Jedro

Toženka se pravilnemu vabilu, v katerem je bila opozorjena na izvedbo dokaza z zaslišanjem kot stranke, ni odzvala in šele na glavni obravnavi je njen pooblaščenec predlagal preložitev z navedbo, da se obravnave ni mogla udeležiti iz zdravstvenih razlogov. V primeru, če bi bilo toženkino stanje res takšno, da bi sodišče moralo slediti predlogu njenega pooblaščenca in preložiti glavno obravnavo zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, s tem ne bi bili izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Nepreložitev obravnave bi v takšnem primeru pomenila kršitev postopka, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v pravnem sredstvu proti sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje kot neutemeljen. Toženko je oprostilo plačila sodnih taks za pritožbo. Ugotovilo je, da toženka sploh ni prišla v zamudo, saj je bil na naroku za glavno obravnavo njen pooblaščenec, ki je v mejah pooblastila opravljal vsa pravdna dejanja zanjo. Toženka sicer ni bila zaslišana v postopku kot pravdna stranka, vendar zaslišanje pravdnih strank ni obvezno, prepuščeno je presoji sodišča, ki o tem odloči glede na vse okoliščine konkretnega primera. Tudi če bi prišla na narok, ni gotovo, da bi jo sodišče zaslišalo kot stranko. Zato njena odsotnost ne pomeni zamude zaradi katere bi bilo mogoče vračati zadevo v prejšnje stanje.

Zoper sklep je vložila toženka pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi pojasnjuje, zakaj se naroka, ki je bil razpisan za 7.1.2004, ni mogla udeležiti. Sodišče se do tega sploh ni opredelilo, saj govori o povsem drugih razlogih. Toženki je jasno, da sodišče ni dolžno zaslišati eno od strank, če se ne odzove vabilu, saj jo lahko zastopa njen pooblaščenec na obravnavi. Vendar to ni bil predmet njene pritožbe. Dejstvo je, da se toženka iz zdravstvenih razlogov ni mogla udeležiti obravnave in da za to obravnavo ni bilo procesnih predpostavk in to je bil razlog njenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje. Da so njene trditve točne, je dokazala z zdravniškim potrdilom. Če se stranka ne more iz zdravstvenih razlogov udeležiti obravnave, ni procesnih predpostavk za izvedbo obravnave ne glede na to, ali bi sodišče na obravnavi stranko sploh zaslišalo oz. ali je bil na obravnavi njen pooblaščenec. Če ne bi bilo nujno zaslišanje stranke, je niti ne bi bilo treba obveščati o obravnavi. Vsaka pravdna stranka ima ustavno in tudi po ZPP zagotovljeno pravico, da je obveščena o obravnavi in sodišče je dolžno skrbeti, da so za obravnavo izpolnjene procesne predpostavke, torej mora omogočiti navzočnost stranki na obravnavi in obravnavo opraviti, ko so stranke za to sposobne. To je bil razlog predloga za vrnitev v prejšnje stanje in s tem utemeljuje toženka tudi svojo pritožbo. V dopolnitvi pritožbe, ki je vložena še znotraj pritožbenega roka, toženka opozarja na ustavno odločbo Up 39/95, saj meni, da je bila kršena tudi njena ustavna pravica iz 22. člena, ker ji ni bilo omogočeno sojenje v času, ko je zanj zdravstveno pripravljena. S tem je bila postavljena v izrazito neenakopraven položaj glede dokaznega postopka in glede možnosti, da predstavi svoje dejanske in pravne argumente v sporu.

Pritožba ni utemeljena.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je potem, ko so bila v pritožbenem postopku opravljena že vsa procesna dejanja strank, samo odločba pritožbenega sodišča še ni bila izdana, tožnik umrl. Ker pa je imel pooblaščenca, ki mu s smrtjo stranke ne preneha pooblastilo (člen 100 ZPP), to dejstvo ni predstavljalo ovire za izdajo odločbe pritožbenega sodišča. Vrnitev v prejšnje stanje se dovoli, ko je stranka iz opravičenih vzrokov zamudila narok ali rok za procesno dejanje, ki ga brez vrnitve v prejšnje stanje ne bi mogla zaradi delovanja prekluzije več opraviti. V konkretni zadevi tudi po mnenju pritožbenega sodišča niso bili izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da so bile izpolnjene procesne predpostavke za izvedbo glavne obravnave, saj je toženko na glavni obravnavi zastopal odvetnik, zato ni bilo kršeno niti načelo kontradiktornosti, niti niso bile kršene njene ustavne pravice. Toženka se zmotno sklicuje na ustavno pritožbo Up-39/95, v kateri je bila obravnavana povsem drugačna situacija. Navedbe, da niso bile podane procesne predpostavke za izvedbo glavne obravnave, pa pri obravnavi predloga za vrnitev v prejšnje stanje niti niso pomembne, saj z njimi toženka utemeljuje absolutno bistveno kršitev postopka, ki pa jo lahko uveljavlja s pritožbo. Točna pa je pritožbena navedba, da je bila toženka na glavno obravnavo povabljena zaradi izvedbe dokaza z zaslišanjem kot stranke. Če bi na glavno obravnavo prišla, bi bila po mnenju pritožbenega sodišča tudi zaslišana v dokaznem postopku, saj je v razveznem postopku zaslišanje strank o razmerah v njunem zakonu najbolj relevanten dokaz o dejanskem stanju, saj so razmere v zakonski zvezi najbolj znane prav strankama. Praviloma se zaslišita o teh okoliščinah obe stranki, le izjemoma samo ena (člen 258 ZPP). Zato stališče izpodbijanega sklepa, da tudi če bi toženka na narok prišla, ni gotovo, da bi bila na njem zaslišana kot stranka, ne prepriča. Kljub temu je odločitev izpodbijanega sklepa po mnenju pritožbenega sodišča pravilna. Toženka se namreč pravilnemu vabilu, v katerem je bila opozorjena na izvedbo dokaza z zaslišanjem kot stranke, ni odzvala in šele na glavni obravnavi je njen pooblaščenec predlagal preložitev z navedbo, da se obravnave ni mogla udeležiti iz zdravstvenih razlogov. Dokaz za to trditev je toženka priskrbela šele po glavni obravnavi, saj je šele dan po obravnavi odšla k zdravniku. Predložila je ambulantni zapisnik, ki pa še ne dokazuje njene navedbe, da sploh ni bila sposobna pristopiti dan prej na glavno obravnavo. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da predlog za vrnitev v prejšnje stanje ni bil utemeljen, saj opravičljivega razloga za vrnitev v prejšnje stanje toženka ni dokazala. V primeru, če bi bilo toženkino stanje res takšno, da bi sodišče moralo slediti predlogu njenega pooblaščenca in preložiti glavno obravnavo zaradi izvedbe dokaza z njenim zaslišanjem, s tem ne bi bili izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje. Nepreložitev obravnave bi v takšnem primeru pomenila kršitev postopka, ki bi jo stranka lahko uveljavljala v pravnem sredstvu proti sodbi in zato je pravilno tudi stališče izpodbijanega sklepa, da iz toženkinih navedb niti ne izhaja, da bi iz opravičljivih razlogov zamudila kakšno procesno dejanje, saj se iz njenih navedb da razbrati, da očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev postopka, ker ni sledilo predlogu pooblaščenca in preložilo glavno obravnavo. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, je zato pravilna in je iz teh razlogov pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. odst. 365. čl. ZPP).