Jedro

Obtoženčeve navedbe o državnem tožilcu so bile objektivno žaljive, predstavljajo negativno vrednostno sodbo o oškodovancu in njegovem delu, izražajo podcenjevanje in prezir ter kažejo na namen zaničevanja.

V konkretnem primeru ne gre za resno kritiko aktualnega družbenega dogajanja, pač pa za populistično in podcenjevalno kritikarstvo, zaradi česar ne more biti govora o izključitvi protipravnosti obtoženčevega ravnanja.

Izrek

Pritožba obtoženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obtoženi je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obtoženega spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja razžalitve po 2. in 1. odstavku 169. člena KZ v zvezi z 2. odstavkom 178. člena KZ ter mu sklicujoč se na 2. odstavek 169. člena KZ izreklo 30 dnevnih zneskov, to je 3.060,00 EUR denarne kazni, ki jo je obtoženi dolžan plačati v roku treh mesecev, če pa se ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska, to je 204,00 EUR, določilo en dan zapora. V nadaljevanju je še odločilo, da je obtoženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da oprosti obtoženca obtožbe oziroma podredno, da izpodbijano sodbo popolnoma razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Višja državna tožilka M. K. iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike Slovenije predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Njen predlog je bil poslan obtožencu in zagovorniku, slednji pa je nanj tudi odgovoril in predlaga, da se upošteva obtoženčeve pritožbene navedbe zoper sodbo, dodatno pa še, da se obtoženca na podlagi določila 1. odstavka 378. člena ZKP obvesti o seji senata Višjega sodišča v Ljubljani. Tej zahtevi sodišče druge stopnje ni sledilo, saj se po določilu 1. odstavka 378. člena ZKP o seji senata obvestijo pristojni državni tožilec, če gre za zadevo, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, obtoženec, zagovornik, oškodovanec kot tožilec ali zasebni tožilec pa le, če to v pritožbi oziroma odgovoru na pritožbo kdorkoli od njih zahteva. Obtoženec pa v pritožbi zoper sodbo kaj takšnega ni zahteval, zahteva o tem, da se ga obvesti o seji senata pritožbenega sodišča, ki jo je podal šele v odgovoru na predlog višje državne tožilke, pa je prepozna.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki je na podlagi prepričljive in pravilne ocene izvedenih dokazov ter obtoženčevega zagovora nedvoumno ugotovilo, da je obtoženec storil očitano mu kaznivo dejanje.

6. Neutemeljeno zagovornik očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z navajanjem, da je sodišče prve stopnje obtoženca obsodilo za izjave, ki niso zajete v predlogu oškodovanca za pregon. Trdi namreč, da je oškodovanec v predlogu navedel le, da bi trditve obtoženca "hotel g. A. kaznovati, ker je, ker naj bi v svojem zagovoru žalil drugače misleče ... a gospod tožilec, a mu ni jasno, da ima tisti, ki se brani, pravico do zagovora ...", ter ga s tem žalil in sicer naj bi žalil njegovo poslovno sposobnost kakor tudi trud, ki ga je vlagal v to, da si je pridobil izobrazbo in se zaposlil na državnem tožilstvu. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje iz oškodovančevega predloga za pregon in prilog k temu predlogu izhaja natančno to, kar je zajeto v opis kaznivega dejanja. Zagovornik očitno spregleda hrbtno stran oškodovančevega predloga za pregon na list.št. 3, kjer je oškodovanec tudi navedel: "V 2. odstavku priloženega prepisa - citiranega pa je razvidno, da me je osumljeni žalil in sicer je žalil mojo poslovno sposobnost kakor tudi trud, ki sem ga vlagal v to, da sem si pridobil izobrazbo in se zaposlil na državnem tožilstvu". K predlogu za pregon je oškodovanec priložil tudi delni prepis posnetka oddaje "Plemeniti komentar" z dne 5.5. 2006 na televiziji ... Iz tega delnega prepisa (priloga spisa A1) pa je iz 2. odstavka razvidno, da je obtoženec izjavil: "Jaz ne vem, ta tožilec, jaz mu ne bi dal čuvati treh ovac, ker bi se bal, da bo dve izgubil. Ne vem, kako je ta človek naredil pravno fakulteto, ampak kot kaže, lahko pravno fakulteto danes naredi vsakdo, potem pa se zaposli na sodišču ali tožilstvu in je tam zabetoniran do smrti in nihče ga ne more premakniti, lahko dela še take neumnosti ...". Kot rečeno pa je oškodovanec k predlogu za pregon priložil tudi posnetek oddaje "Plemeniti komentar" z dne 5. 5. 2006 na ..., iz katerega izhaja ravno to, kar je navedeno v predlogu za pregon obtoženca. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka torej ni podana.

7. Teza obrambe, da dejanje, za katero je sodišče prve stopnje obtožencu izreklo kazen ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja razžalitve iz 169. člena KZ ni sprejemljiva. Višje sodišče v celoti pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da so besedne zveze oziroma obtoženčeve navedbe (Ta tožilec, jaz mu ne bi dal čuvati treh ovac, ker bi se bal, da bi dve izgubil. Ne vem, kako je ta človek naredil pravno fakulteto, ampak kot kaže lahko pravno fakulteto pri nas naredi vsakdo, potem pa se zaposli na sodišču ali tožilstvu in je tam zabetoniran do smrti in nihče ga ne more premakniti, lahko dela še take neumnosti) vsekakor objektivno žaljive. Vsak povprečni človek v izrečenih besedah zazna in jih razume kot izrazito negativno žaljivo vrednostno sodbo oškodovanca tako kot osebnosti kakor tudi njegove strokovnosti oziroma sposobnosti za delo, ki ga opravlja. Celo več, primerjava oziroma prispodoba o čuvanju ovac, ko obtoženec na ciničen in zaničljiv način napade intelektualne sposobnosti oškodovanca in sposobnost opravljati svoje delo saj, da bi od treh ovac, če bi jih čuval, dve izgubil, izraža, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba tako podcenjevanje kot tudi prezir oškodovanca in že sama po sebi kaže na namen zaničevanja, ki končno veje tudi iz celotne vsebine obtoženčevega komentiranja v oddaji "Plemeniti komentar", ko je obtoženčev prispevek usmerjen predvsem v diskvalifikacijo državnega tožilca R. S., predvsem pa oškodovanca, ki mu namenja večji del vsebine.

8. Sodišče druge stopnje zavrača pritožbene navedbe zagovornika, ko obtoženčevo komentiranje opravičuje z navajanjem, da je obtoženi navedeno izrekel v politično obarvani oddaji, kjer je kot poslanec Državnega zbora na kritičen način komentiral aktualno dogajanje v Sloveniji, med drugim tudi delo državnih tožilcev in sodne veje oblasti in da s tem ni imel namena žaliti oškodovanca. Zagovornik se torej zavzema za uporabo določbe 3. odstavka 169. člena KZ, po kateri bi bila protipravnost obtoženčevega ravnanja izključena. Tudi do tega vprašanja se je prvostopenjsko sodišče pravilno in jasno opredelilo, ko je tako iz same vsebine obtožbe oziroma očitanega ravnanja, ki predstavlja okvir sodne presoje ter vsebine celotnega obtoženčevega komentarja zaključilo, da je bil namen obtoženčevega negativno usmerjenega komentarja v tem, da oškodovanca diskvalificira in ga razvrednoti tako kot osebnost, še zlasti pa kot državnega tožilca.

9. Pritožbene navedbe, da je obtoženi kot politik in poslanec Državnega zbora v izrazito politično obarvani oddaji na kritičen način komentiran aktualno dogajanje v Republiki Sloveniji, med drugim tudi delo državnih tožilcev in sodne veje oblasti, na obstoj kaznivega dejanja ne vpliva. Predvsem pa, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v konkretni oddaji obtoženi ni kot politik in poslanec komentiral aktualne družbene razmere v Republiki Sloveniji, pač pa je bil njegov komentar, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, usmerjen predvsem v diskvalifikacijo dela državnega tožilca R. S., predvsem pa oškodovanca v konkretni kazenski zadevi in ni šlo za komentiranje nekega aktualnega dogajanja v Sloveniji, med drugim pa tudi ne dela državnih tožilcev in sodne veje oblasti kot celote.

10. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da je kritika, v kolikor je resna in konstruktivna dopustna in dobrodošla, tudi če je ostra in groba. Vendar pa v konkretnem primeru, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje nedvomno ni šlo za resno kritiko, pač pa za objektivno žaljivo, populistično in podcenjevalno kritikanstvo, izraženo z zaničevalnim namenom. Sodišče druge stopnje torej sprejema presojo izpodbijane sodbe, da v obtoženčevem komentarju ni šlo za neko resno kritiko ravnanj oškodovanca ali nekih resnih stališč do njegovih ravnanj, pač pa za ponižanje in prezir oškodovanca kot osebnosti in kot državnega tožilca, kar je bilo izrečeno z namenom zaničevanja, kot je že pojasnjeno. V ničemer na ugotovljeno ne vpliva pritožbena navedba, da je kritika dela državnega tožilstva pa tudi sodstva stalnica v političnih govorih, nastopih in programu obtoženega ter politične stranke, kateri pripada.

11. Glede na vse pojasnjeno in ker torej sodišče druge stopnje pritrjuje izpodbijani sodbi, da v konkretnem primeru protipravnost ni izključena, so brezpredmetne nadaljnje pritožbene navedbe, v katerih zagovornik navaja, da obtoženi dejanja ni storil z namenom zaničevanja.

12. Preizkus izpodbijane sodbe v odločitvi o kazenski sankciji je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo okoliščine, ki vplivajo na izbiro in odmero kazni in obtožencu izreklo pravično kazen.

13. Glede na vse pojasnjeno in ker sodišče druge stopnje pri preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo kakšnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker obtoženi s pritožbo ni uspel, mora plačati stroške pritožbenega postopka, ki jih bo odmerilo sodišče prve stopnje.