Jedro

V primerih ureditvenih začasnih odredb morajo po nacionalnem pravu biti podane tri materialnopravne predpostavke in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ter t.i. reverzibilnost. Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti). Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev. Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo.

V slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja.

Predpostavka "dobre vere" je zajeta v predpostavko "načela vestnosti in poštenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno širša, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni presežek", vendar je potrebno tudi v tem delu upoštevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potrošnikov. Zaradi stroge sanckije ničnosti, ki jo je določilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upoštevati tudi načela učinkovitosti, odvračilnosti in sorazmernosti in, da razlage Sodišča temeljijo na drugačnih, tudi za potrošnika strožjih izhodiščih, če se upošteva kumulativnost pogojev iz 3. člena ter izključitvene klavzule iz 4(2). člena Direktive vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodišča v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razložilo, da zadošča ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzročil "znatno neravnotežje" in zato ni potrebno opraviti še presoje "dobre vere".

V razlagi Sodišča je bil količinska presoja že uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnotežja. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upoštevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najtežjo sankcijo in sicer ničnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno še posebno pozornost nameniti uporabi splošnih načel prava EU, med njimi tudi načelo sorazmernosti. Po razlagi sodišča druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba nična zgolj zato, ker je banka prevalila na potrošnika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklenitvi pogodbe pričakovano višino odplačila kredita in prejetim zneskom, nato v času kreditnega razmerja prišlo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnotežja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem načelom.

Ob sklenitvi kreditne pogodbe je tožnik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mesečnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 € 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predloženih listin izhaja, da so se mesečne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izplačan znesek 68.245,90 € bistveno nižji. Do trenutka, na katerega se vežejo objektivne meje pravnomočnosti sklepa, dolgovanega zneska še ni odplačal. Res mora tožnik odplačati še 149 anuitet (v tč. VIII. tožbe sicer navaja odplačilo še 89 anuitet), vendar je končna ocena višine plačila negotova in za odločanje o začasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in časovnih meja pravnomočnosti sklepa, ki se nanašajo na dejstva, nastala do trenutka vložitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).

Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.

Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016, v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti. To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani.". Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "izredno škodljivih posledic".

Izrek

I.Pritožbi toženke se ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi:

"Ugovoru se ugodi in sklep sodišča prve stopnje z dne 10.10.2024 spremeni tako, da se predlog tožnika:"1. Tožeči stranki se odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi kreditne pogodbe za stanovanjski kredit z dne 2.11.2006 in notarskega zapisa notarke z dne 2.11.2006, sklenjena med tožečo in toženo stranko, do pravnomočne odločitve v predmetni zadevi" zavrne.

II.Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor toženke zoper sklep o začasni odredbi z dne 10.10.2024.

2.Zoper sklep je pravočasno pritožbo, po pooblaščencu, vložila toženka.V uvodnem delu obsežne pritožbe kot očitno napačne in ustavno sporne izpostavlja napačno uporabo sodbe C-287/22, napačno uporabo Direktive in sodne prakse Sodišča, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z izpolnitvijo pojasnilne dolžnosti, kar sodi v 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; zmotno stališče glede pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb, nedopustno stališče v zvezi z dokaznim bremenom, kar sodi v 8. tč. drugega odst. 339. člena ZPP; napačno uporabo materialnega prava zaradi upoštevanja načela primarnosti prava EU; retroaktivna uporaba standarda pojasnilne dolžnosti; zmotna razlaga glede pogojev za izdajo regulacijskih začasnih odredb in nedopustno stališče o izpolnjenosti standarda verjetnosti z golimi navedbami strank, pa tudi zmotno dokazno oceno. V nadaljevanju nato navaja obširne razloge za povzete trditve in se sklicuje na spoznavne vire (članke) ter podrobno analizira učinke sodbe C-287/22, sklicuje se tudi na razlage iz drugih sodb (npr. C-715/20). Obširno graja dokazno oceno in razlago sodišča v zvezi s predpostavko verjetnostno obstoja terjatve in izpolnjeno pojasnilno dolžnostjo. S sklicevanjem na sodbe Vrhovnega in Ustavenega sodišča utemeljuje tezo, da niso izpoljnjene dodatne predpostavke začasne odredbe (npr. II Ips 105/2008, Up-275/97). V zvezi s predpostavkami za izdajo regulacijskih začasnih odredb podrobneje predstavi razlago iz VSL I Cp 1713/2020. Izrecno poudarja, da ne obstaja noben dokaz, da bi nesprejetje začasne odredbe povrzočilo takšno poslabšanje finančnega stanja tožeče stranke, da ne bi mogla vložiti nove tožbe, tu gre za zaobid trditvenega in dokaznega bremena. Opredeljuje se do pogoja reverzibilnosti in glede očitne odsotnosti vsakršne dokazne podlage in citira dele odločbe VSL I Cp 2075/2023. Ob koncu predlaga še, da naj sodišče druge stopnje zastavi vprašanje za predhodno odločanje, ki ga konkretizira. Toženka predlaga, da se sklep razveljavi in ugodi ugovoru v celoti in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, vse s stroškovno posledico.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo zavrača navedbe in razlage toženke ter se do njih opredeljuje. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša stroške.

4.Pritožba toženke je utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da se ta zadeva nanaša na področje uporabe potrošniškega prava in sicer Direktive 93/13 ( v nadaljevanju Direktiva), ki je bila v slovenski pravni red prenesena (implementirana) predvsem preko Zakona o varstvu potrošnikov (v nadaljevanju ZVPot, sedaj ZVPot-1). Postopek zavarovanja z začasnimi odredbami je urejen v ZIZ. Tega področja pravo EU ne ureja, zato se nacionalno pravo, na podlagi načela postopkovne avtonomije, uporabi tako, da morajo ta nacionalna pravna sredstva biti ustrezna in učinkovita ter zagotavljati visoko raven varstva potrošnikov (zlasti člena 6(1) in 7(1) Direktive). Tudi za takšne začasne ukrepe pa velja, da morajo sodišča upoštevati razlago Sodišča EU (v nadaljevanju Sodišče) (erga omnes učinki) in razlagati nacionalne določbe tako, da so v skladu s pravom EU (načelo lojalne oziroma skladne razlage).

6.Tem izhodiščem je smiselno prilagojena tudi uporaba procesnih pravil o preizkusu pritožbe in sicer se ta opravi v skladu z 239. in 15. členom ZIZ ter 350. členom ZPP.

7.Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sklep sodišča prve stopnje ni obremenjen z nobeno procesno kršitvijo. Predvsem ni podan noben izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Njihova skupna značilnost je, da sklepa zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij. Le v primeru, če je obrazložitev sklepa tako pomanjkljiva, da onemogoča preizkus razumnosti sprejete odločitve (pravica do obrazloženosti sodne odločbe ali očitno napačna - prepoved sodniške samovolje), je lahko tovrstna procesna kršitev podana.

8.Zmotna je razlaga toženke, da lahko ista napaka utemeljuje obstoj večih pritožbenih razlogov. Toženka namreč meni, da "nedopustno stališče" sodišča prve stopnje o dokaznem bremenu tožnika (ki da je izpolnjeno z navedbo "abstraktnih okoliščin") istočano konstituira pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka (8. tč. 2/339. člena ZPP). Prav zaradi različnega obsega in načina procesnega uveljavljanja posameznih kršitev je nujna pravilna umestitev (podrejanja) očitane napake le enemu izmed pritožbenih razlogov (338. člen ZPP). Tako je npr. vprašanje, ali dejstva sodijo med odločilna, zmeraj odvisno od pravilne uporabe (razlage) materialnega prava. Če v obrazložitvi sodbe manjkajo razlogi o dejstvih zato, ker je sodišče menilo, da ne sodijo med odločilna dejstva, je podana kršitev napačne uporabe materialnega prava, ne pa procesna kršitev. V procesno kršitev sicer lahko preraste tudi napačna uporaba metodoloških prvin proste presoje dokazov (8. člen ZPP), toda to za konkreten primer ne velja.

9.Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje razlagam toženke, da tudi v postopkih izdaje začasnih odredb veljajo ustavnopravna upravičenja, ki varujejo njeno pravico do izjave in upravičenje, da ima pod enakimi pogoji možnost se izjaviti o navedbah nasprotne stranke in ta jamstva so v posebnih postopkih, kot je predmetni, zagotovljena v ugovornem postopku. Ker je toženka to možnost imela in jo tudi izkoristila, uveljavljane procesne kršitve niso podane.

10.Vse ostale pritožbene trditve za ta postopek niso pravno odločilne, zato sodišče druge stopnje nanje ni odgovorilo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11.Tožnik s tožbenim zahtevkom zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe za stanovanjski kredit z dne 2.11.2006 in notarskega zapisa notarke z dne 2.11.2006 (tč. 1. izreka) ter ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke na specificirani nepremičnini in njen izbris (tč. 2. izkreka). Z dajatvenim tožbenim zahtevkom pa zahteva plačilo 8.291,00 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi in povrnitev stroškov (tč. 3. in 4. izreka).

V predlogu za izdajo začasne odredbe pa je predlagal, da se tožniku odloži plačilo mesečnih obrokov na podlagi citirane kreditne pogodbe, vse do pravnomočnosti odločitve v predmetni zadevi, in povrnitev stroškov "tega postopka".

Predpostavke ureditvenih začasnih odredb

Ta predlog je v povezavi s tožbenim zahtevkom v pravdnem postopku, zato se podreja zakonskim predpostavkam, ki urejajo t.i. ureditvene oziroma regulacijske začasne odredbe. Ker gre za nedenarno terjatev, se uporabijo tiste, ki jih določa 272. člen ZIZ.

Sodišče druge stopnje to določbo razlaga tako, da so materialnopravne predpostavke v teh primerih tri in sicer: obstoj ali verjeten nastanek terjatve; ena izmed alternativno določenih predpostavk iz druge ali tretje alineje drugega odstavka ter t.i. reverzibilnost. Glede slednje je pravna podlaga razlaga v skladu z Ustavo (precedenčni učinek iz Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 glede predpostavke reverzibilnosti), za preostale pa 272. člen ZIZ. Predlagatelj pa mora vse tri navedene pogoje za izdajo začasne odredbe izkazati s stopnjo verjetnosti in ne gotovosti oziroma prepričanja, kot to velja za odločanje o dejstvih, ki se nanašajo na utemeljenost tožbenega zahtevka. Izkaz verjetnosti, kot stopnja materialne resnice, pa pomeni, da mora predlagatelj (tožnik) izkazati, da so razlogi, ki govore v prid obstoja določenega dejstva, močnejši od razlogov, ki govore proti njegovemu obstoju.

Sodišče druge stopnje zato razlago nacionalnega prava sodišča prve stopnje, ki je drugačna, ocenjuje kot napačno (glej tč. 2. obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024).

Ker pa predmetna zadeva sodi v področje uporabe Direktive, ta pa ne vsebuje posebnih predpisov, morajo države članice zagotoviti, da obstajajo ustrezna in učinkovita sredstva za preprečevanje nadaljnje uporabe nepoštenih pogojev v pogodbah. V skladu z načelom postopkovne avtonomije države članice določijo ta pravila v nacionalnem pravnem redu, ta pa ne smejo biti manj ugodna od tistih, ki urejajo podobne nacionalne položaje (načelo enakovrednosti), in ne smejo biti oblikovana tako, da bi v praksi onemogočala ali pretirano oteževala uveljavljanje pravic, ki jih podeljuje pravni red Unije (načelo učinkovitosti) . Zato varstvo, ki je potrošnikom zagotovljeno z Direktivo, zlasti z njenima členoma 6(1) in 7(1), zahteva, da mora biti nacionalnemu sodišču omogočeno, da sprejme ustrezen začasni ukrep, če je to potrebno za zagotovitev polnega učinka odločitve, ki jo je treba sprejeti v zvezi z nepoštenostjo pogodbenih pogojev . Zato se zastavlja vprašanje, ali je potrebno, zaradi načela učinkovitosti, ki omejuje nacionalno procesno avtonomijo, in zahteve, da nacionalna procesna pravila ne smejo biti taka, da onemogočijo ali čezmerno otežijo uveljavljanje pravic, ki jih daje potrošnikom razlaga prava EU, navedene predpostavke razlagati drugače, kar vključuje tudi možnost, da ni potreben kumulativen obstoj vseh tistih, ki jih sicer določa nacionalno pravo .

12. Sodišče prve stopnje je verjetnost obstoja terjatve (ničnost kreditne pogodbe in sporazuma o zavarovanju terjatve) ugotovilo in utemeljilo:"...da toženka tožniku ni dala takšnih informacij, na podlagi katerih bi se tožnik kot potrošnik lahko seznanil z dejanskim oziroma realnim obsegom tveganja ob sklenitvi pogodbe, zato je ravnala v nasprotju z načelom dobre vere in poštenja". Ugotavljalo pa je tudi znatno neravnotežje in ocenilo pisno izjavo priče A. A.:"...jasno izhaja, da ima banka praviloma valutno pozicijo ves čas zaprto, zaradi česar zanjo sprememba menjalnega tečaja ne pomeni niti zaslužka ali koristi niti škode." (glej tč. 15 obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024). V izpodbijanem sklepu je nato ponovno povzelo bistvene elemente iz kreditne pogodbe (kar bo obravnavano v nadaljevanju) in znova zaključilo, da je podana verjetnost terjatve s ponovno razlago:"....da toženka ni ustrezno izpolnila pojasnilne dolžnosti in da je podano znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih" (tč. 10. obrazložitve).

Materialno pravo

13. V skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

14. V času sklenitve kreditne pogodbe veljavni ZVPot je v prvem odstavku 24. člena določal: "Pogodbeni pogoji se štejejo za nepoštene, če:

-v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali

-povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali

-povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval ali

- nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti". Enaka je sedaj veljavna ureditev v ZVPot-1 (23. in 24. člen).

15. V skladu s 267. členom PDEU je Sodišče pristojno za predhodno odločanje o razlagi Pogodb ter veljavnosti in razlagi aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije. Sodišče torej ni pristojno za odločanje v konkretnih zadevah, je pa pristojno, da razlaga določbe Direktive. Določbe nacionalnega prava, ki so bile sprejete zaradi prenosa Direktive in tudi preostale določbe nacionalnega prava, morajo nacionalna sodišča razlagati ob upoštevanju besedila in cilja zadevne Direktive, da bi dosegla rezultat, ki ga slednja zasleduje (načelo lojalne oziroma skladne razlage). Te razlage se morajo upoštevati v vsej evropski uniji (avtonomna in enotna razlaga) zato učinkujejo "erga omnes" in praviloma "ex tunc".

Preglednost (transparentnost) pogodbenega pogoja

16. Direktiva v 5. členu določa:"Pri pogodbah, v katerih so vsi ali nekateri pogodbeni pogoji, ki so ponujeni potrošniku, pisni, morajo biti ti pogoji vedno sestavljeni v jasnem, razumljivem jeziku. V dvomu glede pomena pogoja, prevlada razlaga, ki je za potrošnika najbolj ugodna". Direktiva v tem členu ureja predpostavko preglednosti (transparentnosti). Nanaša se na vse pogodbene pogoje (torej ne zgolj na glavni predmet pogodbe) in določa tudi merilo razlage v primerih kršitve zapovedi in sicer "v korist potrošnika". Ta določba je bila v celoti prenesena v nacionalno zakonodajo. ZVPot je v tretjem in četrtem odstavku 23. člena določal: "Pogodbeni pogoji iz prvega odstavka tega člena morajo biti jasni in razumljivi. Nejasna določila je treba razlagati v korist potrošnika". ZVPot-1 sedaj določa v tretjem odstavku 21. člena:"Pogodbeni pogoji iz prejšnjega člena so v jasnem in razumljivem jeziku." in v 22. členu:"Nejasne pogodbene določbe se razlaga v korist potrošnika."

17. Predpostavka preglednosti je v Direktivi določena tudi v drugem odstavku 4. člena:"Ocena nepoštenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če so pogoji v jasnem, razumljivem jeziku.". Sodišče je že (večkrat) pojasnilo, da so merila preglednosti, zapisana v tej in v določbi 5. člena, enaka. Določba drugega odstavka 4. člena ne dovoljuje presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe ali razmerja med ceno in plačilom za izmenjane storitve ali blago, če je bila izpolnjena predpostavka preglednosti. V slovenskem nacionalnem pravu ta omejitev nikoli ni veljala, ker ni bila prenesena v nacionalno pravo. Direktiva državam članicam takšno ravnanje dopušča.

18. Sodišče je določilo merila (predpostavke), ki določajo njen pomen:

-zahteve, da mora biti pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, ni mogoče zožiti zgolj na njegovo formalno in slovnično razumljivost;

-finančne ustanove morajo kreditojemalcem posredovati informacije, ki morajo zadostovati za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev ter bi morale vsebovati vsaj to, kako bi na obroke za odplačilo kredita vplivalo zelo veliko znižanje vrednosti zakonitega plačilnega sredstva države članice, kjer ima kreditojemalec stalno prebivališče, in povečanje tujih obrestnih mer;

-kreditojemalec mora biti na eni strani jasno obveščen o tem, da se je s sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti izpostavil valutnemu tveganju, za katerega obstaja verjetnost, da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, v razmerju do tuje valute, v kateri je bil kredit odobren. Na drugi strani mora ponudnik, v obravnavanem primeru banka, navesti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja v zvezi s sklenitvijo kredita v tujih valutah;

-pomembno je, da ima potrošnik dejansko možnost, da se seznani z vsemi pogodbenimi pogoji. Informacije, posredovane pravočasno pred sklenitvijo pogodbe glede pogodbenih pogojev in posledic navedene sklenitve, so za potrošnika namreč bistvenega pomena, da bi se odločil, ali se želi pogodbeno zavezati s pogoji, ki jih je predhodno sestavil prodajalec ali ponudnik.

19. Sodišče prve stopnje je nekatere okoliščine, ki se nanašajo na drugo in tretjo alinejo prejšnjega odstavka - kako bi znižanje vrednosti valute vplivalo na finančni, ekonomski položaj potrošnika in kaj bi to pomenilo tudi za njegovo socialno varnost - ugotavljalo in celo sprejelo pravni zaključek, da zaradi sicer povečane obveznosti mesečnega plačila anuitete, ne predstavljajo "velikega finančnega bremena" (tč. 22. obrazložitve), saj iz listinskih dokazov izhaja:"...da tožnik v navedenem obdobju prejema plačo v povprečni višini čez 4.000,00 €. ...(v nadaljevanju pa napačno da "toženka" prejema plačo v višini 1.400,00 €)(tč. 22.obrazložitve sklepa z dne 10.10.2024). Gre torej za vprašanje določitve tiste skrajne meje, ko je valutno tveganje še sprejemljivo in dopustno in ga potrošnik še zmore.

Ker je sodišče prve stopnje sprejelo razlago, da je zaradi neizpolnjene pojasnilne dolžnosti podan obstoj verjetnosti terjatve, bi moralo oceniti tudi, kako se v okoliščinah konkretnega primera realizira tveganje:".... da ga bo ekonomsko gledano težko prevzel nase v primeru znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke....". Zgoraj povzete dejanske ugotovitve (o višini prejemkov in o višini sedanjih anuitet) in tudi citirani pravni zaključek sodišča prve stopnje pa se ne podrejajo citirani razlagi Sodišča. Povečana obveznost plačila mesečne anuitete namreč ni poslabšala finančnega položaja tožnika, glede na njegove sedanje prihodke.

20. Vendar posamezna merila (predpostavke) preglednosti niso bistvena za odločitev o obstoju verjetnosti terjatve. Preglednost se nanaša na fazo sklepanja pogodbe; če je kršena, potem se mora pogodbeni pogoj razlagati v korist potrošnika. Predpostavka velja za vse pogodbene pogoje. Sodišče določbo 5. člena povezuje s prvim odstavkom 3. člena in zato razlaga, da je preglednost "od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive" , vendar je nacionalna ureditev bistveno drugačna, saj se ne zahteva kumulativna izpolnitev predpostavk nepoštenosti, ki sta v skladu z Direktivo dve - dobra vera in znatno neravnotežje. Preglednost pa je bistvena za izključitev presoje nepoštenosti glavnega predmeta pogodbe (drugi odstavek 4. člena Direktive), vendar tudi ta ureditev v nacionalnem pravu ne velja. Zato sodišče druge stopnje meni, da v slovenskem pravu preglednost ni predpostavka presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja . Tudi če je v celoti izpolnjena, se lahko presoja nepoštenost kateregakoli pogodbenega pogoja. Pravna posledica kršitve te predpostavke je razlaga v korist potrošnika, ne pa ničnost pogodbenega pogoja.

21. Sodišče druge stopnje izrecno poudarja, da je Sodišče v najpogosteje citiranih sodbah C-776/19 do C-782/19 (Paribas) in C-186/16 (Andriciuc) razlagalo predpostavko preglednosti v skladu s členom 4/2 Direktive, ta določba pa v slovenskem pravu ne velja. Ker Sodišče v okviru predloga za sprejetje predhodne odločbe ni pristojno za odločanje o razlagi nacionalnih določb, ki sicer na drugačen način vendar v skladu z Direktivo določajo predpostavke nepoštenosti pogodbenega pogoja, s sklicevanjem na te sodbe (ali katerokoli drugo) ni moč utemeljiti odločitve o izrečeni pravni posledici. Sodišče druge stopnje še enkrat poudarja, da je v slovenskem pravu, v skladu s 5. členom Direktive, primarna pravna posledica kršitve pojasnilne dolžnosti (del zahteve po preglednosti) "razlaga v korist potrošnika." Tudi zato je razumna razlaga, da ta predpostavka ni materialnopravna predpostavka iz naštetih štirih alinej, torej ne zgolj na podlagi razlage jasnega besedila zakona (jezikovna razlaga) temveč tudi ločenega urejanja, v različnih določbah (sistematična razlaga).

Dobra vera

22. Materialnopravna predpostavka iz Direktive je "dobra vera". Sodišče je v številnih odločbah razložilo, da je v smislu člena 3(1) Direktive in glede na 16. uvodno izjavo, vsebinsko merilo razlage te predpostavke ocena, ali bi prodajalec ali ponudnik, če s potrošnikom lojalno in pravično posluje, lahko razumno pričakoval, da bo potrošnik po posamičnih pogajanjih zadevni pogoj sprejel. Merilo presoje je objektivno. Sodišče druge stopnje na zanika, da so tudi okoliščine, ki jih upošteva predpostavka preglednosti, lahko pomembne za presojo predpostavke dobre vere, vendar je bilo že pojasnjeno, da tudi v primeru, če je ta predpostavka v celoti izpolnjena, to ne preprečuje presoje materialnopravnih predpostavk nepoštenosti pogodbenega pogoja, med katere preglednost ne sodi. Že Sodišče opozarja, da lahko na odločitev potrošnika, da privoli v takšen pogodbeni pogoj, vpliva vrsta drugih okoliščin, ki ne sodijo v opredelitev preglednosti.

23. V skladu s citiranim prvim odstavkom 3. člena Direktive pa je ta predpostavka kumulativno povezana s predpostavko "znatnega neravnotežja" - ravnanje ponudnika mora biti tako v nasprotju z zahtevo "dobre vere", ta pa mora biti vzrok nastalega "znatnega neravnotežja".

V slovenski pravni ureditvi ta določba Direktive ne velja. Zaradi drugačnih razlag nacionalnih sodišč je prav Višje sodišče v Mariboru postavilo Sodišču vprašanje"Ali je potrebno člen 3(1), v zvezi z 8. ter 8a členoma Direktive [93/13] razlagati tako, da ne nasprotujeta določbam nacionalne zakonodaje, ki predpostavki ‚dobre vere‘ in ‚znatnega neravnotežja‘ določata kot alternativni (ločeni, samostojni in medsebojno neodvisni predpostavki), zaradi česar za odločitev o nepoštenosti pogodbenega pogoja zadošča obstoj odločilnih dejstev, ki se podrejajo zgolj eni izmed njiju?". Sodišče pa je odgovorilo, da ta dva člena Direktive ne nasprotujeta nacionalni ureditvi:"na podlagi katere je mogoče v primeru, da pogodbeni pogoj v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoštenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega člena 3(1).".

Iz citiranega besedila izhaja, da je Sodišče preoblikovalo vprašanje nacionalnega sodišča in da za takšno razlago obstaja tudi razumen razlog. Nacionalno sodišče je namreč vprašalo, ali zadostuje, da so podane okoliščine, ki se podrejajo "zgolj eni izmed njiju", torej katerikoli izmed obeh predpostavk, katerih razmerje Direktiva določa kumulativno. Iz izreka pa jasno izhaja, da Sodišče temu ne pritrjuje, temveč je odgovorilo, da zadoščajo okoliščine, ki se podrejajo "znatnemu neravnotežju". Takšna razlaga je razumna zato, ker kršitev dobre vere, kot jo Sodišče opredeljuje, brez učinkov na predmet izpolnitvenega ravnanja, ne more biti razlog nepoštenosti pogodbenega pogoja. Če namreč pogodbeni pogoj, kljub kršitvi dobre vere, ne razvije pravnih posledic, ki vplivajo na predmet izpolnitvenih ravnanj (na vsebino pogodbenega pogoja), bi bil izrek najtežje pravne sankcije ničnosti, kot jo je določil slovenski zakonodajalec, v nasprotju z načelom sorazmernosti, pa tudi načelom vestnosti in poštenja, kar bo pojasnjeno še v nadaljevanju.

24. Slovenski zakonodajalec je predpostavko "dobre vere" (good faith) prenesel v ZVPot kot "načelo vestnosti in poštenja". Razlaga te materialnopravne predpostavke v nacionalnem pravu pa je drugačna in bistveno širša, kot je avtonomna in enotna (evroavtonomna) razlaga Sodišča. "Dobra vera" je, kot je bilo pojasnjeno, objektivno merilo presoje, ki se nanaša na fazo sklenitve pogodbe (celo predpogodbeno, fazo pogajanj, ker je povezana z načelom preglednosti oziroma "pojasnilno dolžnostjo"). S citirano uvodno izjavo in razlago Sodišča je opravljena konkretizacija te predpostavke, saj je tip vedenja in ravnanja določljiv (merila oziroma predpostavke za razlago dobre vere), torej nimamo več opraviti z načelom, temveč pravnim pravilom. Bistveno je tudi, da Direktiva sicer ločeni fazi sklepanja pogodbe fazo sklenitve (dobra vera) in fazo izpolnitve (znatno neravnotežje) določa kumulativno.

Načelo vestnosti in poštenja pa je bistveno širše, saj se razteza na celotno obdobje trajanja pogodbenega razmerjaootnote 22. Način njegovega uresni
0Devanja se razteza od njegove neposredne uporabe kot vira prava, kot argument pri uporabi prava ter izbiri ustreznega pravnega pravila za dolo
0Ditvi njegove vsebine za konkreten primer (vrednotno merilo razlage). Na
0Delo opozarja, da pravna pravila dolo
0Dajo meje pri uveljavljanju lastnih interesov in se zato morajo upo
61tevati tudi interesi druge stranke. Udele
7Eenci morajo biti kljub nasprotujo
0Dim se interesom drug do drugega lojalni, in to ves
0Das pogodbenega razmerja, torej v vseh fazah, tudi izpolnitveniootnote 23.

25. Na podlagi te razlage pa sodi
61
0De druge stopnje meni, da je predpostavka "dobre vere" zajeta v predpostavko "na
0Dela vestnosti in po
61tenja", vendar je slednja predpostavka, njena abstraktnost, bistveno
61ir
61a, kot je bilo pojasnjeno. Ta zato v delu, ki presega minimalno harmonizacijo, kot jo zahteva Direktiva, pomeni sicer "nacionalni prese
7Eek", vendar je potrebno tudi v tem delu upo
61tevati vrednotna merila razlage in ciljev varstva potro
61nikov. Zaradi stroge sankcije ni
0Dnosti, ki jo je dolo
0Dilo slovensko nacionalno pravo, je potrebno upo
61tevati tudi na
0Dela u
0Dinkovitosti, odvra
0Dilnosti in sorazmernostiootnote 24 in, da razlage Sodi
61
0Da temeljijo na druga
0Dnih, tudi za potro
61nika stro
7Ejih izhodi
61
0Dih,
0De se upo
61teva kumulativnost pogojev iz 3.
0Dlena ter izklju
0Ditvene klavzule iz 4(2).
0Dlena Direktiveootnote 25, vendar ta ureditev v Sloveniji ne velja, kot je bilo pojasnjeno. Sodi
61
0De druge stopnje s tem
7Eeli le poudariti, da je potrebno namensko razlago Sodi
61
0Da razumeti z vidika navedenih izhodi
61
0D.

26. Na podlagi teh vrednotnih izhodi
61
0D razlage, sodi
61
0De druge stopnje utemeljuje tezo, da odlo
0Ditev o tem, da ni izpolnjena predpostavka "dobre vere", kot jo razlaga Sodi
61
0De, to nujno ne pomeni, da je podana predpostavka nepo
61tenosti pogodbenega pogoja, kot jo dolo
0D a na
0Delo "vestnosti in po
61tenja". Kot je bilo pojasnjeno, to na
0Delo
7Ee v svojem temeljnem bistvu zahteva, da se upo
61tevajo interesi obeh strank; skupna to
0Dka obeh predpostavk je zagotovo "lojalno in pravi
0Dno poslovanje", vendar sodi
61
0De druge stopnje
61e enkrat poudarja, da Direktiva povsem jasno povezuje predpostavko "dobre vere" in "znatnega neravnote
7Eja", zato so temu primerne tudi razlage Sodi
61
0Da. Vrednotno izhodi
61
0De presoje, vsebinsko napolnjevanje predpostavke "vestnosti in po
61tenja" ne more za nepo
61tenega razglasiti pogodbeni pogoj, ki bi bil zgolj nedobroveren,
0De ob tem potro
61nik ni utrpel tak1nih ekonomskih, finan
0Dnih (tudi socialnih) prikraj
61anj, ki se lahko podrejajo katerikoli izmed predpostavk iz prvih treh alinej. Tak1na razlaga nasprotuje samemu bistvu, osrednjemu elementu kreditne pogodbe, njegovi odpla
0Dnosti (kavza). Legitimni, tudi javni interes po stabilnem finan
0Dnem okolju, ki je v korist vseh ljudi, saj jim kreditno razmerje omogo
0Da pridobitev
7Eelenih dobrin, bi bil ogro
7Een. Kr
61itev pojasnilne dol
7Enosti, ki se nato odrazi v predpostavki nepo
61tenosti pogodbenega pogoja "dobre vere", ki je v slovenski ureditvi del predpostavke "vestnosti in po
61tenja" zato,
0De ne razvije nobenih drugih pravnih posledic, ne more biti razlog za izrek pravne sankcije ni
0Dnosti kreditne pogodbe.

27. Tako je potrebno razumeti tudi razlago Sodi
61
0Da v citirani slovenski zadevi C-405/21, ki je razlo
7Eilo, da zado
61
0Da ugotovitev, da je pogodbeni pogoj v
61kodo potro
61nika povzročil "znatno neravnote
7Eje" in zato ni potrebno opraviti
61e presoje "dobre vere". K razlogom iz 23. to
0Dke obrazlo
7Eitve sodi
61
0De druge stopnje
61e dodaja, da izreka sodbe ni dopustno razlagati tako, da bi bil njegov pomen bistveno spremenjen. So pa slovenski potro
61niki v teh razmerjih bolje varovani zato, ker tudi v primerih,
0De je bila pogodba sklenjena v skladu z izpolnjeno predpostavko dobre vere (
0Detudi so zavestno privolili v neomejeno valutno tveganje), lahko zahtevajo, da se ugotovi nepo
61tenost tega pogoja,
0De se je to tveganje realiziralo do stopnje "znatno".

28.
6E enkrat poudarjamo, da je kr
61itev na
0Dela preglednosti, katerega bistvo v teh primerih je kr
61itev pojasnilne dol
7Enosti, v izhodi
61
0Du sankcionirana z "razlago v korist potro
61nika". To pomeni, da je
7Ee zakonodajalec opravil vrednotno presojo in teh okoli
61
0Din ni umestil med razloge (predpostavke) za nepo
61tenost pogodbenega pogoja. Zgolj informacijska podrejenost potro
61nika v fazi sklepanja pogodbe zato ne zado1
0Da za uporabo sankcije ni
0Dnosti pogodbenega pogoja.

Verjetnost obstoja terjatve na podlagi predpostavk iz prve, druge ali tretje alineje prvega odstavka 24.
0Dlena ZVPot

29. V skladu s citirano nacionalno zakonodajo so predpostavke nepo
61tenosti pogodbenega pogoja dolo
0Dene alternativno. Sodi
61
0De moramo zato v skladu z na
0Delom uporabe materialnega prava preizkusiti, ali se ugotovljena dejstva podrejajo katerikoli izmed njih.

30. Ker je Sodi
61
0De pristojno le za razlago prava EU, predpostavki iz druge in tretje alineje prvega odstavka 24.
0Dlena ZVPot pa nista predpostavki iz Direktive, so za njuno razlago pristojna le nacionalna sodi
61
0Da, pri
0Demer pa je potrebno upo
61tevati cilje Direktive. Ti dve predpostavki pa se nana
61ata na fazo izpolnjevanja kreditne pogodbe. Iz zakonskega besedila (jezikovna razlaga) namre
0D izhaja, da se iskanje vzroka nepo
61tenosti prena
61a v fazo izpolnjevanja in ne sklepanja pogodbe - "<em>povzro
0Dijo, da je izpolnitev</em>" so namre
0D zakonski znaki, ki to jasno lo
0Dujejo. Ne samo jezikovna razlaga, temve
0D tudi razlaga po namenu nam pove, da je zakonodajalec upo
61teval tudi to fazo - kljub temu, da pogodbeni stranki, v popolnem informacijskem ravnote
7Eju oblikujeta svojo voljo, lahko v fazi izpolnjevanja pogodb pride do okoli
61in, ki ne izhajajo iz sfere nobene stranke, pa bistveno vplivajo na predmeta izpolnitvenih ravnanj, na na
0Delo enake vrednosti dajatev, racionalno utemeljena pri
0Dakovanja strank. Vse to je upo
61tevano tudi v nacionalni zakonodaji, v razli
0Dnih institutih (spremenjene okoli
61ine, nemo
7Enost izpolnitve,
0Dezmerno prikraj
61anje), zato sodi
61
0De druge stopnje meni, da je slovenski zakonodajalec sku
61al to pravno mo
7Enost prenesti tudi na podro
0Dje sklepanja kreditov z valutno klavzulo. To razlago sodi
61
0De druge stopnje krepi tudi s sklicevanjem na sedanjo zakonsko ureditev, saj je ZVPot-1 v celoti ohranil in enako dolo
0Dil vse
61tiri materialnopravne predpostavke.
6Etiri lo
0Dene alternativno dolo
0Dene materialnopravne predpostavke pa zahtevajo vsaka zase svoj lo
0Den konkreten dejanski stan.
0Ce tega namre
0D ni, potem tudi ni lo
0Denosti materialnopravnih predpostavk in imamo opravka z zakonskim istore
0Djem. Ker je zakonodajalec bil ob sprejemanju ZVPot-1 (veljavnost od 26.10.2022 naprej) seznanjen s pravno problematiko, ki izhaja iz teh kreditnih razmerij, je potrebno pri razlagah upo
61tevati, da je sprejel zavestno in hoteno odlo
0Ditev (razlaga po namenu).

V okoli
61inah konkretnega primera se zatrjuje obstoj razloga nepo
61tenosti v fazi sklepanja pogodbe. S sklepnitvijo pogodbe, s katero je to
7Enik sprejel neomejeno valutno tveganje, se zatrjevana dejstva podrejajo prvi alineji in v njej dolo
0Deni predpostavki "znatnega neravnote
7Eja". Gre za predpostavko, ki je v nacionalni pravni red prenesena iz 3(1)
0Dlena Direktive, zato je potrebno upo
61tevati razlage Sodi
61
0Da.

Znatno neravnote
7Eje

31. Sodi
61
0De kot vsebinska merila razlage te predpostavke poudarja:" <em>Sodi
61
0De je tako presodilo, da je treba pri ugotavljanju, ali pogoj v
61kodo potro
61nika povzro
0Da "znatno neravnote
7Eje" v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, <strong>upo
61tevati zlasti pravila, ki se uporabljajo v nacionalnem pravu,
0De o tem ni dogovora med strankama.</strong> Prek take primerjalne analize bo lahko nacionalno sodi
61
0De presodilo, ali in
61e
0De da
61e v kolik1nem obsegu je potro
61nik s pogodbo postavljen v manj ugoden pravni polo
7Eaj v primerjavi s tistim, ki je dolo
0Den z veljavnim nacionalnim pravom. Prav tako je za to pomembno, da se pravni polo
7Eaj tega potro
61nika preu
0D i ob upo
61tevanju sredstev, ki so mu v skladu z nacionalno ureditvijo na voljo za prenehanje uporabe nepo
61tenih pogojev</em> footnote 26. Citirana razlaga je abstraktna in iz nje izhaja, da Sodi
61
0De dolo
0Da razli
0Dna merila (predpostavke), ki pa jih ne na
61teva kumulativno, temve
0D primeroma. Tudi poudarjanje, da je ta predpostavka lahko izpolnjena
7Ee na podlagi "dovolj resnega posega v pravni polo
7Eaj" in zato ni potrebna
61e "koli
0Dinska ekonomska presoja", te presoje ne izklju
0Duje. Slednja je namre
0D le ena izmed metod ugotavljanja, ali se okoli
61cine konkretnega primera podrejajo "znatnemu neravnote
7Eju". Pri teh opredelitvah meril, s katerimi se ugotavlja navedena predpostavka, je potrebno upo
61tevati, da so
6e zmeraj toliko abstraktna, da lahko opredelijo
61tevilne in raznovrstne primere, ki jih dokon
0Dno opredelijo
61ele dejstva konkretnega primera. Tudi v razlagi Sodi
61
0Da je tako koli
0Dinska presoja
7Ee bila uporabljena kot metoda ugotavljanja znatnega neravnote
7Ejaootnote 27. V primerih, kot je predmetni, je potrebno upo
61tevati tudi, da je slovenski zakonodajalec izbral najte
7Ejo sankcijo in sicer ni
0Dnost pogodbenega pogoja. Zaradi te sankcije je potrebno
61e posebno pozornost nameniti uporabi splo
61nih na
0Del prava EU, med njimi tudi na
0Delo sorazmernosti. Po razlagi sodi
61
0Da druge stopnje bi ugotovitev, da je kreditna pogodba ni
0Dna zgolj zato, ker je banka prevalila na potro
61nika neomejeno valutno tveganje, ne da bi med ob sklepnitvi pogodbe pri
0Dakovan o vi
61ini odpla
0Dila kredita in prejetim zneskom, nato v
0Dasu kreditnega razmerja pri
61lo do razlik, ki ustrezajo meji "znatnega neravnote
7Eja", bilo v nasprotju (vsaj) s tem na
0Delom.</p>

32. Slovenski zakonodajalec je za primere, kot je obravnavani, reagiral in v letu 2016 sprejel ZpotK-2, kar je pravilo nacionalnega prava, ki je namenjeno prav odpravi znatnega neravnote
7Eja. V 52.
0Dlenu je zapisal:"<em>Pri kreditni pogodbi za nepremi
0Dnino, pri kateri je kredit obra
0Dunan v tuji valuti, ima potro
61nik pravico do pretvorbe kredita iz tuje valute v doma
0Do, kadar vrednost skupnega zneska kredita, ki ga
61e mora pla
0Dati potro
61nik, ali vrednost rednih pla
0Dil <strong>odstopa za ve
0D kot 10 % od vrednosti,</strong> ki bi veljala,
0De bi se uporabljal menjalni te
0Daj med tujo in doma
0Do valuto, ki je bil dogovorjen ob sklepnitvi kreditne pogodbe za nepremi
0Dnino.</em>". Kr
61itev (tudi) te dolo
0Dbe je sankcionirana z ni
0Dnostjo (drugi odst. 5. in 27.
0Dlen). To je sedaj zakonsko dolo
0Dena meja, ki posredno odgovarja tudi na odgovor, kaj je prag "<em>znatnega neravnote
7Eja</em>" ali "<em>znatno druga
0Dna izpolnitev</em>"(ki jih dolo
0Da tudi sedaj veljavni ZVPot-1.).

33. V zvezi s tem tveganjem, pa sta se pravdni stranki tudi v kreditni pogodbi dogovorili o ravnanju za primer, ko potro
61nik ve
0D ni pripravljen sprejemati "teh rizikov" (drugi odstavek pogodbe v t
0D. 20). Sodi
61
0De druge stopnje izrecno navaja, da gre za ravnanje, ki ustreza citirani razlagi Sodi
61
0Da (ki kot primarno merilo dolo
0Da dogovor strank), seveda pa ne more presojati, kako bi ta dogovor u
0Dinkoval na presojo znatnega neravnote
7Eja, saj nima prav nobenih dejanskih elementov, na podlagi katerih bi to lahko presojalo, ker te klavzule potro
61nik ni uporabil. Opustitev tak1nega pogodbenega ravnanja pa njegovega pravnega polo
7Eaja v sporu, kot je predmetni, v ni
0Demer ne poslab
61uje.
0Ceprav je ta pogodbena pravica bila prenesena nanj, je to
7Enka tista, ki bi morala varovati polo
7Aj to
7Enika-potro
61nika kot
61ibkej
61e stranke in ravnati tako, da se njegovo neomejeno tveganje zameji, kar sedaj jasno dolo
0Da citirana zakonska dolo
0Dba.

34. Sodi
61
0De prve stopnje je glede znatnega neravnote
7Eja ugotovilo, da ima banka "<em>valutno pozicijo ves
0Das zaprto, zaradi
0Dero zanjo sprememba menjalnega te
0Daja ne pomeni niti zaslu
7Eka ali koristi niti
61kode</em>". Izrecno omenja 20.
0Dlen kreditne pogodbe, v katerem kreditojemalec v celoti prevzema rizike morebitnih sprememb gibanja te
0Daja valute in mese
0Dnega LIBOR-ja (t
0D. 15. obrazlo
7Eitve). Navaja tudi nesporna dejstva glede obveznosti iz kreditne pogodbe. To
7Enik je prejel kredit v znesku 95.500,00 CHF, kar je v 0AC 59.954,90 0AC; predvidena mese
0Dna anuiteta je bila 464,00 CHF, kredit se odpla
0Da v 360 anuitetah, od 30.11.2006 do 31.10. 2036; do dne 17.6.2024 je odpla
0Dal 211 anuitet v znesku 68.245,90 0AC in ker je prepla
0Dal glavnico, z dajatvenim zahtevkom zahteva vrnitev zneska 8.291,00 0AC.

35. Ob sklepnitvi kreditne pogodbe je to
7Enik lahko ocenil, da bo moral vrniti 360 anuitet v mese
0Dnem znesku 464,00 CHF, kar pomeni 167.040, CHF oziroma glede na takratno valutno razmerje (1 0AC 1.5587 CHF) je to znesek 107.166,20 CHF. Iz predlo
7Enih listin izhaja, da so se mese
0Dne anuitete v CHF sicer spreminjale, vendar je dosedaj izpla
0Dan znesek 68.245,90 0AC bistveno ni
7Eji. Do trenutka, na katerega se ve
7Eajo objektivne meje pravnomo
0Dnosti sklepa, dolgovanega zneska
61e ni odpla
0Dal. Res mora to
7Enik odpla
0Dati
61e 149 anuitet (v t
0D. VIII. to
7Ebe sicer navaja odpla
0Dilo
61e 89 anuitet), vendar je kon
0Dna ocena vi
61ine pla
0Dila negotova in za odlo
0Danje o za
0Dasni odredbi nepomembna, zaradi objektivnih in
0Dasovnih mej pravnomo
0Dnosti sklepa, ki se nana
61ajo na dejstva, nastala do trenutka vlo
7Eitve predloga (ker v zadevi ni bil izveden narok).

36. Sodi
61
0De druge stopnje poudarja, da gre za izra
0Dun, katerega namen je okvirno, ne torej z matemati
0Dno natan
0Dnostjo, ugotoviti pri
0Dakovanja potro
61nika ob sklepnitvi kreditne pogodbe in sedaj (ob vlo
7Eitvi to
7Be in predloga), zaradi uporabe materialnega prava.
7Ee citirane predpostavke pa so dovolj abstraktne in ponujajo sodi
61
0Dam mo
7Enost, da v okoli
61inah konkretnega primera oceni, kako se ti okvirni izra
0Duni podrejajo bodisi predpostavki "<em><strong>znatno neravnote
7Eje</strong> " ali :"da je izpolnitev pogodbe <strong>znatno druga
0Dna</strong> od tistega, kar je potro
61nik utemeljeno pri
0Dakoval.</em>".

37. Sodi
61
0De druge stopnje je presodilo, da v okoli
61inah konkretnega primera pove
0Dan obseg odpla
0Dila obveznosti iz kreditne pogodbe
61e ni tak1en, da bi ustrezal citiranim materialnopravnim predpostavkam. Iz citiranih besednih zvez namre
0D izhaja, da je zakonodajalec uporabil stopnjevane oblike in tako ocenil, da ne zado1a vsakr1no neravnote
7Eje ali druga
0Dno pri
0Dakovanje izpolnitve, temve
0D "<em>znatno</em> ".

Razlaga Sodi
61
0Da

38. Sodi
61
0De druge stopnje se zaveda, da je Sodi
61
0Deootnote 28

podalo razlage in s tem določilo tudi materialne predpostavke, ki jih morajo nacionalna sodišča upoštevati tudi v postopkih za izdajo začasnih odredb. Zaveda se tudi, da v tem sklepu sprejema razlago, ki pomeni delni odmik od sedanjih, vendar zgolj zato, ker se dosedaj ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem razlag oziroma razmejevanja med predpostavko "dobre vere" ter "načelom vestnosti in poštenja". Je pa sodišče druge stopnje že večkrat poudarilo razlago, da predpostavka preglednosti ni odločilna za presojo nepoštenosti pogodbenega pogoja 29.

39.V skladu z razlago Sodišča se poudarja, da za izdajo začasne odredbe zadostuje, da:"...<em>mora nacionalno sodišče razpolagati z zadostnimi indici o nepoštenosti enega ali več pogodbenih pogojev, <strong>tako da je verjetno, da je zadevna kreditna pogodba nična ali da je treba zadevnemu potrošniku vsaj ugoditi vračilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi te pogodbe</strong> </em>."³⁰. Ta razlaga je v skladu s prvim odstavkom 272. člena ZIZ, ki za obstoj terjatve dopušča izkaz "<em>verjetnosti</em> ", torej milejši dokazni standard. Presoja, ali je v konkretnem primeru ta dokazni standard dosežen, je pridržana izključno nacionalnemu sodišču.

40.Kot je bilo pojasnjeno, v okoliščinah konkretnega primera ni izpolnjena predpostavka znatnega neravnotežja in tudi nobena izmed ostalih predpostavk iz prvega odstavka 24 člena ZVPot, v zvezi s prvim odstavkom 272. člena ZIZ. Ker morajo predpostavke za izdajo začasne odredbe biti podane kumulativno, ta ugotovitev zadostuje za ugoditev pritožbi in spremembi odločitve sodišča prve stopnje.

41.Za odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe ni bistveni dajatveni del tožbenega zahtevka, ta je le posledica morebitne ugotovitve ničnosti kreditne pogodbe. Zato se razlaga Sodišča, ki je v zadevi C-287/22 obrazložilo, da je mogoče zagotoviti polni učinek končne odločitve v potrošniškem sporu o (ne)veljavnosti potrošniške kreditne pogodbe z valutno klavzulo in hkrati polni učinek ter cilj Direktive le, če bo potrošnik lahko vse svoje zahtevke v celoti uveljavil v okviru iste pravde, ne da bi mu bilo treba nenehno spreminjati (razširjati) svoj zahtevek ali celo vložiti novo tožbo (primerjaj 50., 51. in 56. točko sodbe C-287/22), nanj ne nanaša.

42.Tudi razlaga Sodišča, da sta tožnika "<strong><em>že plačala višji znesek od dejansko dolgovanega</em> </strong>" sodi v dajatveni del tožbenega zahtevka. Sodišče je namreč pojasnilo, da je izhodišče presoje, ali je potrebno izdati začasno odredbo, s katero se prepreči nadaljnje plačevanje obrokov, banki pa odvzame odstopno upravičenje, <strong>ocena, ali bi bilo potrebno zadevni pogodbeni pogoj razglasiti za ničnega</strong> ³¹. Tu se Sodišče sklicuje na zadevo C-568/14 do C-570/14, 26.10.2016³², v kateri je bila sprejeta razlaga, da mora sodišče imeti možnost sprejeti začasno odredbo po uradni dolžnosti, kajti če te možnosti nima, potem:"...<em>sodišče ne more preprečiti, da ta potrošnik ne bi med sodnim postopkom, ki lahko traja zelo dolgo, plačeval mesečnih obrokov v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, <strong>če bi bilo treba zadevno klavzulo zavrniti</strong> . To velja še toliko bolj, če obstaja dejansko in neposredno tveganje, da bo plačilna sposobnost navedenega potrošnika v tem času ogrožena in da bodo finančne ustanove sprožile izvršilne postopke na podlagi hipoteke, da bi z zasegom stanovanja potrošnika in njegove družine izterjale plačilo zneskov, ki morda niso dolgovani</em> ."(tč. 35).

To pomeni, da se citirana razlaga ne podreja predpostavki verjetnega obstoja terjatve, temveč bi se lahko na nadaljnje predpostavke iz drugega odstavka 272. člena ZIZ. To sodišče je to predpostavko že preizkušalo z vidika tretje alineje navedenega odstavka in pri tem zapisalo:"<em>Sodišče druge stopnje meni, da gre za tvegano razlago - posledica ugoditve začasni odredbi je, da tožnik preneha plačevati mesečne obroke; če nato v pravdi ne bo uspel (zavrnjen zahtevek glede ničnosti), v vmesnem času pa se je dolg nakopičil (začasno zadržanje ne more pomeniti, da se mora nato spremeniti kreditna pogodba in podaljšati plačilo anuitet), kar pomeni najmanj bistveno večji dolg, ki ga je potrebno plačati takoj in s tem nastane realna možnost unovčitve hipotekarnega zavarovanja, ki ga sodišče prve stopnje upošteva in napoveduje kot možnost. V primerjavi z možnostjo, da se začasni odredbi ne ugodi in tožnik še naprej, tako kot to počne že od leta 2008, plačuje mesečne anuitete, je prepričljivejši zaključek, da bo tožnik trpel hujše neugodne posledice</em> ."³³.

Gre torej za položaj, ki ima lahko za potrošnika negativne posledice, kar pa je v nasprotju z njegovim varstvom, kar je osnovni cilj te Direktive. Zato je potrebno tudi ta položaj razlagati tako, da odločitev ne sme za potrošnika povzročiti "<em>izredno škodljivih posledic</em> "³⁴.

43.Razlaga Sodišča bi torej bila upoštevana, če bi bila izpolnjena predpostavka verjetnega obstoja terjatve in bi sodišče moralo presojati, ali se okoliščine primera podrejajo nadaljnjim predpostavkam bodisi nacionalnega prava ali tistim, ki jih je določilo Sodišče oziroma v kakšnem razmerju so, če niso enake.

44.Tiste okoliščine, ki so bile ugotovljene v zvezi s pričakovano, predvidljivo finančno obveznostjo in sedaj plačanimi ter bodočimi obveznostmi, v času odločanja (še) ne dosegajo takšnih odstopanj, da bi bila podana predpostavka verjetnosti obstoja terjatve. Zato sodišče druge stopnje presoja, da v postopku za izdajo začasne odredbe zatrjevana dejstva ne ustrezajo, se torej ne podrejajo nobeni izmed štirih alternativnih materialnih predpostavk iz prvega odstavka 24. člena ZVPot, na podlagi katerih se opravi presoja verjetnosti obstoja terjatve iz prvega odstavka 272. člena ZIZ, kot ene izmed kumulativnih predpostavk za izdajo začasne odredbe.

45.Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugovoru ugodilo in zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe (3. tč. 365. člena ZPP).

46.Sodišče druge stopnje je že v obrazložitvi opozorilo na objektivne in časovne meje pravnomočnosti tega sklepa. Spremenjene okoliščine so že mesečne anuitete in spreminjajo se tudi okoliščine ekonomske, finančne, in socialne narave na strani tožnika. Povsem nesporno je, da se lahko v pravdnih postopkih večkrat predlaga izdaja začasne odredbe 35. V postopkih, kot je predmetni, pa je Sodišče že razložilo, da morajo sodišča izdajati začasne ukrepe po uradni dolžnosti, če je to potrebno, da bi se zagotovili učinki pravic, ki jih imajo potrošniki po Direktivi 36. To velja še posebej takrat, če toženka ne bo ukrenila ničesar, da bi v odprtem kreditnem razmerju omejila neomejeno valutno tveganje v breme potrošnikov.

47.Odločitev o stroških je pridržana za končno odločbo (165. člen ZPP) 37.

-------------------------------

1Nacionalni postopkovni predpisi morajo spoštovati tudi temeljni načeli enakovrednosti in učinkovitosti; podrobneje M. Avbelj, Pravo EU in nacionalna procesna avtonomija, PB 2/2016.

2Ki je tudi notranje ustavnopravno načelo, ki zavezuje z močjo Ustave (Up-1181/20 z dne 3.5.2023, op. št. 20) oziroma so temeljna načela, ki opredeljujejo razmerje med notranjim pravom in pravom EU, hkrati tudi notranja ustavnopravna načela, ki zavezujejo z močjo Ustave (U-I-146/12 z dne 14.11.2013, tč. 32)

3Podrobneje v Zobec J., Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 317-320.

4Up-419/10 z dne 2. 12. 2010, tč. 10.

5Pogorelčnik Vogrinc N., Začasne odredbe v civilni sodnih postopkih, Ljubljana 2022, str. 124-131; Strnad I., Predpostavke ureditvenih začasnih odredb, PP, št. 6-7/2021, str. 13-15.

6C-776/19 do C-782/19, 21.6. 2021, tč. 27. D. Baghrizabehi, A. Ferčič, Private Enforcement of EU State Aid Rules: Is There Any Room for National Procedural Autonomy Left?, Zbornik Pravnog fakulteta u Zagrebu, vol. 73 no. 4, 2023, str. 671.

7C-287/22, 15.6.2023, tč. 38.

8Tu sodišče druge stopnje poudarja, da ni vsebinske razlike, če se v nacionalnem pravu predpostavke za izdajo začasne odredbe opredeljujejo kot "<em>materialne</em> ".

9C-287/22, tč. 57:"<em>Zahteva po taki skladni razlagi med drugim vključuje obveznost nacionalnih sodišč, da po potrebi spremenijo ustaljeno sodno prakso, če ta temelji na razlagi nacionalnega prava, ki ni združljiva s cilji direktive</em> ".

10Sodba v združenih zadevah od C-397/01 do C-403/01, 5.10.2004,:"<em>108.V zvezi s tem je ustaljena sodna praksa Sodišča, da direktiva sama za posameznika ne more ustvarjati obveznosti in da se torej nanjo kot tako proti njemu ni mogoče sklicevati (glej zlasti sodbe z dne 26. februarja 1986 v zadevi Marshall, 152/84, Recueil, str. 723, točka 48; z dne 14. julija 1994 v zadevi Faccini Dori, C-91/92, Recueil, str. I-3325, točka 20, in z dne 7. januarja 2004 v zadevi Wells, C-201/02, Recueil, str. I-723, točka 56). 109. Iz tega</em> <em>izhaja, da celo jasne, natančne in nepogojne določbe direktive, ki posameznikom daje pravice ali jim nalaga obveznosti, kot take ni mogoče uporabiti v okviru spora, ki poteka izključno med posamezniki.</em> ". C-186/16 z dne 20.9.2017:" ...je Sodišče še vedno pristojno, da iz določb Direktive 93/13, v obravnavanem primeru iz določb njenega člena 3(1) in člena 4(2), izlušči merila, ki jih nacionalno sodišče lahko ali mora uporabiti pri presoji pogodbenih pogojev.".

11Že citirana C-397/01 do C-403/01, 5.10.2004.

12Učinkovanje prava EU v RS ureja 3.a člen Ustave RS; U-I-146/12-35, 14. 11. 2013:" 32. Ne glede na navedeno pa mora Ustavno sodišče pri presoji predpisov, ki pomenijo izvajanje prava Unije, na podlagi tretjega odstavka 3.a člena Ustave upoštevati primarno in sekundarno zakonodajo EU ter sodno prakso SEU;"; M. Avbelj, Odprta vprašanja evropskega prava v slovenskih zadevah CHF, PP, št. 42-42/2023:"Odgovori na vprašanja, ki jih predložijo nacionalna sodišča, so kot del sodbe SEU zavezujoči ne samo za predložitveno sodišče in stranke v postopku pred njim, temveč imajo v tistem delu, v katerem podajajo razlago določenega pravnega akta EU oziroma ugotavljajo njegovo (ne)veljanost, učinek "erga omnes) in praviloma "ex tunc"".

13Transparency; Transparenzgebots; de transparence.

14Glej Up-504/21-29 z dne 7. 10. 2024, tč. 19. obrazložitve. Takšno, splošno učinkujoče pravilo vsebuje tudi 83. člen OZ:"Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.".

15C-39/24, 30.4.2025.

16C-484/08, 3.6.2010. C-26/13, 30.4.2014, tč. 41.,42.; "<em>Slovenia - National law extends the unfairness assessment to contract terms relating to the main subject matter of the contract and to the adequacy of the price or remuneration, regardless of whether such terms are in plain, intelligible language</em> ."; dostopno na <u>https://commission.europa.eu/content/notifications-under-article-8a-directive-9313eec-0_en</u>.; USRS Up-14/21, 13.1.2022, tč. 24.

17To razlago je Sodišče ponovilo tudi v "slovenski zadevi" C-405/21, 13.10.2022 :"<em>28. Poleg tega je preglednost pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, tudi eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja, ki jo mora opraviti nacionalno sodišče na podlagi člena 3(1) te direktive (glej v tem smislu sodbo z dne 10. junija 2021, BNP Paribas Personal Finance, C0609/19, EU:C:2021:469, to
0dka 62 in navedena sodna praksa).</em> ". Točka 28. obrazložitve pa je zadnja točka, v kateri je Sodišče ponovilo že znane razlage Direktive, nato pa, od 29. točke naprej, opravi presojo glede na zastavljeno in preoblikovano vprašanje, v zvezi z nacionalno ureditvijo.

18Weingerl P., Ob tridesetletnici varstva pred nepoštenimi pogodbenimi pogoji v EU, PP, št. 10/23, str. V., VI. Vrhovno sodišče tudi v nadgrajeni (spremenjeni) razlagi vztraja, da je izpolnitev pojasnilne dolžnosti ključna predpostavka nepoštenosti pogodbenega pogoja:"<em>Pri tem je treba ponovno poudariti, da kredit v tuji valuti, ki ima vse potrebne sestavine, ki jih je zapovedoval ZPotk, ne da bi bilo ugotovljeno, da je bil nepregledno predstavljen, ne more biti nepošten ne po Direktivi 93/13 ne po ZVPot, tudi če je izpolnitev obveznosti v znatno škodo potrošnika. Če ima pogoj dovoljeno in dopustno vsebino (ang. substantial fairness), je tem bolj (a fortiori) pošten, če je tudi pregledno predstavljen (ang. procedural fairness). V tem primeru je morebiten neugoden scenarij posledica hotene in informirane odločitve avtonomnega razumnega subjekta, ki jo je treba spoštovati (pacta sunt servanda). V nasprotnem primeru bi bilo izvotljeno načelo pravne predvidljivosti in zaupanja v dogovorjeno, s tem pa tudi ogrožena stabilnost pravnoposlovnega prometa</em> ."; VSRS II Ips 8/2022, 19.4.2023, tč. 45.

19Npr. C-621/17, 3.10.2019.

20C-405/21, 13.10.2022, tč. 24:"Kot izhaja iz šestnajste uvodne izjave te direktive, je tako zahteva "dobre vere" v smislu člena 3(1) Direktive 93/13 element, na podlagi katerega je mogoče preveriti, ali je prodajalec ali ponudnik s potrošnikom, čigar legitimne interese mora upoštevati, posloval lojalno in pravično. <strong>Iz te uvodne izjave tudi izhaja, da je treba pri oceni dobre vere posebno pozornost posvetiti pogajalski moči strank, vprašanju, ali je bil potrošnik spodbujen v strinjanje s pogodbenim pogojem, in temu, ali je bilo blago oziroma so bile storitve prodane ali dobavljene na posebno naročilo potrošnika.</strong> ".

21C-405/21, 13.10.2022.

22Pavčnik T., Praktični komentar OZ, splošni del, 1. knjiga, Ljubljana 2025, str. 36., tč. 5.;

23Kranjc V., OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 97-100.; Dolenc M., Načelo vestnosti in poštenja v civilnem pravu; Pid 6-7/2012.

24

Načelo sorazmernosti ob načelu učinkovitosti in odvračilnosti tvori t.i. "triado načel", ki jih morajo izpolnjevati pravna sredstva za kršitev prava EU. Weingerl P., Nekompezatorna povrnitev škode, PL 2022, str. 29-48.

V skladu z Direktivo zato sodišče razlaga, da je preglednost:"... pogodbenega pogoja, kot se zahteva s členom 5 Direktive 93/13, eden od elementov, ki jih je treba upoštevati pri presoji nepoštenosti tega pogoja (sodba z dne 3. oktobra 2019, Kiss in CIB Bank, C‑621/17, EU:C:2019:820, točka 49). Nasprotno pa iz člena 4(2) te direktive izhaja, da okoliščina, da pogoj ni v jasnem, razumljivem jeziku, še ne pomeni, da je pogoj nepošten (glej v tem smislu sklep z dne 17. novembra 2021, Gómez del Moral Guasch, C‑655/20, EU:C:2021:943, točka 37)"; C-265/22, 13.7.2023.

Nato še doda:"22. Poleg tega se preizkus obstoja morebitnega "znatnega neravnotežja" ne sme omejiti na količinsko ekonomsko presojo, ki bi temeljila na primerjavi skupnega zneska transakcije, ki je bil predmet pogodbe, na eni strani, in stroškov, ki so bili na podlagi tega pogoja naloženi potrošniku, na drugi. Znatno neravnotežje namreč lahko nastane že zaradi dovolj resnega posega v pravni položaj, ki je potrošniku kot zadevni pogodbeni stranki zagotovljen z veljavnimi nacionalnimi določbami, bodisi z omejitvijo vsebine pravic, ki jih ima ta potrošnik v skladu s temi določbami na podlagi te pogodbe, bodisi z oviranjem uresničevanja teh pravic, bodisi celo z naložitvijo dodatne obveznosti, ki je nacionalna pravila ne določajo.". C-405/21, 13.10.2022.

Npr. C‑621/17, 3.10.2019 :"55. Glede vprašanja, ali pogoji iz postopka v glavni stvari kljub zahtevi dobre vere ustvarjajo znatno neravnotežje v škodo potrošnika, je treba ugotoviti, kot je razvidno iz predložitvene odločbe, da je plačevanje stroškov upravljanja in provizije za izplačilo določeno v nacionalnem pravu. Razen če storitve, ki se opravljajo v zameno, razumno niso zajete s storitvami, ki se opravljajo v okviru upravljanja ali izplačila posojila, ali če so zneski, ki se naložijo potrošniku na podlagi navedenih stroškov in navedene provizije, nesorazmerni glede na znesek posojila, ni očitno - kar pa mora preveriti predložitveno sodišče - da ti pogoji negativno vplivajo na pravni položaj potrošnika, kot je določen z nacionalnim pravom.".

Najpogosteje citirana C-287/22, 15.6.2023.

Takšno razlago je podalo že v zadevi I Cp 889/2020, ki je bila prekinjena zaradi postavitve vprašanja za predhodno odločanje Sodišču; glej tč. 41.

C-287/22, tč. 59.

Glej tč. 42. C‑287/22, 15.6.2023.

V njej je šlo za vprašanje nepoštenosti klavzul o najnižji obrestni meri v smislu Direktive 93/13 v delu, v katerem te finančnim ustanovam zagotavljajo, da ne glede na nihanje tržnih stopenj, najnižje obrestne mere iz sklenjenih pogodb o hipotekarnem posojilu ne morejo nikakor biti nižje od neke vnaprej določene vrednosti.

Npr. tč. 15. sklepa VSMB I Cp 900/24 z dne 21.1.2025.

Zato Sodišče v podobnih položajih dopušča razlage, ki pomenijo izjemo od pravil - če ima izrečena pravna posledica za potrošnika negativne posledice (npr. v posledici ničnosti takojšnja obveznost potrošnika vrniti prejelo posojilo), je dopustno takšna razlaga, ki te posledice preprečuje; glej Smernice glede razlage in uporabe Direktive Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah, 27.9.2019, str. 41-43; C-26/1330.4.2014, tč. 83, 84.

"Vsak postopek za izdajo začasne odredbe je poseben postopek, pa čeprav je tožeča stranka med določenim pravdnim postopkom vložila več predlogov za izdajo začasne odredbe. Zato mora vsaka stranka v vsakem postopku navajati in dokazovati dejstva, s katerimi dokazuje (ne)obstoj predpostavk za izdajo začasne odredbe. Navedb strank, danih v enem postopku zato ni mogoče uporabiti za odločitev v drugem postopku."; VSRS Sklep III Ips 1/2000 z dne 20.1.2000.

"Člen 7(1) Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah je treba razlagati tako, da nasprotuje nacionalni ureditvi, kakršna je ta iz postopka v glavni stvari, ki sodišču, pri katerem je vložena posamična tožba potrošnika za ugotovitev nepoštenosti klavzule pogodbe s prodajalcem ali ponudnikom, ne dovoljuje, da bi po uradni dolžnosti, če meni, da je to potrebno, sprejelo začasne ukrepe do izdaje pravnomočne sodbe v skupinski tožbi, o kateri se odloča in katere rešitev lahko vpliva na posamično tožbo, če so taki ukrepi potrebni za zagotovitev polnega učinka pričakovane sodne odločbe glede obstoja pravic, ki jih potrošnik uveljavlja na podlagi Direktive 93/13."; C‑568/14 do C‑570/14, 26.10.2016.

V postopkih, ki potekajo na podlagi Direktive je Sodišče podalo določene smernice razlag, ki lahko odstopajo od nacionalnih določb o stroških; C-714/22 z dne 21.3.2024.

Zveza:

Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah - člen 4, 5, 6, 7

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 15, 239, 272, 272/1

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 360, 360/1

Zakon o varstvu potrošnikov (1998) - ZVPot - člen 23, 23/3, 23/4, 24, 24/1

Zakon o varstvu potrošnikov (2022) - ZVPot-1 - člen 21, 21/3, 22, 23, 24

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.