Jedro

Ker je bilo v konkretnem primeru s sklepom o izvršbi dovoljeno upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in izvršba tako tudi dejansko opravljena, ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi že iz tega razloga.

Ob odločanju o ugovoru delodajalca zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, izvršilno sodišče nima pristojnosti za presojo, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvrševal prej prejete sklepe o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah.

Ni naloga izvršilnega sodišča, da bi v okviru odločanja o delodajalčevem ugovoru zoper sklep na podlagi 134. člena ZIZ ugotavljalo, za katera izplačila sta se poleg ali mimo pogodbe o zaposlitvi dogovorila delodajalec in dolžnik, niti izvršilno sodišče ne more ugotavljati, do kolikšne plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja bi v skladu z delovnopravno zakonodajo moral biti upravičen dolžnik.

Dolžnikov dolžnik ima v primeru (pretežnega) uspeha z ugovorom zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, pravico do povračila stroškov od upnika.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se stroški, ki jih je upnik dolžan povrniti dolžniku, znižajo za 12,09 EUR (tako da znašajo 239,71 EUR), v preostalem delu pa se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom deloma ugodilo ugovoru dolžnika z dne 2. 2. 2015 zoper sklep z dne 20. 1. 2015 in ta sklep razveljavilo, razen za znesek 57,37 EUR, za katerega je ugovor zavrnilo (prvi odstavek izreka), upniku pa je še naložilo, da je dolžniku dolžan povrniti stroške postopka v višini 251,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (drugi odstavek izreka).

2. Upnik je zoper ta sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, v zvezi z določbo 15. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, ter zaradi kršitve ustavnih pravic. Višjemu sodišču predlaga, naj sklep razveljavi (razen v zavrnilnem delu), ugovor dolžnika zavrže oz. zavrne, sklep z dne 20. 1. 2015 pa obdrži v veljavi in dolžniku naloži vse stroške postopka.

3. Dolžnik v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, naj pritožbo v celoti zavrne in sklep potrdi, upniku pa naloži v plačilo dodatne stroške, ki so dolžniku nastali v pritožbenem postopku, z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba je deloma utemeljena le glede stroškovne odločitve.

5. Ne glede na pritožnikovo izjavo, da se zoper sklep pritožuje v celoti, je višje sodišče glede na njegov pravni interes za pritožbo, glede na vsebino pritožbenih razlogov in glede na uvodni predlog v pritožbi štelo, da pritožnik izpodbija le odločitev o delni ugoditvi ugovoru dolžnika zoper sklep z dne 20. 1. 2015 in o delni razveljavitvi tega sklepa (odločitev v 1. delu prvega odstavka izreka), ter odločitev o stroških (v drugem odstavku izreka), medtem ko odločitve o zavrnitvi ugovora glede zneska 57,37 EUR (2. del prvega odstavka izreka), ki je zanj ugodna odločitev, ne izpodbija. Višje sodišče je nato sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa glede nekaterih absolutnih bistvenih kršitev določb postopka in glede pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi z določbo 15. člena ZIZ).

6. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da bi moralo po njegovem umiku predloga za izvršbo zavreči dolžnikov ugovor zaradi odpadlega pravnega interesa dolžnika za odločanje o ugovoru. Upoštevaje dejstvo, da je bilo v konkretnem primeru s sklepom o izvršbi dovoljeno upnikovo poplačilo pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (na podlagi tretjega odstavka 46. člena ZIZ), izvršba pa po podatkih spisa tako tudi dejansko opravljena (obvestilo Banke d.d. z dne 22. 1. 2015), ima dolžnik pravni interes za vsebinsko odločitev o ugovoru zoper sklep o izvršbi že iz tega razloga. V nasprotnem primeru bi bil namreč dolžnik lahko prikrajšan pri uveljavljanju svoje pravice do nasprotne izvršbe (prim. prvi odstavek 67. člena ZIZ). Razlogi sklepa Višjega sodišča v Ljubljani I Ip 674/2014 z dne 3. 3. 2014, na katerega se sklicuje pritožnik, ne podpirajo pritožbene kritike, temveč kvečjemu govorijo v prid stališču, da je sodišče prve stopnje v konkretnem primeru kljub upnikovemu umiku predloga za izvršbo moralo vsebinsko odločiti o dolžnikovem ugovoru. V razlogih omenjenega sklepa je namreč poudarjeno, da bi šlo za drugačno situacijo, če bi do umika predloga za izvršbo prišlo pred pravnomočnostjo kondemnatornega dela sklepa o izvršbi - to pa je prav situacija v konkretnem primeru, kajti s sklepom z dne 20. 1. 2015, ki ga je dolžnik izpodbijal z ugovorom, v skladu s 134. členom ZIZ zoper dolžnika ni bila le dovoljena izvršba, temveč je bilo dolžniku poprej tudi še naloženo plačilo obveznosti.

7. Dejstvo, da sodišče prve stopnje pred sprejemom izpodbijane odločitve še ni odločilo o upnikovem umiku predloga za izvršbo, za presojo pravilnosti in zakonitosti sklepa ni pravno pomembno. Poleg tega pritožnik ne pojasni, zakaj in v čem naj bi nesprejem odločitve o njegovem umiku predloga za izvršbo vplival na izpodbijano odločitev in za kakšno kršitev določb postopka naj bi šlo pri tem.

8. Prav tako v konkretnem primeru ni pravno pomembno, da sodišče prve stopnje pred izdajo izpodbijanega sklepa upniku ni vročilo dolžnikove pripravljalne vloge z dne 19. 8. 2015. V ZIZ namreč ni predvideno, da bi stranki po vložitvi ugovora in odgovora na ugovor imeli pravico vlagati še pripravljalne vloge (načelo kontradiktornosti je v izvršilnem postopku močno omejeno), poleg tega pa iz obrazložitve izpodbijanega sklepa tudi ni razvidno, da bi se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti dolžnikovega ugovora kakorkoli oprlo na vsebino dolžnikove pripravljalne vloge z dne 19. 8. 2015.(1) Ker opustitev vročitve dolžnikove pripravljalne vloge upniku po oceni višjega sodišča ni imela nobenega vpliva na vsebino sprejete odločitve o ugovoru niti ne na odločitev o stroških ugovornega postopka (stroški te vloge upniku niso bili naloženi v plačilo), ni mogoče pritrditi pritožnikovim očitkom glede kršitve njegove pravice do izjave v postopku kot absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Prav tako so v tej zvezi neutemeljeni očitki glede kršitve pritožnikovih ustavnih pravic (to je pravic iz 22., 23. in 25. člena Ustave RS).

9. V nadaljevanju obrazložitve je dolžnik (K, d.o.o.) zaradi večje jasnosti in lažjega razumevanja imenovan bodisi dolžnikov dolžnik bodisi delodajalec, pojem dolžnik pa je uporabljen za pri njem nekdaj zaposlenega A. A. - to je upnikovega dolžnika v zadevi Okrajnega sodišča na Vrhniki VL 77887/2010. 10. Delodajalec (dolžnikov dolžnik) dolguje upniku le tiste zneske, ki jih v skladu s sklepom o izvršbi ni odtegnil od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, in jih izplačal upniku, pa bi mu jih (upoštevajoč zakonska določila) moral odtegniti in izplačati (prvi odstavek 134. člena ZIZ).

11. Delodajalec lahko (med drugim) uspešno ugovarja zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, če dokaže, da je zapadle zneske od dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja, na katere je bilo mogoče poseči z izvršbo, bodisi odtegnil in jih izplačal upniku, bodisi tega brez svoje krivde ni mogel storiti. Zaključek, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvršil sklep o izvršbi v upnikovo korist, je odvisen zlasti od ugotovitve naslednjih okoliščin: kdaj je delodajalec prejel sklep o izvršbi iz 129. člena ZIZ in izvedel za njegovo pravnomočnost, kolikšna je bila višina dolžnikovih dohodkov iz delovnega razmerja in kolikšna njihova predhodna obremenjenost, katere zakonske omejitve izvršbe je moral delodajalec upoštevati (102. člen ZIZ) ter koliko časa je trajala dolžnikova zaposlitev pri delodajalcu (133. člen ZIZ).

12. Upoštevaje okoliščine konkretnega primera (zlasti upoštevaje dejstvo, da je dolžnikova neto plača v obdobju od maja do julija 2014 skupaj z dodatkom za prehrano znašala 560,54 EUR, medtem ko je minimalna plača v letu 2014 znašala 789,15 EUR, ter glede na predhodno obremenitev dolžnikove plače zaradi izvršbe v izvršilni zadevi I 66/2004 in glede na prenehanje dolžnikove zaposlitve pri delodajalcu dne 1. 8. 2014), tudi višje sodišče ocenjuje, da je dolžnikov dolžnik v predmetnem postopku uspel izkazati, da dolžniku za izvršitev sklepa o izvršbi od dohodkov iz delovnega razmerja ni mogel odtegniti tolikšnega zneska, kot zatrjuje upnik. Ugovorne navedbe dolžnikovega dolžnika glede pravno upoštevnih ovir pri izvrševanju sklepa o izvršbi so bile namreč dovolj konkretizirane in podprte z dokazi, ki so tudi potrdili njihovo resničnost, medtem ko so bile upnikove navedbe v odgovoru na ugovor za odločitev o ugovoru bodisi pravno nepomembne bodisi preveč skope in pavšalne, da bi bilo s predlaganimi dokazi mogoče preveriti njihovo resničnost. 13. Upnik je v odgovoru na ugovor med drugim nasprotoval pravilnosti izvršitve sklepa o izvršbi tudi iz razloga, ker se ni strinjal z delodajalčevo predhodno izvršitvijo sklepa o izvršbi v drugi izvršilni zadevi (I 66/2004 - upnika B. d.d.), pri čemer vztraja tudi v obravnavani pritožbi. Višje sodišče ocenjuje, da izvršilno sodišče ob odločanju o ugovoru delodajalca zoper sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, nima pristojnosti, da bi se spustilo v presojo, ali je delodajalec pravilno in zakonito izvrševal prej prejete sklepe o izvršbi v drugih izvršilnih zadevah,(2) temveč je dolžno ugotoviti le, katere druge sklepe o izvršbi in v kolikšni višini je delodajalec pred konkretnim sklepom o izvršbi dejansko izvršil v korist drugih dolžnikovih upnikov. Glede na navedeno sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni bilo zadolženo za presojo, ali je dolžnikov dolžnik pred izvrševanjem konkretnega sklepa o izvršbi pravilno in zakonito izvršil sklep o izvršbi v drugi izvršilni zadevi (I 66/2004 - upnika B. d.d.), poleg tega pa se sodišče v izpodbijanem sklepu tudi ni bilo dolžno opredeliti do upnikove trditve, da je dolžnikov dolžnik, kljub enaki višini dolžnikovega mesečnega dohodka, dolžniku od julijske plače trgal manj kot v primeru izvrševanja v korist upnika B. 14. Glede na vsebino določbe 134. člena ZIZ sodišče v izvršilnem postopku naloži delodajalcu le plačilo neupravičeno neodtegnjenih in neizplačanih zneskov po sklepu o izvršbi, ne pa tudi plačila škode, ki je upniku nastala zaradi nezakonitega ravnanja delodajalca pri izvrševanju sklepa o izvršbi. Upnik je sicer upravičen tudi do povrnitve te škode (četrti odstavek 134. člena ZIZ), vendar pa njenega povračila ne more uspešno uveljavljati v izvršilnem postopku. Pritožnikova kritika sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cpg 905/2003 z dne 25. 2. 2004 in ostale sodne prakse v zvezi z odgovornostjo delodajalca za opuščeno obveščanje sodišča o eventualnih ovirah za izvršbo (prim. drugi odstavek 133. člena ZIZ) tako ni utemeljena, sicer pa višje sodišče pripominja, da navedena kritika glede na jasnost zakonske določbe 134. člena ZIZ niti ne predstavlja kritike sodnega odločanja, temveč grajo ustreznosti zakonodajne ureditve, ki pa ni v pristojnosti presoje (višjega) sodišča. 15. Za odločitev o ugovoru delodajalca zoper sklep iz prvega odstavka 134. člena ZIZ tudi ni pravno pomembno ugotavljati, ali je upnik izkazal svojo zadostno "aktivnost" pred vložitvijo predloga za izvršbo zoper delodajalca (to je opravljanje poizvedb v zvezi z delodajalčevim izvrševanjem sklepa o izvršbi), niti ne, ali je izkazal "pasivnost" delodajalca v zvezi z obveščanjem sodišča in upnika glede izvrševanja sklepa o izvršbi. Pritožnikovo poudarjanje navedenih okoliščin je zato nerelevantno.

16. Enako kot že v odgovoru na ugovor upnik v pritožbi opozarja, da sta dolžnikov dolžnik in dolžnik delovala z roko v roki in ga skupaj izigrala, saj sta se na njegovo škodo dogovorila za minimalno plačo, za izplačilo povračila stroškov v zvezi z delom (prevoz na delo, prehrana) in drugih dodatkov, ki jih je dolžnik prejemal (stimulacija in regres), na roke ter nato kmalu po prejemu sklepa o izvršbi na plačo še za sporazumno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Višje sodišče ugotavlja, da se sodišče prve stopnje v razlogih sklepa sicer ni opredelilo do teh upnikovih navedb, vendar pa se mu do njih niti ni bilo treba opredeliti vsebinsko. Če pustimo ob strani dejstvo, da nekatere od teh navedb sploh niso bile dovolj določne, da bi bilo mogoče preizkusiti njihovo resničnost (upnik ni navedel konkretnih zneskov in datumov delodajalčevih domnevnih izplačil dolžniku na roke), te navedbe tudi v primeru, da bi bile konkretizirane v zadostni meri in bi se z izvedbo dokazov izkazale za resnične, ne bi mogle vplivati na odgovornost delodajalca za opuščene odtegnitve in izplačilo zapadlih zneskov po 134. členu ZIZ. Ni namreč naloga izvršilnega sodišča, da bi v okviru odločanja o delodajalčevem ugovoru zoper sklep na podlagi 134. člena ZIZ ugotavljalo, za katera izplačila sta se poleg ali mimo pogodbe o zaposlitvi dogovorila delodajalec in dolžnik (z namenom, da bi prikrajšala upnika), niti izvršilno sodišče ne more ugotavljati, do kolikšne plače in drugih dohodkov iz delovnega razmerja bi v skladu z delovnopravno zakonodajo moral biti upravičen dolžnik. Delodajalec je dolžan dolžniku v korist upnika zarubiti in izplačati le zneske od tistih dolžnikovih denarnih prejemkov, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja (prim. prvi odstavek 102. člena ZIZ), ti denarni prejemki pa so razvidni iz pisnega obračuna prejemkov iz delovnega razmerja, ki velja za verodostojno listino (prim. tretji odstavek 23. člena ZIZ). Višina plače, ki bi po upnikovih navedbah dolžniku morala biti izplačana v skladu s pogodbo o zaposlitvi ali v skladu z delovnopravno zakonodajo, ter višina plače, ki naj bi bila dolžniku izplačana na roke (na črno), tako pri ugotavljanju odgovornosti delodajalca za opuščene odtegnitve in izplačilo zapadlih zneskov po 134. členu ZIZ nista pravno pomembni. Ta vprašanja bi lahko bila predmet drugih sodnih postopkov, ne pa predmetnega postopka.

17. Pritožnikova pojasnila o tem, zakaj mu dolžnikov dolžnik ne more očitati odgovornosti za nekatera procesna dejanja oz. dogajanja v predmetnem postopku in v postopku VL 77887/2010 (kot npr. nevložitev umika predloga za izvršbo, zamolčanje odredbe sodišča, odtegnitev sredstev pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi in vložitev pritožbe dne 4. 9. 2014), v pretežni meri predstavljajo le polemiziranje z dolžnikovim dolžnikom, ki nima nobenega vpliva na presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve.

18. Sodišče prve stopnje je upniku naložilo v plačilo stroške dolžnikovega dolžnika v zvezi z ugovorom z utemeljitvijo, da je dolžnikov dolžnik z ugovorom uspel skoraj v celoti. Višje sodišče se strinja z navedeno odločitvijo in ne sprejema pritožnikove argumentacije, da dolžnikov dolžnik po določbah ZIZ nima pravice do povračila stroškov. V predmetnem postopku ima namreč dolžnikov dolžnik položaj dolžnika, saj se je branil zoper sklep o izvršbi, ki je bil zoper njega izdan na podlagi 134. člena ZIZ, njegov pretežni uspeh z ugovorom pa kaže na to, da mu je upnik stroške v zvezi z ugovorom povzročil neutemeljeno, zaradi česar mu jih je dolžan povrniti (šesti odstavek 38. člena ZIZ).

19. Višje sodišče tudi ne sprejema pritožbenih stališč, da bi bilo treba upoštevati, da je dolžnikov dolžnik zakrivil situacijo, da je bil upnik prisiljen v izvršbo, ter da upnik dolžnikovemu dolžniku ni neutemeljeno povzročil stroškov, ker ni vedel za ovire za izterjavo. Za odločitev o stroških v zvezi z ugovorom namreč ni pravno pomembno, zakaj je upnik vložil predlog za izvršbo in kaj mu je bilo tedaj (ne)znano, temveč je bistveno, ali in v kolikšni meri je dolžnikov dolžnik uspel z ugovorom.

20. Pritožnik meni, da je dolžnikov dolžnik stroške nepravilno priglasil skladno z Odvetniško tarifo - OT, čeprav je za odločanje relevanten Zakon o odvetniški tarifi - ZOdvT, na podlagi katerega je sodišče prve stopnje stroške tudi odmerilo. Poleg tega pritožnik opozarja, da je dolžnikov dolžnik poštne in materialne stroške priglasil v višini 2 % (kar za konkretni primer znaša 2,60 EUR), sodišče pa mu je za telekomunikacijske in poštne stroške odmerilo 20,00 EUR, s čimer je odločilo preko njegovega postavljenega zahtevka. Višje sodišče ugotavlja, da se vse te pritožbene navedbe nanašajo na priglasitev stroškov dolžnikovega dolžnika v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2015, čeprav stroški te vloge dolžnikovemu dolžniku z izpodbijanim sklepom sploh niso bili priznani. Kot je razvidno iz obrazložitve stroškovne odločitve, je sodišče prve stopnje dolžnikovemu dolžniku z izpodbijanim sklepom priznalo le stroške v zvezi z ugovorom (vloženim 31. 1. 2015), v tej vlogi pa je dolžnikov dolžnik stroške priglasil v skladu z ZOdvT ter za telekomunikacijske in poštne stroške v skladu s Tar. št. 6002 dejansko zahteval 20,00 EUR.

21. Ne glede na navedeno pa pritožnik utemeljeno opozarja, da so mu bili stroški v izpodbijanem sklepu naloženi v plačilo v previsokem znesku. Sodišče prve stopnje namreč 22 % DDV ne bi smelo upoštevati tudi pri sodni taksi, kajti osnova za izračun DDV so le nagrada in izdatki odvetnika - davčnega zavezanca (Tar. št. 6007 ZOdvT). Ker sodna taksa ne bi smela biti predmet obdavčitve, je višje sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in odločitev o stroških spremenilo tako, da je upniku naložene stroške znižalo za 12,09 EUR - tako da po spremembi odločitve znašajo 239,71 EUR (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

22. Ker v preostalem izpodbijanem delu pritožbeni razlogi niso utemeljeni, višje sodišče pa tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo v tem pretežnem delu zavrnilo kot neutemeljeno in sklep v tem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

23. Pritožnik je s pritožbo uspel le v majhnem delu, pa še to le glede stranske terjatve (glede stroškov ugovornega postopka), zaradi česar njegovih stroškov pritožbenega postopka ni mogoče označiti kot potrebnih za predmetno izvršbo in jih kot takih naložiti v plačilo dolžnikovemu dolžniku (peti odstavek 38. člena ZIZ).

24. Odločitev o stroških odgovora na pritožbo temelji na določbi šestega odstavka 38. člena ZIZ.

Op. št. (1): 1. Kot je že v odločbi Up-419/10 z dne 2. 12. 2010 poudarilo Ustavno sodišče RS, zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni formalni ritual, ki je sam sebi namen. V primerih, ko ni jasne in nedvoumne zakonske norme, ki bi določala, ali je neko vlogo treba vročiti nasprotniku v opredelitev ali ne, mora sodišče izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici. Opustitev vročitve določene vloge nasprotni stranki ni kršitev pravice do izjave, če ta vloga ne more vplivati na končni izid postopka (ker je bodisi prepozna bodisi nedopustna bodisi vsebuje očitno pravno nepomembne ali neutemeljene navedbe nasprotnika ali ne vsebuje ničesar novega).

Op. št. (2): Upnik lahko zahteva odpravo nepravilnosti pri opravljanju izvršbe po 52. členu ZIZ oz. ima možnost povračilo škode, ki mu jo je delodajalec povzročil z nepravilnim izvrševanjem sklepa o izvršbi v neki drugi izvršilni zadevi, zahtevati v pravdnem postopku.