Jedro

Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82. člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika je torej na pošiljatelju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da ostane izvršilni sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 1 veljavi v prvem odstavku tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 13.188,17 EUR z obrestmi od zapadlosti posameznega zneska dalje, in v tretjem odstavku za plačilo izvršilnih stroškov v višini 41,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2012 dalje do plačila (I. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstaja v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 11.840,00 EUR (II. izreka); toženi stranki je naložilo, da mora tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti 1.731,20 EUR nadaljnjih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper odločitev o obstoju terjatve tožene stranke (II. točka izreka izpodbijane sodbe) je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da prvostopenjsko sodišče pravilno ugotavlja, da tožena stranka po naravi stvari ne more podajati konkretnih navedb in dokazov v zvezi z dejanji tožeče stranke. Da niso pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča o tem, da ni podana huda malomarnost na strani tožene (najverjetneje: tožeče) stranke, izhaja že iz navedb tožeče stranke, ko pojasnjuje svoje ravnanje v zvezi z izgubljeno pošiljko. Pritožba je nato te navedbe povzela, in sicer navedbe iz dopolnitve tožbe z dne 4.12.2012 (da po opravljenih poizvedbah pošiljke ni mogla najti, razlog naj bi bil v tem, ker jo je zapakirala tožeča stranka, ki ni mogla podati podrobnega opisa paketa), z naroka dne 21.5.2014 (da tožena stranka ni sodelovala v preiskavi, ker se ni spominjala, kako je bila pošiljka zapakirana), iz vloge z dne 4.6.2014 (da je bilo iskanje pošiljke neuspešno, ker je manjkal natančen opis pošiljke, in ker naj bi po mnenju tožeče stranke bila pošiljka preslabo zapakirana, tako da je razpadla na več paketov), in navedbe z naroka dne 27.8.2014 (da ni bila pri iskanju pošiljke uspešna, ker bi potrebovala njen opis, ki ga tožena stranka ni bila sposobna posredovati). Za uspešno iskanje pošiljke je torej ključen njen opis, najverjetnejši razlog za njeno izgubo pa je bilo napačno pakiranje. Že ti očitki kažejo na ravnanje tožeče stranke, ki ustreza hudi malomarnosti, ki bi morala po prevzemu pošiljke poskrbeti za njeno ustrezno identifikacijo med prevozom. Če je ključen tudi zunanji izgled pošiljke, bi morala ustrezne podatke o tem zagotoviti tožeča stranka kot prevoznik ob prevzemu pošiljke. Nenazadnje pa tožeča stranka tudi ni trdila, da bi toženo stranko ob prevzemu paketa opozorila na to, da je videz paketa ključen, da naj poda točen opis, fotografije, ipd.. Že ob ravnanju s skrbnostjo, ki se pričakuje od povprečnega udeleženca obligacijskega razmerja, bi tožeča stranka morala poskrbeti za identifikacijo spornega paketa vsaj s fotografijami. Pritožba je nadalje navedla, da gre sicer zgolj za ugibanje, vendar ima prevoznik obveznost, da pošiljatelja opozori na pomanjkljivost pakiranja in v tem smislu izgovarjanje na neusposobljenost šoferjev tožeče stranke za takšno ugotavljanje kaže prav na njeno hudo malomarnost. Tožeča stranka bi brez dvoma lahko ob ravnanju s povprečno skrbnostjo ugotovila in toženo stranko tudi opozorila na morebitne pomanjkljivosti v pakiranju, če so sploh obstajale. Pri prevozni pogodbi gre za obligacijo rezultata in ne za obligacijo prizadevanja. Nesporno je, da pošiljka ni prišla na namembni cilj, jasno je tudi, da razlog za to ni v ravnanju tožene stranke oz. v sami pošiljki. Zaključek sodišča iz izpodbijane sodbe pomeni, da prevoznik dejansko sploh ni odgovoren za izpolnitev osnovne pogodbene obveznosti, saj se je lahko reši zgolj s sklicevanjem na izgubo pošiljke. Da tožeča stranka sploh ne ve, kaj se je s pošiljko zgodilo, že samo po sebi kaže na njeno hudo malomarnost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da naj bi se prvostopenjsko sodišče postavilo na stališče, po katerem prevoznik dejansko sploh ne bi bil odgovoren za izpolnitev pogodbene obveznosti, to je dostave pošiljke naslovniku, češ, da bi se je lahko rešil le s sklicevanjem na izgubo pošiljke. Tega iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati. Prvostopenjsko sodišče je ob pravilni uporabi določb IV. poglavja Konvencije o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (v nadaljevanju: CMR) in 82. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (v nadaljevanju: ZPPCP-1), ugotavljalo, ali se je tožeča stranka lahko sklicevala na omejitev višine odškodnine, katero je sicer prevoznik vedno dolžan plačati pošiljatelju za izgubljeno pošiljko. Tudi pri obravnavani prevozni pogodbi namreč ni bilo sporno, da je dolžna tožeča stranka, kot prevoznik, toženi stranki plačati odškodnino za izgubljeno blago, ampak je bilo sporno le, ali je dolžna plačati odškodnino do višine omejitev, ali pa bi bila dolžna plačati odškodnino v celotni vrednosti izgubljenega blaga. Pri obravnavani prevozni pogodbi tožena stranka, kot pošiljatelj, namreč ni plačala doplačila, s katerim bi izključila omejitev odškodnine za primer izgubljenega blaga, in s čimer bi bila upravičena do plačila odškodnine v celotni vrednosti blaga. To dejstvo za pravdni stranki tudi ni sporno. Ker takšnega dogovora med pravdnima strankama ni bilo, veljajo za izplačilo odškodnine omejitve, kot jih določa 23. člen CMR, z njim usklajen prvi odstavek 82. člena Zakona o prevoznih pogodbah v cestnem prometu (ZPPCP-1) in kot je bila omejitev vnesena tudi v določilo 13.1. točke Splošnih pogojev in določil o prevozu pošiljk in ostalih storitev (priloga A38), v skladu s katerimi tožeča stranka sklepa prevozne pogodbe.

5. Da bi bila tožena stranka, navkljub temu, da ni plačala višjega zneska za zavarovanje vrednosti blaga v primeru izgube, upravičena do plačila odškodnine v višji višini, bi morala v skladu s 29. členom CMR in s petim odstavkom 82.člena ZPPCP-1 izkazati, da je tožeča stranka, kot prevoznik, škodo povzročila namenoma ali zaradi hude malomarnosti. Dokazno breme za krivdo prevoznika, da se je med prevozom izgubila pošiljka, je torej na pošiljatelju (1) (pošiljatelj se lahko temu težkemu bremenu (2) izogne s plačilom zavarovanja pošiljke za primer izgube).

6. Po prepričanju pritožbenega sodišča tožena stranka tega trditvenega (in dokaznega bremena) samo z zatrjevanjem o malomarnosti tožeče stranke pri iskanju izgubljene pošiljke (iz česar naj bi se sklepalo tudi na njeno skrajno malomarnost ravnanja pri opravljanju prevoza) ni zmogla. Tožena stranka je iztrgano iz siceršnjih navedb tožeče stranke, s katerimi je izpodbijala navedbe tožene stranke o hudi malomarnosti pri prevozu sporne pošiljke, v pritožbi izpostavila zgolj nekatere izmed trditev, ki jih je tožeča stranka podala o tem, kaj vse je storila (ko je iskala pošiljko po vseh depojih v Evropi), da bi se sporna pošiljka našla. V podkrepitev njenih navedb, da se ji je prvič izgubila pošiljka, da je ugotovila, da je sicer prispela v Milano, od tam pa je najverjetneje bila napotena na napačno lokacijo, je res navedla tudi, da bi bila bolj uspešna pri iskanju pošiljke, če bi tožena stranka imela podrobnejše podatke o njenem opisu. Vendar pa iz tega ni mogoče narediti zaključka, kot ga je pritožba, to je, da bi naj bil "videz" pošiljke ključen za njeno identifikacijo, in da podatkov o tem »videzu« tožeča stranka ni zagotovila. Sodišče je namreč ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da je tožeča stranka pošiljko opremila s črtno kodo (13. točka sodbe), katera omogoča, da je pošiljka sledljiva (kot je tudi izpovedala A.S., referent za reklamacije pri tožeči stranki), zato ji ni mogoče očitati nobene stopnje malomarnosti v zvezi s tem, kako je pošiljko odpremila v prevoz.

7. Samo na podlagi takšnih, iz vsebine iztrganih navedb tožeče stranke, na podlagi katerih tožena stranka samo ugiba o razlogih za izgubo pošiljke, in jih nadgrajuje v smeri, da naj bi bil natančen opis pošiljke tako pomemben, da je v zvezi z njim tožeča stranka opustila svoje dolžno ravnanje (s fotografiranjem ali posebnimi opozorili), tožena stranka ne more izpodbiti pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni izkazana terjatev tožene stranke za plačilo odškodnine, višje od tiste, ki ji v skladu z materialnimi predpisi gre iz naslova odgovornosti prevoznika za izgubo pošiljke.

8. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: v tem delu je stališče prvostopnega sodišča materialnopravno napačno, kar pa na odločitev v zadevi ni imelo vpliva op. št. 2: saj po naravi stvari slednji težko oziroma ne more podati navedb o konkretnih ravnanjih prevoznika med opravljanjem prevoza, kar izpostavlja tudi pritožba