Jedro

Izpodbijani akt ni dokončna odločba ministrstva, ki bi pomenila odvzem licence, ampak akt upravnega odbora Detektivske zbornice RS, ki je odločil o ustavitvi (disciplinskega) postopka. Tožnik v tej zadevi ne varuje svoje pravice zaradi odvzema licence, ampak - kot sam pravi - pravno korist, da bi postopek potekal zakonito na podlagi zakonitega predpisa in da bi si z zakonito odločitvijo popravil moralno škodo. Za tak primer zakonodajalec v ZDD ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu. Tožena stranka s tem, ko je zavrnila tožnikov ugovor zoper sklep o ustavitvi disciplinskega postopka pred ČRDZ zaradi zastaranja, namesto, da bi - kot to navaja tožnik - odločila v zadevi na pravno korekten način, ni odločila o nobeni takšni pravici ali pravni koristi tožnika, ki bi spadala v okvir določil 1. odstavka 157. člena Ustave, 23. člena Ustave ali 1. odstavka 1. člena ZUS.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

S prvostopenjskim aktom št. ... z dne 20. 10. 2003 je Častno razsodišče Detektivske zbornice RS (v nadaljevanju: ČRDZ) na podlagi 2. odstavka 6. člena Poslovnika o delu častnega razsodišča Detektivske zbornice Republike Slovenije (v nadaljevanju: Poslovnik) in z obrazložitvijo, da so potekli vsi zakonski roki, odločilo (v prvi točki izreka), da se postopek na podlagi sklepa upravnega odbora z dne 17. 9. 2003 o ponovnem odločanju o sklepu št. 153 zoper detektiva A.A. pred ČRDZ ustavi zaradi absolutnega zastaranja in (v drugi točki izreka), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Z izpodbijanim aktom je upravni odbor Detektivske zbornice RS na podlagi 29. člena Statuta Detektivske zbornice RS (Uradni list RS, št. 104/2003) in 2. odstavka 43. člena poslovnika o delu upravnega odbora zaradi zastaranja in ker je odločitev v tožnikovo korist, zavrnil ugovor tožnika zoper prvostopenjski akt in na podlagi Poslovnika o delu ČRDZ odločil, da vsaka stranka nosi svoje stroške.

V tožbi tožnik pravi, da je ČRDZ kot disciplinski organ uvedel postopek zoper tožnika s sklepom z dne 6. 1. 2003 na podlagi 15. točke 15. člena Poslovnika. Uveljavlja, da ČRDZ ni pristojno za odločanje o navedeni kršitvi, ker to izhaja iz 17. člena Statuta ČRDZ. Opredelitev kršitve je pavšalna, kazenske ovadbe v zvezi s predmetnim dogodkom ni nihče podal, zato predmetna grožnja ni bila resna. ČRDZ bi moralo zaradi pomanjkanja dokazov tožnika oprostiti obtožbe, ne pa odločiti, da je postopek zastaral, ker gre za dobro ime tožnika in zato ne drži, da je odločitev prvostopenjskega organa v tožnikovo korist. V nadaljevanju tožbe navaja, do katerih procesnih napak je prišlo v postopku glede na določila Poslovnika o ČRDZ. Podana pa naj bi bila tudi materialna kršitev, ker zastaranje ni urejeno v nobenem predpisu. Pravi, da je tožena stranka nosilka javnih pooblastil in odloča v upravnih stvareh na podlagi Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v predmetni zadevi pa naj bi bil kršena določila 6., 8., 9. člena ZUP, 2. odstavka 237. in 4. točka 1. odstavka 214. člena ZUP. Kršeno pa naj bi bilo tudi načelo pravne države, ker morajo odločbe organov temeljiti na vnaprej določeni pravno veljavni normi. Tekom celotnega postopka je uveljavljal, da ima pravni interes, da se zadeva vsebinsko zaključi. Tožnik si ne more privoščiti, da njegov ugled trpi zaradi nepravilnega odločanja tožene stranke. Odločitve organov mečejo slabo luč na tožnika, ga diskvalificirajo in mu je zato povzročena moralna škoda, vzbujajo pa tudi dvom pri potencialnih strankah o korektnosti delovanja tožnika kot detektiva. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in zahteva povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka primarno predlaga, da sodišče tožbo zavrže, ker upravno sodišče za zadevo ni pristojno, saj se zadeva ne vodi po upravnem postopku, ampak po Poslovniku. Tožena stranka je nosilec javnih pooblastil samo v zvezi z določili 1. in 2. točke 1. odstavka 5. člena Zakona o detektivski dejavnosti (ZDD). Tožnik bi lahko vložil tožbo v upravnem sporu samo v primeru, če bi mu zbornica odvzela licenco. Podrejeno utemeljuje, da tožnik nima pravnega interesa, ker postopek ni potekal javno in moralna škoda ni mogla nastati. Če je pregon zastaral, potem tožena stranka ne sme odločati po vsebini.

V odgovoru na odgovor tožene stranke tožnik pravi, da če se postopek vodi pred ČRDZ še ne pomeni, da je sodno varstvo izključeno. Od Okrožnega sodišča v B. je prejel sklep opr. št. ... , s katerih je to sodišče odločilo, da ni stvarno pristojno za reševanje spora, zato je v zadevi nesporno določena pristojnost Upravnega sodišča. Ne more pa vzdržati stališče, da tožnik v zadevi nima nobenega sodnega varstva. Pravni interes pa ima zato, ker mora vsaka odločba temeljiti na zakonitem predpisu. Sklicuje s ena določilo 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS). Moralna škoda je izkazana med stanovskimi kolegi, ki so sodelovali v postopku. V časopisih je kar nekajkrat pisalo, da je tožnik v disciplinskem postopku, kar dokazuje s kopijami objavljenih člankov. Tožena stranka tudi v odgovoru na tožbo ni navedla, na podlagi katerega predpisa je postopek zastaral. Omenja, da je bila skupščina v mesecu maju leta 2003 nesklepčna, zato tudi statut ni mogel veljati. Sklicuje se na 15., 25. in 23. člen Ustave in pravi, da za uveljavljanje sodnega varstva ni treba, da mora dokazati škodo. Predlaga, da sodišče odloči na glavni obravnavi.

Zastopnik javnega interesa je prijavil udeležbo v postopku.

Okrožno sodišče v B. je s sklepom v zadevi ... z dne 19. 3. 2004 odločilo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da iz tožbe ne izhaja, da gre za premoženjskopravni zahtevek in da je v uvodu tožbe le pavšalno navedena vrednost spornega predmeta 2.100.000,00 SIT, ki v tožbi ni utemeljena. Sklicuje se na določila 2. odstavka 1. člena, 1. odstavka 3. člena ZUS in 3. odstavka 5. člena ZDD. Iz slednjega določila izhaja, da Detektivska zbornica del nalog opravlja tudi kot javno pooblastilo. Opira se še ne določilo 77. člena statuta in pravi, da v primeru disciplinskega ukrepa odvzema licence tožena stranka ravna kot nosilec javnih pooblastil. Ta ukrep v konkretnem primeru sicer ni bil izrečen, vendar pa Okrožno sodišče meni, da je tožena stranka ravnala kot nosilec javnih pooblastil in da gre za upravno stvar. V obrazložitvi sklepa je sodišče navedlo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Upravnemu sodišču. Tožba se zavrže. Iz podatkov v spisu izhaja, da je Ministrstvo za notranje zadeve dne 29. 7. 2002 podalo predlog za uvedbo disciplinskega postopka pred ČRDZ zoper tožnika zaradi domnevno izrečenih groženj z orožjem proti delavcu MNZ dne 7. 6. 2002 v Ž. na Dnevih varstvoslovja. Postopek se je vodil zaradi domnevne kršitve 15. točke 15. člena Poslovnika o delu ČRDZ. ZDD v določilu 3. odstavka 5. člena pravi, da odvzem licence detektiva pomeni nalogo, ki jo zbornica opravlja kot javno pooblastilo in o odvzemu licence odloča zbornica v upravnem postopku (4. odstavek 5. člena ZDD). Zoper odločbo o odvzemu licence pa ima stranka možnost pritožbe na ministrstvo za notranje zadeve (5. odstavek 5. člena ZDD), kar pomeni, da ima stranka zoper odločbo ministrstva možnost vložiti upravni spor (1. odstavek 157. člena Ustave in 23. člen ustave ter 1. člen ZUS, Uradni list RS, št. 50/97, 70/2000, 92/2005 - odločba US, odločba Ustavnega sodišča v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006). Zakonodajalec je to pravno sredstvo v sodnem postopku moral določiti zaradi tega, ker odvzem licence lahko pomeni poseg v civilno pravico stranke (v smislu 23. člena Ustave in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št, 7/94 - MP - 33/94), da opravlja zasebno gospodarsko dejavnost. Vendar pa v predmetni zadevi izpodbijani akt ni dokončna odločba ministrstva, ki bi pomenila odvzem licence, ampak akt upravnega odbora Detektivske zbornice RS, ki je odločil o ustavitvi (disciplinskega) postopka pred ČRDZ. ČRDZ ima sicer po Poslovniku o delu ČRDZ (v nadaljevanju: poslovnik), ki je bil sprejet na podlagi 8. in 17. člena Statuta Detektivske zbornice RS, možnost, da na podlagi 16. člena Poslovnika izreče disciplinski ukrep odvzema licence. Vendar v konkretni zadevi se to ni zgodilo in tožnik v tej zadevi ne varuje svoje pravice zaradi odvzema licence, ampak - kot sam pravi - varuje pravno korist, da bi postopek potekal zakonito na podlagi zakonitega predpisa in da bi si z zakonito odločitvijo popravil moralno škodo. Za tak primer zakonodajalec v ZDD ni predvidel sodnega varstva v upravnem sporu, kar pa še ni zadosten argument za to, da tožnik sodnega varstva v upravnem sporu nima, saj je pravno podlago za sodno varstvo v upravnem sporu v posamičnih primerih mogoče izpeljati neposredno iz 157. člena Ustave in splošnih določb ZUS.

Po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko je zavrnila tožnikov ugovor zoper sklep o ustavitvi disciplinskega postopka pred ČRDZ zaradi zastaranja, namesto, da bi - kot to navaja tožnik - odločila v zadevi na pravno korekten način, ni odločila o nobeni takšni pravici ali pravni koristi tožnika, ki bi spadala v okvir določil 1. odstavka 157. člena Ustave, 23. člena Ustave ali 1. odstavka 1. člena ZUS, in zaradi katere bi tožnik upravičeno lahko uveljavljal sodno varstvo v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti izpodbijanega akta. To pomeni, da sodišče ni tožbe zavrglo zaradi tega, ker tožnik ne bi imel pravnega interesa v smislu 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS. To tudi pomeni, da sodišče v tej zadevi ni na podlagi stališč Vrhovnega sodišča RS iz upravno-sodne prakse o obstoju pravnega interesa presojalo tožbenih argumentov, s katerimi tožnik utemeljuje obstoj pravnega interesa v predmetni zadevi, ampak je tožbo zavrglo, ker pravica oziroma pravna korist, ki jo tožnik uveljavlja v tožbi ni pravica v smislu 23. člena Ustave ali 1. odstavka 157. člena Ustave ali 1. odstavka 1. člena ZUS in zaradi tega izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Ker sta tožnikov tožbeni predlog in utemeljitev tožbe takšna, da iz njiju ne izhaja, da bi tožnik uveljavljal sodno varstvo zaradi posega v varstvo časti ali dobrega imena ali odškodnino oziroma materialno zadoščenje za škodo, o čemer se je tudi že izreklo Okrožno sodišče v B., sodišče tudi ni imelo nikakršne podlage za to, da bi sprožilo spor o pristojnosti iz razloga, ker bi sodišče menilo, da ima tožnik za svoj tožbeni predlog zagotovljeno drugo sodno varstvo. Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrglo (3. točka 1. odstavka 34. člena ZUS).

Ker tožeča stranka s tožbo ni uspela, zavrženje tožbe zajema tudi stroškovni zahtevek (odločba Ustavnega sodišča RS v zadevi U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, 154. člen in 4. odstavek 163. člena ZPP).