Jedro

Tožnik je imel možnost, da preveri pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja, zato je očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bilo storjeno z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, neutemeljen.

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se glede zneska 1.446,79 EUR zavrže. Sicer se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delu, v katerem je tožnik umaknil tožbo, postopek ustavilo. Sicer je ugodilo zahtevku za plačilo 2.677,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov škode in zahtevku za plačilo zakonskih zamudnih obresti od posameznih zneskov že plačane odškodnine, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženki je naložilo plačilo sorazmernega dela stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je, da je tožnik dolžan sam nositi stroške pritožbenega postopka. Potrdilo je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke. Pritrdilo je stališču o tožnikovem 30 % deležu odgovornosti za nastanek škodnega dogodka in odločitvi o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo.

3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da je izvedensko mnenje cestnoprometne stroke tudi po dopolnitvi in dodatnem zaslišanju vsebovalo takšne pomanjkljivosti, da je bil predlog za postavitev novega izvedenca utemeljen. Razlike med drsljivostjo preplastenega cestišča in starega, zglajenega cestišča namreč ni predstavil z izračunom, marveč le s sklicevanjem na literaturo, od koder je črpal podatek o pojemku. Posledično je napačna odločitev o tožnikovem soprispevku k škodnemu dogodku. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da ni imel pripomb na izvedensko mnenje medicinske stroke in jih tako ni upoštevalo. Meni, da sodišče ni v zadostni meri upoštevalo okoliščin, ki so vplivale na višino odškodnine za telesne bolečine, za strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Sodišči bi mu morali iz naslova premoženjske škode prisoditi še 1.446,79 EUR (1.257,77 EUR, 183,08 EUR in 5,94 EUR). Tožnik predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijani sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa naj izpodbijani sodbi spremeni in tožniku prisodi nadaljnjo odškodnino za nepremoženjsko in za premoženjsko škodo ter stroške celotnega postopka.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

6. V skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je revizija v premoženjskih sporih dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago, se vrednost spornega predmeta določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (drugi odstavek 41. člena ZPP). Tožnik izpodbija odločitev o zavrnitvi zahtevka za povrnitev premoženjske škode v skupni višini 1.446,79 EUR. Ker ta del ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena.

7. Očitek bistvene kršitve določb postopka, ki naj bi bila storjena z zavrnitvijo predloga za postavitev novega izvedenca cestnoprometne stroke, ni utemeljen. Tožnik je na svoje navedbe, podane v zvezi z zatrjevano kršitvijo, dobil celovit, izčrpen in pravilen odgovor v sodbi sodišča druge stopnje, v reviziji pa so pritožbene navedbe domala dobesedno prepisane. Revizijsko sodišče zato le kratko dodaja, da je tožnik imel polno možnost, da preveri pravilnost in popolnost izvedenskega mnenja. Izvedenec je po pisni podaji izvida in mnenja pisno odgovoril na tožnikove pripombe, nato pa še ustno odgovarjal na vprašanja. V mnenju je upošteval vse razpoložljive podatke, vključno z dejstvom, da je bilo cestišče v času škodnega dogodka zglajeno in zato drseče, podatek o pojemku pa je črpal iz strokovne literature. Ponavljanje ugovora, da izvedenec razlike med drsljivostjo preplastenega cestišča in starega, zglajenega cestišča ni predstavil z izračunom, je ob takem stanju stvari pavšalno. Izhaja pravzaprav iz trditve, da je bilo cestišče bolj izrabljeno, kot je upošteval izvedenec, ta trditev pa glede na to, da je cestišče prenovljeno, ni preverljiva.

8. Ob ugotovitvi, da je dovoljena hitrost na kraju škodnega dogodka znašala 50 km/h, da je tožnik vozil s hitrostjo 63 km/h in da bi ob upoštevanju najvišje dovoljene hitrosti trčenje mogel preprečiti, je odločitev sodišč o njegovem 30 % deležu odgovornosti za nastalo škodo pravilna.

9. V izpodbijani sodbi so ustrezno upoštevana merila za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, določena v 179. členu in v 182. členu Obligacijskega zakonika. Temeljni načeli za odmero te odškodnine, vsebovani v zakonu, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. V skladu s prvim načelom naj denarno zadoščenje glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, v okviru danih možnosti izravna s škodnim dogodkom porušeno vrednotno sorazmerje. Drugo načelo, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave), vzpostavlja sorazmerno enakost med več osebami glede na težo primera.

10. Sodišči prve in druge stopnje sta pri odmeri odškodnine izhajali iz tega, da je tožnik v prometni nesreči v starosti 30 let utrpel nateg vratnih mišic. Tožnikov očitek, da sodišči nista upoštevali njegovih pripomb na izvedensko mnenje medicinske stroke, ne vključuje navedbe, kakšne so bile pripombe po vsebini, in je tako ostal pavšalen. Sicer sta sodišči upoštevali tudi vse okoliščine, ki jih tožnik posebej izpostavlja v reviziji. Te so natančneje opisane na sedmi, osmi in deveti strani prvostopenjske sodbe, v sodbi sodišča druge stopnje pa je bil tožniku dan ustrezen odgovor na očitke, ki jih v reviziji v pretežni meri le ponavlja. Iz tako ugotovljene dejanske podlage izhaja, da gre za manjši obseg škode v primerjavi s škodnimi primeri, obravnavanimi v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Odškodnina v skupni višini 4,6 povprečnih neto plač ustrezno upošteva obseg nastale škode in je hkrati pravilno umeščena v okvir odškodnin, prisojenih v podobnih primerih.

11. Po navedenem je Vrhovno sodišče revizijo v nedovoljenem delu zavrglo, glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo pa zavrnilo. Odločitev o reviziji vključuje tudi odločitev o zavrnitvi predloga za povrnitev revizijskih stroškov.