Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ne drži stališče, da se je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala tudi ugovore vsebinske narave, tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem uveljavljala ugovor nepristojnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča z navedbo, da je po Pogodbi med strankama za spore pristojno sodišče v Padovi. Če se je v isti vlogi spustila tudi v vsebinsko obravnavo zahtevka, to še ne pomeni, da bi bil lahko njen ugovor nepristojnosti spregledan.
I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da sodišče Republike Slovenije ni pristojno za reševanje tega spora, zavrglo tožbo in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.122,17 EUR.
2. Zoper sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. členu Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijanega sklepa, ugotovitev pristojnosti sodišča Republike Slovenije in v preostalem delu razveljavitev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje o tožbenem zahtevku. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Sodišče prve stopnje je presojo, da ni podana pristojnost sodišča Republike Slovenije, utemeljilo na dejstvu, da Pogodba št. 01 (v nadaljevanju: Pogodba) z dne 14. 1. 2021 v 13. členu določa, da je za reševanje vsakršnih sporov, ki izvirajo iz Pogodbe, pristojno sodišče v Padovi.
6. Tožeča stranka je v pritožbi ponovila svoja materialnopravna naziranja iz postopka pred sodiščem prve stopnje. Vztrajala je pri stališču, da se 13. člen Pogodbe ne nanaša na obravnavani spor, ker je predmet spora izpolnitev obveznosti in ne presoja veljavnosti, učinkovitosti, interpretacije ali prenehanja Pogodbe. To stališče ni pravilno. Določba 13. člena Pogodbe se glasi: "Vsak spor, ki izhaja iz veljavnosti, učinkovitosti, interpretacije, dosledne izvedbe ali prenehanja tega dogovora, bo v pristojnosti sodišča v Padovi." Pod besedno zvezo "dosledne izvedbe tega dogovora" gre nedvomno uvrstiti tudi spor glede izpolnitve obveznosti. Posledično ni utemeljen niti sklic tožeče stranke na 7. člen Uredbe št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (v nadaljevanju: Uredba Bruselj I) glede določitve pristojnosti po kraju izpolnitve obveznosti. Ker je bilo torej pristojno sodišče glede konkretnega vprašanja med pravdnima strankama pogodbeno dogovorjeno (25. člen Uredbe), se ureditev pristojnosti iz 7. člena Uredbe ne uporablja.
7. Prav tako ni pravilno materialnopravno stališče, da se Pogodba neposredno nanaša na Pogodbo št. 02 z dne 19. 7. 2019 in Dodatkov k pogodbi, ki jo je tožena stranka sklenila z naročnikom Ministrstvo za zdravje Republike Slovenije. Tožeča stranka v obravnavani zadevi je podizvajalec, medtem ko citirana pogodba vzpostavlja in opredeljuje (zgolj) razmerje med naročnikom in (glavnim) izvajalcem. Podizvajalec pa ni v nobenem pravnem razmerju z naročnikom. Četudi je podizvajalec upravičen do neposrednih plačil od naročnika (če je ustrezno nominiran, mu to pravico daje že javnopravni akt – Zakon o javnem naročanju v svojem 94. členu), to ne pomeni, da lahko podizvajalec v razmerju do naročnika uveljavlja določila pogodbe med naročnikom in glavnim izvajalcem glede pristojnosti v sporih med naročnikom in glavnim izvajalcem.
8. Prav tako ne drži stališče, da se je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala tudi ugovore vsebinske narave, tožena stranka spustila v obravnavanje glavne stvari, ne da bi pred tem uveljavljala ugovor nepristojnosti. Tožena stranka je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi podala ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča z navedbo, da je po Pogodbi med strankama za spore pristojno sodišče v Padovi. Če se je v isti vlogi spustila tudi v vsebinsko obravnavo zahtevka, to še ne pomeni, da bi bil lahko njen ugovor nepristojnosti spregledan.
9. Ni utemeljen niti očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (po navedbah tožeče stranke kršitev 18. člena ZPP),1 ker je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je tožečo stranko pozvalo na dopolnitev tožbe, in plačilni nalog za doplačilo sodne takse, ne da bi se pred tem izreklo za nepristojno na podlagi ugovora tožene stranke o nepristojnosti. Višje sodišče pojasnjuje, da tudi če bi bila zatrjevana kršitev podana, bi lahko predstavljala kvečjemu relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. To pa pomeni, da za obstoj kršitve ne zadošča le neuporaba ali nepravilna uporaba kakšne določbe ZPP, pač pa mora biti kršitev procesnih pravil taka, da bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena v zvezi s 366. členom ZPP). Ta pogoj pa v konkretni zadevi ni podan. Poziv na dopolnitev tožbe in izdaja plačilnega naloga, enako pa tudi vročitev dopolnitve tožbe v odgovor nasprotni stranki, ne vplivajo na zakonitost in pravilnost sklepa.
10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede odločitve o pravdnih stroških. Tožeča stranka je navedla, da je tožena stranka upravičena kvečjemu do povrnitve stroškov za ugovor zoper sklep o izvršbi, ne pa tudi za odgovor na tožbo. Ta naj ne bi bil potreben in naj ne bi v ničemer pripomogel k odločitvi sodišča v izpodbijanem sklepu. Višje sodišče se s tem ne strinja. Sodišče prve stopnje je toženo stranko pozvalo, naj odgovori na dopolnitev tožbe tožeče stranke. Tožena stranka je imela pravico do odgovora na navedbe tožeče stranke v zvezi z vsebino pravnega razmerja in razlago pogodbenega določila glede dogovora o pristojnosti. Odgovor na dopolnitev tožbe je bil torej za odločitev v izpodbijanem sklepu potreben.
11. Ker torej niso podani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo, pri čemer je presojalo le pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).
12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi z določbama prvega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, enako pa velja tudi za toženo stranko, saj njen odgovor na pritožbo, upoštevajoč dejstvo, da je šlo pri obravnavi pritožbe za obravnavo materialnopravnih vprašanj, na pravilno uporabo materialnega prava pa višje sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni prispeval k odločitvi o pritožbi.
1 Ta določa, da če sodišče med postopkom ugotovi, da za odločitev o sporu ni pristojno sodišče Republike Slovenije, se po uradni dolžnosti izreče za nepristojno, razveljavi opravljena pravdna dejanja in zavrže tožbo, razen v primerih, ko je pristojnost sodišča Republike Slovenije odvisna od privolitve tožene stranke, ona pa je v to privolila.