Jedro

Že pojmovno soavtor, ki je upravičen do uporabe avtorskega dela, ne more kršiti soavtorske pravice. Tudi sklenitev ustreznega dogovora med strankama glede delitve honorarja je lahko le predmet urejanja njunih pogodbenih razmerij in ne kršitev soavtorske pravice.

Tožeča stranka bi morala, da bi bili izkazani pogoji glede nevarnosti oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode, uveljaviti kršitev avtorske pravice kot nedenarno terjatev in ne (denarni) zahtevek na plačilo odškodnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Stranki sami nosita pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: „1. Toženi stranki E. d. o. o., se prepove vse bodoče kršitve avtorskih pravic tožeče stranke na aplikaciji B., zlasti se prepove prodaja licenc in izvajanje vzdrževanja aplikacije B. brez dogovora s tožečo stranko N. d. o. o. oziroma njenega soglasja.

2. Ta začasna odredba velja takoj in še 30 dni po pravnomočnosti sodne odločbe v postopku po tožbi, ki jo je vložil N. d. o. o. proti E. d. o. o. zaradi kršitev avtorskih pravic in plačila civilne kazni pcto 24.570,80 EUR, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani.

3. Dolžnik je dolžan upniku povrniti vse stroške tega postopka zavarovanja v roku 15 dni, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka navedenega paricijskega roka dalje, do plačila.“ Kot nosilne razloge za svojo odločitev je sodišče prve stopnje obrazložilo, da so trditve tožeče stranke o predpostavkah iz prvega odstavka 170. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) ostale na ravni posplošenega zatrjevanja, da naj sodišče toženi stranki prepove vse bodoče kršitve avtorske pravice tožeče stranke na aplikaciji B. Tožeča stranka pa ni zmogla trditvenega bremena v zvezi z verjetnostjo terjatve, ki bi se nanašala na nedenarni zahtevek po prvem odstavku 170. člena ZASP, torej kršitev avtorske pravice. Navajala je le trditve, ki kažejo na bistveno oteženo uveljavljanje odškodninskega zahtevka oziroma zahtevka za plačilo (polovice) honorarja. Slednje pa je lahko usmerjeno le v zavarovanje denarnih in ne nedenarnih zahtevkov.

Glede predpostavke (nevarnosti uveljavitve terjatve) iz drugega odstavka 170. člena ZASP in sicer, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev zahtevkov onemogočena ali precej otežena ali da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode ali da domnevni kršilec z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastala upravičencu, so se trditve nanašale na njen morebitni zahtevek za plačilo honorarja in odškodnine (in na plačilo civilne kazni). Slednji zahtevek je denarni zahtevek, ki po 170. členu ZASP pravnega varstva ne uživa.

2. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom v izpodbijanem sklepu, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega bremena glede prvega izmed kumulativnih pogojev, ki morajo biti podani za uspešno zavarovanje upnikove terjatve z začasno odredbo po prvem odstavku 170. člena ZASP. Nadalje je tožeča stranka med drugim v predlagani začasni odredbi zatrjevala tudi, da gre pri aplikaciji B. za skupno intelektualno lastnino pravdnih strank. Med pravdnima strankama je bila namreč 9. 7. 2008 sklenjena Pogodba o ureditvi medsebojnih razmerij (A2), s katero sta avtorja, ki sta razvila aplikacijo B., J.M. iz tožene stranke in U.G. iz tožeče stranke, njune materialne avtorske pravice prenesla na omenjeni družbi. Tožeča stranka je utemeljila predlagano začasno odredbo, ki jo je uveljavljala le v zvezi s kršitvijo svoje materialne avtorske pravice, s trditvami, da je bila Pogodba o vzdrževanju informacijskega portala sistema poslovanja B. med toženo stranko in S. d. d. z dne 1.9.2009 (A3) sklenjena brez vednosti tožeče stranke. Tožena stranka tožeči stranki tudi ni nakazala nobenega honorarja in je celo zavrnila prejeti račun, na podlagi katerega je bil vložen predlog za izvršbo tožeče stranke proti toženi stranki in se nadaljuje v pravdi pod opr. št. IX Pg 4457/2014. 6. Le na splošni ravni je tožeča stranka zatrjevala (primerjaj prvi odstavek II točke predloga za izdajo začasne odredbe, list. št. 7), da bi bilo brez izdaje začasne odredbe toženi stranki omogočeno neovirano nadaljnje izvajanje prodaje licenc in vzdrževanje aplikacije B. ter s tem kršenje avtorskih pravic tožeče stranke, ne da bi tožeča stranka za to sploh vedela in ustrezno ukrepala za zaščito svojih pravic. Posledično pa bi bilo uveljavljanje zahtevkov iz naslova odškodnine in civilne kazni onemogočeno oziroma vsaj bistveno oteženo. Vse nadaljnje trditve se nanašajo na odškodninski zahtevek tožeče stranke oziroma zahtevek na plačilo (polovice) honorarja.

7. Iz trditvene podlage pravdnih strank izhaja, da je aplikacija B. nastala v sodelovanju dveh avtorjev J. M. in U. G. Slednja sta svoje avtorske pravice prenesla na pravdni stranki. Če je avtorsko delo, ki je bilo ustvarjeno v sodelovanju dveh ali več oseb, nedeljiva celota, pripada vsem soavtorjem nedeljiva avtorska pravica na tem delu (prvi odstavek 12. člena ZASP). V skladu z drugim odstavkom 12. člena ZASP odločanje o uporabi takega dela pripada nerazdelno vsem soavtorjem, pri čemer posamezni soavtor tega ne sme preprečiti v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja. Po tretjem odstavku 12. člena ZASP pa se deleži posameznih soavtorjev določijo v sorazmerju z dejanskim prispevkom vsakega izmed njih k ustvaritvi avtorskega dela, če niso njihova medsebojna razmerja s pogodbo drugačne določena.

8. Na podlagi navedene določbe ZASP izhaja, da sta bili obe stranki upravičeni v skladu s prvim odstavkom 12. člena ZASP avtorsko delo uporabljati. Zato že pojmovno soavtor, ki je upravičen do uporabe avtorskega dela, ne more kršiti soavtorske pravice. Seveda pa mora avtorsko delo uporabljati v skladu z dogovorom med avtorjema. Ali je tožena stranka dejansko prodajala licence in izvajala vzdrževanje aplikacije brez dogovora s tožečo stranko oziroma brez njenega soglasja, pa je materialno pravno vprašanje kršitve njunih razmerij iz Pogodbe o ureditvi medsebojnih razmerij (A2). Posledično pa iz morebitne kršitve njunih pogodbenih razmerij, tožeča stranka v trditveni podlagi predlagane začasne odredbe, temelji tožbeni zahtevek na plačilo „odškodnine oziroma civilne kazni.“ Slednje vprašanje pa ni bilo predmet presoje pravilnosti odločitve izpodbijanega sklepa, ki se nanaša na kršitev materialne avtorske pravice tožeče stranke.

9. Pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče A.P.B. in zakonitega zastopnika tožeče stranke ter zavrnilo vpogled v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IX Pg 4457/2014, je glede na že doslej razloženo, neutemeljen. Tožeča stranka je namreč predlagala izvedbo navedenih dokazov v zvezi z zatrjevanim pogodbenim razmerjem med pravdnima strankama, kar pa ni predmet kršitve avtorske pravice v predlagani začasni odredbi. Tudi očitek, da so razlogi sodišča prve stopnje pomanjkljivi in nerazumljivi, ni utemeljen. Preizkus izpodbijanega sklepa je bil mogoč. Zato uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ, ni podana.

10. Oba pogoja po prvem in drugem odstavku 170. člena ZASP morata biti podana kumulativno.

11. Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni razumelo predlagane začasne odredbe, ni utemeljen. Sodišče je jasno razložilo, da v zvezi s predpostavkami, ki morajo biti podane za uspešnost predlagane začasne odredbe iz drugega odstavka 170. člena ZASP, tožeča stranka temelji svoje trditve na odškodnini in zahtevku za plačilo polovice honorarja. Tožeča stranka je namreč utemeljevala nastanek „nenadomestljive (pravilno težko nadomestljive) škode“, s trditvami, da tožena stranka nima nobenega premoženja, na katerega bi bilo mogoče seči z izvršbo, zaradi česar reparacije za izvršene kršitve ne bi mogla doseči niti z uveljavljanjem zahtevka za plačilo odškodnine.

12. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da bi morala tožeča stranka zato, da bi bili izkazani pogoji glede nevarnosti oziroma, da je odredba potrebna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode po 1. in 2. točki drugega odstavka 170. člena ZASP zatrjevati kršitev avtorske pravice kot nedenarno terjatev in ne (denarni) zahtevek na plačilo odškodnine. Ker ima tudi tožena stranka materialno soavtorsko pravico, kršitve ne more biti. Tudi sklenitev ustreznega dogovora med strankama glede delitve honorarja je lahko le predmet urejanja njunih pogodbenih razmerij in ne kršitve soavtorske pravice. Zato ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je sodišče prve stopnje napačno razumelo pojem nastanka težko nadomestljive škode iz 2. točke drugega odstavka 170. člena ZASP. V sodni praksi, ki jo pritožnik v pritožbi navaja, je bila v obeh citiranih odločbah,(1) v zvezi s kršitvijo avtorske pravice ugotovljena verjetnost terjatve. V konkretnem primeru pa, kot je bilo pojasnjeno, ni moglo iti za kršitev soavtorske pravice. Tožeča stranka je namreč temeljila trditveno podlago na (denarnem) zahtevku za plačilo odškodnine in plačilu (polovice) honorarja. Zato so vse pritožbene trditve, ki se nanašajo na sodno prakso v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode, neupoštevne.

13. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene trditve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

14. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa višje sodišče ni zasledilo kršitev (drugi odstavek 350., 366. člen ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno, je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).

15. Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165., prvem odstavku 154. in 155. členu ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi višjega sodišča. Zato stranki sami nosita pritožbene stroške.

Op. št. (1): II Cp 3987/2011, I Cpg 846/2011.