabo materialnega prava. Tako je ravnalo tudi v tej zadevi. Z revizijo se izpodbija drugostopenjska sodba, zato v njej ni mogoče uveljavljati okoliščin izven meja pritožbenega preizkusa. Uveljavljanje nepravilnega odločanja o podrednem tožbenem zahtevku, ki ni bilo uveljavljano v pritožbi, pomeni t.i. preskakovanje pravnih sredstev in je zato neupoštevno.

10. Ker se višje sodišče zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča ni opredelilo do vseh pritožbenih trditev tožencev in tožnice, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, odločitev razveljavilo in zadevo vrnilo višjemu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

11. Odločitev o stroških postopka v zvezi z revizijo je na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Stanovanje …, ki se nahaja na parc. št. 309/12, vl. št. 168, k. o. ..., ki obsega sobo v površini 8,8 m2, sobo v površini 13,4 m2, sobo v površini 18,5 m2, kuhinjo v površini 19,7 m2, shrambo v površini 13 m2, stopnišče v površini 11,5 m2 in drvarnico v površini 24,5 m2. Op. št. (2): Glej npr. VSRS II Ips 50/93 z dne 11.3.1993. Op. št. (3): Glej opombo 1.